Sanja Gregorčič (36), igralka, režiserka, zadnja leta pa tudi producentka, je potomka Simona Gregorčiča in pravi, da ji umetnost teče po žilah. Že kot otrok je imela bujno domišljijo, ki jo je najprej začela izražati s pisanjem, kasneje pa z recitiranjem. V osnovni šoli se je začela ukvarjati z igralskimi delavnicami za otroke in še danes se spominja svojega učitelja Marjana Bevka, ki ji je že takrat napovedal, da bo postala igralka. V srednji šoli se je priključila gledališki skupini Zvonko, ki ji je predstavljala najlepšo obšolsko dejavnost, leta 2011 pa se je uspešno vpisala na ameriško akademijo dramskih umetnosti v Los Angelesu, kjer je diplomirala kot najboljša študentka v svoji generaciji. Po končanem študiju se je Sanja odločila za življenje v Londonu, kjer je uspešno delala in ustvarjala zadnjih 5 let.

Kako se študentka iz sončnega Los Angelesa odloči za življenje v oblačnem Londonu?

Glavni dejavnik pri tej odločitvi je bila zagotovo bližina domačih in prijateljev. Po skoraj petih letih v Los Angelesu sem se zavedela, da sem zelo daleč in da starejša kot sem, večja je možnost, da se komu v družini kaj zgodi. Vedela sem, da bom imela v Londonu priložnost, da lahko pridem takoj domov, saj sem blizu in v podobnem časovnem pasu.

Od kod potem želja za študij v Ameriki?

Nikoli nisem imela prvotne želje za študij v Ameriki, tako se je zgodilo povsem po naključju. Zmeraj sem si želela študirati v Združenem kraljestvu, ampak sem se v času, ko sem se prijavljala na sprejemne izpite, prijavila tudi na ameriško akademijo dramskih umetnosti. Zdelo se mi je, da je zanimiva akademija, vendar nikoli nisem razmišljala, da bom dejansko sprejeta in da bom na koncu preživela toliko let v Kaliforniji.

Pa vendar ste se po študiju preselili v London, četudi malo kasneje, kot je bilo načrtovano.  Kako ste si uspeli uresničiti to željo?

Imela sem srečo, saj sem se vrnila v Slovenijo, ker sem snemala celovečerni film Šuplje priče in v tem času podpisala pogodbo z agentom iz Londona. Po nekaj mesecih dela na daljavo sva se z agentom strinjala, da je selitev v London pametna odločitev, če si želim mednarodne kariere v Veliki Britaniji. Na ta način sem bila bolj dosegljiva za avdicije. Tako sem se oktobra 2015 odločila, da bom odšla in poskusila življenje in delo v Londonu.

Kako se možnosti za igralce v Londonu razlikujejo od možnosti pri nas?

V Londonu je predvsem veliko več mednarodnih projektov, kar predstavlja več možnosti. Tam obstajajo agentje, ki iščejo delo za igralce, kar pri nas zaenkrat še ni praksa. Stvari so veliko bolj urejene tudi zaradi portala Spotlight, kjer ima vsak igralec svoj profil in kjer lahko kdorkoli iz igralske industrije vidi naše izkušnje in pretekle projekte ter na podlagi tega izbere igralca.

Kako je trenutna situacija vplivala na vaše življenje?

Ta situacija je name vplivala na različne načine. Najprej logistično, saj sem se morala preseliti v Slovenijo, ker se je vsa igralska industrija v Londonu ustavila in zavedali smo se, da bo tako ostalo nekaj časa.

Kaj pa na osebnem nivoju?

To je bil čas, ki sem si ga vzela zase. Prevetrila sem si lahko svojo pot, svoje življenje. Ugotovila sem, kje sem, kaj si želim in kam bi šla rada naprej po tej poti, ko se razmere ponovno ustalijo. Po tej strani je bila to dobra izkušnja, ker smo bili vsi v nekem sistemu, ki nam tega do zdaj ni dopuščal.

Ali Velika Britanija finančno kako pomaga igralcem v tem času?

Ja, Velika Britanija je že v prvem valu pomagala vsem samozaposlenim v kulturi, v športu, tako kot tudi ostalim podjetnikom. To je kar visoko na listi njihovih prioritet, tako da smo imeli vsi pomoč.

