»Ni se mi problem z dijaki pogovarjati o težavah, ker vem, da je tako moja vloga bolj učinkovita«

Večino leta 2020 so učenci po svetu namesto v razredu preživeli v domačem okolišu. Izobraževanje na daljavo je nova normalnost, države ubirajo različne strategije za nadaljevanje učnega procesa, marsikateri učenec pa se vsakodnevno srečuje z mnogimi stiskami. »Učim dijakinjo, ki se vsako jutro pred pričetkom pouka zjoče od stresa,« nam je povedal David Bandelj, profesor slovenščine in zgodovine na Državnem tehničnem zavodu s slovenskim učnim jezikom Cankar – Zois – Vega v Gorici. 42-letni Goričan, ki je poznan tudi kot pesnik in zborovodja, bi sicer lahko poučeval tudi geografijo, vendar le na osnovni šoli. »Jo imam v žepu za vsak slučaj,« nam je povedal.

 Če bi sedaj učili na osnovni šoli, bi po trenutnih pravilih italijanske oblasti lahko poučevali v živo.

Ja, prav res. V tej situaciji imamo profesorji na srednjih šolah sklonjene glave v primerjavi s kolegi z osnovnih.

Kako pa poučujete zdaj, ko v živo to ni možno?

Delamo prek platforme Google meet. Šola se je odločila, da obdrži Googlovo platformo, ki omogoča tudi virtualno učilnico. Povežemo se z dijaki, imamo urnik, ki pa lahko obsega največ pet ur pouka na dan prek vidoklica. Ostalo poteka asinhrono, naložimo jim material in naloge, ki jih potem rešijo sami.

Kombinirate torej samostojno delo ter video predavanje. Ste začeli uporabljati še kakšne nove, drugačne metode dela?

Ker je ta didaktika na daljavo nadrealistična, si načine izmišljuješ sproti. Včasih predavam, veliko materiala jim pošiljam tudi prek spletne učilnice v lastno obravnavo, včasih pa uporabim metodo obrnjene učilnice, ko dijaki sami predelajo snov in jo predstavijo razredu ter se o njej pogovarjamo.

Ste dijake povprašali kateri način jim najbolj odgovarja?

Še ne, tak način dela imamo vzpostavljen šele en mesec. Upam, da se bomo kmalu vrnili v normalo. Če pa se bo sistem na daljavo nadaljeval, pa vsekakor nameravam ob koncu štirimesečja izvesti evalvacijo.

Verjetno ste zasledili, da je bilo nedavno v Sloveniji veliko polemik okoli zahtev učiteljev ob ocenjevanjih. Kako sploh organizirati ocenjevanje?

Drugače kot v živo. Pri ustnih spraševanjih manjka pristen stik med dijakom in profesorjem, seveda pa se za ekranom lahko skriva karkoli. Vem za nekaj primerov kolegov v Italiji, ki so se lotili nekih čudnih prijemov. Dijak je na primer moral z zavezanimi očmi pred ekran. Tega se jaz res ne bi šel.

In je bil ta pristop z zavezanimi očmi normalno sprejet in sploh nič sporen?

Ne, to je bil izoliran primer, ki je prišel v javnost. Očitno si ljudje izmislijo marsikateri način s katerim poskušajo dijake nadzorovat, ampak na daljavo se tega sploh ne da. Zato se poslužujem predvsem tehnoloških tehnik. Dosti delam s Kahootom in sistemom kviza za preverjanje osnov. Dobro se da preverjati še prek spletnih anket in seveda ustno, s prižgano kamero. Nikoli pa ne veš, če ima dijak kakšen pripomoček. Recimo, da ali se dela na zaupanju ali vse skupaj nima smisla.

So se dijaki začeli zavedati pomena izobraževanja in je zato morda manj goljufanja kot v razredu?

