Mehiška prestolnica Ciudad de Mexico je bila v mesecu septembru kar nekajkrat tarča silovitih potresov, ki so terjali ogromno življenj. Več milijonov ljudi je ostalo brez elektrike, sesule so se telekomunikacijske mreže, zaradi uhajanja plinov pa so oblasti ljudi pozvale k previdnosti. Čeprav so državljani potresov vajeni, ti še vedno delajo v razmerah, ki niso potresno zaščitena, in s tem ogrožajo lastna življenja, vlada pa zaenkrat ne kaže, da bo glede tega karkoli ukrepala.

Mehika, dežela najrazličnejših kultur z raznoliko pokrajino in zanimivo zgodovino, je očarala Slovenca Matjaža Zuodarja. Slovenec, ki živi v Montereyju že kar nekaj desetletij, je zaposlen kot prekarni delavec za višinska dela pri podjetju Trabajos en alturas (TRAL), ki ima podružnice po celotni državi ter v Gvatemali in Puerto Ricu. Gre za delo, ki jo upravlja skupina usposobljenih alpinistov na visokih stavbah, konstrukcijah in drevesih. Ker so tam po njegovi oceni »običajna dela« zelo slabo plačana, poleg tega pa ima kar nekaj predznanja z delom z vrvmi in ostalo opremo, mu je bilo to delo, kot pravi on, usojeno. Ampak ko gre za varnost, pa je zgodba malo drugačna.

Nobenih sprememb za varnost višinskih delavcev

»Kolikor je meni jasno, s strani vlade ni bilo nič storjenjega za protipotresno varnost nas višincev,« pripoveduje. »Ne zanima jih, ali so zgradbe zgrajene z mislijo na potres, ali ne, ali so stare ali nove. Naročeno delo moraš pač opraviti.« Razen obvezne opreme, kot so plezalna čelada, varovalno-pozicijski pas in orodje za zaustavitev padca, je po besedah Zuodarja vse, kar delodajelec zaposlenemu za varnost na delavnem mestu lahko ponudi, in kot pričakovano od njega ne zahteva, da ima pred zaposlitvijo kakršnokoli potrdilo o zdravstvenem zavarovanju, ali pa vsaj o splošnem pregledu. Kar pa pomeni, da delavec nima sklenjenega nezgodnega zavarovanja ob poškodbah pri delu, invalidnosti ali celo smrti zaradi narave dela. »Pogoj je samo delovno dovoljenje. Če pa imaš opravljen tečaj za delo na višini DC3, ki je veljaven na področju Mehike, toliko bolje,« še doda Zuodar. Tudi v zaposlitveni pogodbi ne piše, da se lahko delavec prostovoljno odloči, ali bo opravljal dela na potresno nezavarovanih konstrukcijah.

Kot je že znano, v Mehiki tudi zdravstveno zavarovanje za državljanje kot za priseljence ni dobro poskrbljeno in zdravstvo še vedno ostaja pereča tema mehičanov. 39- letni Slovenec mehiško zdravstveno zavarovanje primerja s tistim v ZDA. Ob prvi zaposlitvi ti ponudijo tako imenovano Numero de seguro social, s katero si priskrbiš zdravstveno oskrbo v javni ustanovi International medical social security (IMSS). Vendar je po njegovem mnenju: »Vsak vaški zdravilec boljši kot pa IMSS.« Strgane kirurške obleke, predpotopni rentgentski aparati, ogromne dolge sobe z več dest pacienti, so samo nekatere izmed stvari, ki prikazujejo po mnenju Zudarja katastrofalno stanje. Specializanti nimajo računalnikov in vse tipkajo na pisalne stroje. Poleg vsega tega pa primanjkujejo še zdravila in osnovna higiena. Zdravstveni sistem se v osnovi deli na javno zdravstvo in samoplačniško, privatno zdravstvo. Urejeno pa imajo tudi na nivojih kot v Sloveniji, tako da imajo na primarnem nivoju družinske zdravnike, za prihod k specialistu pa potrebujejo napotitev. »Brez številke socialnega zavarovanje te enostavno ne sprejmejo v obravnavo,« ogorčeno izjavi Zuodar in doda: »Zdaj si pa želi, da se ti kaj zgodi.«

Plače prenizke

Ne le da so višinska dela zelo zahtevna in nevarna, tudi plače so zelo nizke. »Vsekakor premalo zaslužim glede na to, da opravljam tako rizično delo,« potrdi Zuodar. Delavec na višini mora biti človek za vse – znati mora variti, rezati, pritrjevati, barvati, zidati, čistiti, skratka opravljati vsa obrniška dela, pri tem pa mora paziti še nase in na ljudi okoli sebe. »To delo ni cenjeno,« doda. Poudari še, da si vsak naročnik želi, da bi bilo delo čim prej opravljeno, saj s svojo prisotnostjo višinci zmotijo njihov delovni proces. Celodnevno delo v ekstremnih razmerah, kot so vročina, nevihte ali nevarne snovi, jih včasih zaradi časovne stiske ne smejo ovirati.

Na višince potresi niso imeli vpliva

»Ne, seveda da ne, tudi ne poznam nikogar, ki bi zamenjal službo zaradi potresne grožnje,« in doda, da jim delo onemogočajo samo slabe vremenske razmere, največkrat veter in dež. Glede na to, da so potresi v Mehiki nekaj povsem običajnega, državljani o varnosti ne vedo pretirano veliko. »Tudi potankosti o potresni varnosti ne poznam. Vem pa, da imamo potresni alarm Alerta sismica, ki se ga sliši po vseh ulicah. Vzdolž obeh obal so postavljeni potresni senzorji, ki se v primeru močnega potresa sprožijo alarmi. Mislim, da imaš ob sprožitvi približno petdeset sekund časa, da greš na varno. To je pa vse.« Iz Zuarjevih besed bi lahko sklepali, da so višinski delavci premalo ozaveščeni glede potresne varnosti in v primeru te naravne nesreče bi se zaradi pomanjkanja znanja lahko še povečalo število smrtnih žrtev. Od uničujočega potresa leta 1985, ki je zahteval visoko število smrtnih žrtev in naredil gmotno škodo v višini štiri milijarde ameriških dolarjev, v mehiški prestolnici in okolici vsako leto potekajo tradicionalne vaje, kako ravnati v primeru potresa, vendar pa na žalost udeležba ni velika.

Da bo vlada ukrepala in zavarovala delavce, ki so neprestano izpostavljeni nevarnostim, Zudar ne misli, da se bo kaj spremenilo. »Pač greš delat in upaš, da ne potrese,« z nasmehom pojasni. »Mogoče imamo le to srečo, da Monterey na splošno ni toliko potresno dejaven.«

Kot pojasnjuje 39-letni Slovenec, potres ni pozvročil večjih sprememb v prestolnici in okoliških krajih. »Delovni dan se še vedno začne ob 8.00 in konča ob 17.00. Spremenilo se je mogoče le to, da sedaj delam s profesionalno, odgovorno in izjemno točno ekipo, kar je hvale vredno, saj je domačinom točnost in prisotnost španska vas, zato tudi pravimo, da je delavnik zapisan samo na papirju,« v smehu zaključi pogovor.