Vprašanje za milijon dolarjev. Ker delujem na zaupanju želim, da se sami odločijo kaj bojo naredili s svojim življenjem in znanjem. Upam, da dajem dovolj spodbud, da jim pridobivanje znanja postane veselje, ne pa nujna obveza za katero na najlažji način preplonkam, kar je treba znat. Ne vem, če se bodo zavedali pomena znanja, zagotovo pa se zavedajo pomena šolstva kot rasti v okviru skupnosti, zavedajo se pomena socializacije in večinoma tudi, da tehnologija odtujuje.

Bo torej dijak več odnesel prek strategije zaupanja kot pa z ruto oziroma masko čez oči?

Prav gotovo. Karkoli gre izven zaupanja kaj hitro zdrkne v nasilje kot je maska čez oči.

Poslušamo, da učenje na daljavo ni učinkovito. Je glavni problem pomanjkanje koncentracije ali je za neuspehom drug problem?

Človek je bitje narejeno iz telesa, duha, duše in je psihofizično enotno. Kjer človek je, tam je tudi njegova koncentracija. Razlika je, če to doživljam v okviru skupnosti razreda, kjer sem živo prisoten kot enotno bitje ali če sem z mislimi in duhom povezan s temi ljudmi na daljavo, moje telo pa sedi v sobi pred ekranom. Ta diskrepanca in ločitev med duhovnostjo človeka in njegovo telesnostjo igra lahko na različne načine. Opažam, da če želim, da se srečamo pri odprtih kamerah, marsikdo tega ne naredi, ker čuti neko zadrego. Konec koncev kamere odpirajo tudi prostor za nami, ki je naš intimen prostor doma. Marsikomu je verjetno nerodno prinesti svojo intimo v skupnost, četudi na daljavo. Med tem, ko smo prisotni v razredu je naša celota tam in dele, ki jih ne želimo razkriti preprosto ne razkrijemo. Nisem velik zagovornik didaktike na daljavo. Upam, da se bo to čimprej končalo, ker se bojim, da bodo posledice na generaciji, ki se sedaj šola vidne šele čez nekaj let.

Katera pa bo najhujša posledica takega načina dela v prihodnosti?

Zelo se bojim, da se bo didaktika na daljavo ohranila kot eno izmed orodij v šolstvu, kar globalno gledano seveda ni napačno. Ne more pa nobeno poučevanje na daljavo nadomeščati tega, kar se dogaja v razredu v polnem smislu. Tam gre za stvar, ki je podobna gledališki igri. Si soudeležen kot gledalec, doživljaš katarze, čustva, ki jih za ekranom ne moreš. Po drugi strani pouk na daljavo stane državo manj. Ne bi rad, da bi enačili šolstvo s pridobivanjem znanja, ne gre samo za to. Za pridobivanje znanja na daljavo učitelji sploh nismo potrebni, dovolj je le želja. Za to, da je to znanje uporabno pa rabiš nekoga, ki ga urejuje in ki navdihuje.

Kot profesorju slovenščine na zamejski šoli vam je velika skrb tudi raven znanja slovenščine v prihodnosti. Bo na tem področju pri zamejcih manjko?

Absolutno. Zato, ker dijaki, ki obiskujejo slovenske šole v Italiji prihajajo iz različnih okolij. So tisti ki prihajajo iz družin, kjer slovenščine ne slišijo. Na daljavo komunikacija v slovenščini znotraj šole skoraj odpade in se raven logično zniža. Vedno dijakom razložim in dokažem, da je slovenščina ključni predmet, vendar večina zanj nima velikega veselja. Je pa marsikdo zdaj spoznal radosti branja, kar je ena izmed redkih pozitivnih lastnosti tega časa.

Zanimiv je tudi odnos držav do izobraževanja. Slovenska vlada je predstavila program sproščanja ukrepov, v katerem so prednost pred vrnitvijo v šole dobile frizerske in kozmetične storitve. Od kod zapostavljanje izobraževanja, če pa se vedno izpostavlja, da je znanje bogastvo?

Tu se odpira debata, ki terja širšo obravnavo. Mislim, da je očitno interes bolj ekonomski kot kulturni. Zakaj nogometaši v Italiji lahko brez težav trenirajo, medtem ko otroci, ki so motorično v slabem stanju nimajo možnosti, da bi se dobili in igrali nogomet na zelenici? Določene restrikcije nimajo neke sorazmernosti. Zakaj je tako je vprašanje, ki me vznemirja že lep čas. Prav tako me vznemirja dejstvo da bi vse politične opcije najraje obljubljale po vzoru razsvetljenih absolutistov urejeno šolstvo, zdravstvo in sodno pravičnost, kar pa se dogaja sedaj, je negacija tega.

V povezavi z zapostavljanjem izobraževanja so v Italiji potekali tudi dijaški protesti. So dijaki v Italiji vedno tako aktivni?

Že od leta 1968 je dijaška komponenta v Italiji zelo živahna. S pomehkuženjem populacije so akcije zamrle. Pred časom, pa se je zgodilo, da so dijaki začeli spontano protestirati na zanimive načine. V Trstu je recimo dijakinja hodila poslušati lekcije na daljavo na stopnišče pred šolo in s tem pokazala kako pomembna ji je šolska struktura. Mislim, da gre za spontano reakcijo na to, kar doživljajo kot veliko krivico.

Veliko slišimo, da je šolanje na daljavo dijakom večji stres kot navadni način dela. Ali po vaših izkušnjah to drži?

Da, tudi to mi dijaki povedo. Veliko mojih dijakov mi pravi, da so anksiozni in stresirani, ker to ne pelje nikamor.

Skozi pogovor dobimo vedno večji občutek, da dijakom niste le profesor. Vam zaupajo svoje težave?

Spodbudili smo priložnost, da se soočamo s tem ker je pomembno, da o tem dijaki govorijo, da se izrazijo in povejo kar jih takrat najbolj teži. V tistem trenutku vse znanje preide v drugi plan, ker se ne morem osredotočiti na znanje, ko vidim, da ga dijak ni sposoben sprejemati, ker ima druge težave, ki mu onemogočijo, da bi se sploh postavil v formo sprejemanja.

Kako pa se vi spopadate z osebnimi težavami med karanteno?

Najprej s tem, da ostajam v stiku sam s seboj, da vem točno kaj se mi dogaja, da opazim spremembe pri svojem obnašanju, pri svojem psihofizičnem stanju. Potem seveda s pogovorom, kolikor se da z domačimi, prijatelji in tistimi, ki smo si dovolj blizu, da se lahko pogovarjamo. In z ustvarjanjem, ki je bilo sicer v prvem delu dosti bolj močno kot sedaj. Zdaj se je nekako sprostila ta možnost da hodim na službeno mesto v šolo kjer so tudi ostali kolegi. Drug drugega spodbujamo, poslušamo ter si pomagamo nositi bremena.

Ste kot uveljavljen pesnik in skladatelj izkoristili ta čas tudi za ustvarjanje?

Kot sem povedal je bilo med marcem in junijem zame zelo plodno obdobje. Zdaj je tega manj, vendar je to nihanje v človekovem ustvarjalnem ritmu normalno. Glava pa dela, vsaj to. Morda je zdaj faza premišljevanja preden pride do ustvarjanja dela. Tudi to potrebujemo.

 Glava dela pri nas vseh. Bi priporočili ljudem, da vse, kar se jim je nabralo med karanteno kreativno uporabijo in izrazijo?

Pisanje je imelo vedno tudi terapevtsko plat. Pričevanja so vedno dragocena, še posebno iz prve roke, ker nam pristno kažejo utrip tistega časa. Mislim, da kdor bi rad kaj povedal je prav, da pove, ker je ta čas nekaj izrednega. Ko bomo to brali v prihodnosti, bomo bolje razumeli to, kar se nam zdaj dogaja.