Kaj pa Slovenija?

S tem, kakšno je stanje v Sloveniji, res nisem seznanjena, tako da bi zaenkrat težko rekla, kakšna je pomoč tukaj. Zdi pa se mi, da je v Sloveniji veliko ljudi samozaposlenih v kulturi in ni na voljo takšne količine financ in pomoči, ki je na voljo v Združenem kraljestvu.

Bi rekli, da je potemtakem življenje igralca v tujini lažje?

Ja, zagotovo, saj je več možnosti. V tujini je igralska industrija večja in omogoča zaposlitev ali vsaj možnost zaposlitve večjemu številu ljudi v filmu in na televiziji, pri nas pa je to bolj stabilno urejeno le v gledališču .

Omenili ste, da ste se preselili nazaj v Slovenijo. Kako pa v tem času opravljate svoj poklic? Če ga sploh lahko …

V Sloveniji sem od avgusta in takrat sem prišla zaradi snemanja nove slovenske nadaljevanke, ki se bo predvajala septembra 2021. Sodelovala sem tudi pri drugih projektih preko edine igralske agencije v Sloveniji Avdicija.com, kjer me imajo v svoji bazi in mi zmeraj zagotovijo delo, ko sem v Sloveniji.

Torej je še vedno dovolj dela, da se preživljate samo s snemanjem?

Ja, zaenkrat se mi je v Sloveniji odprlo veliko stvari, tako da je s tem mogoče nekako preživet. Mislim pa, da imamo igralci sposobnost, da delamo tudi druge projekte, ki so povezani z igralstvom in nam pomagajo prebroditi takšne čase.

Kakšne projekte?

Projekte, kot so na primer inštruiranje drugih javnih oseb, učenje igre, priprava na sprejemne izpite in tako naprej.

Zadnje čase se vse bolj tudi poudarja, da mora biti igralec vsestranski umetnik.

Mislim, da ne samo nazadnje, saj so skozi celotno zgodovino filma, televizije in gledališča obstajali umetniki, ki so delovali na vseh področjih, Znotraj te industrije jih je zanimalo pisanje scenarijev, režija, igranje, tudi tehnične stvari in to je zelo dobrodošlo. Sama sem velik pristaš celostnega pristopa k naši industriji, saj je za igralce pomembno, da razumejo tudi ostale vidike dela, od pisanja zgodbe do kostumov.

Tudi sami ste se letošnje leto preizkusili v režiji. Kaj vam je predstavljala ta izkušnja?

Zmeraj me je zanimala režija in gledališče mi je bilo bolj domače, saj sem v njem preživela veliko časa preden sem odšla na študij. Tako sem se preizkusila v režiranju predstave Antigona, ki je bila premierno uprizorjena v Mestnem gledališču ljubljanskem in to je bila zame velika izkušnja. Izkusila sem, kako je delati z igralci, imeti vizijo za projekt, kako tudi finančno in marketinško izpeljati predstavo. Zelo veliko sem se naučila in zamikalo me je, da v tej smeri tudi nadaljujem.

Da zrežirate še več predstav?

Ja, saj smo leta 2017 v Londonu ustanovili gledališče z imenom Khaos, ki deluje mednarodno in s katerimi uprizarjamo predstave v Sloveniji, Angliji, tudi v New Yorku. Tako bomo nadaljevali, ko se stvari spet uredijo, saj imamo na zalogi kar nekaj novih projektov, ki jih želimo izvesti.

Ste si želeli tudi Antigono uprizoriti mednarodno, pa vam je novonastala situacija to preprečila?

Seveda, cilj je bil, da se predstava prenese tudi drugam. Premiera je bila 7. februarja, tako da nam je to še uspelo, potem pa se je predstava seveda morala zaključiti, ker so marca že nastopili različni ukrepi, prepovedi potovanja in podobno. Ta projekt je zato, kot številni drugi, ustavljen do nadaljnjega.

Predstave pa niste le režirali, temveč ste tudi priredili zgodbo in jo postavili v naše okolje, kajne?

Antigona je bila priredba in prevod besedila Dušana Jovanovića iz slovenščine v angleščino, tako da sem se spopadla tudi s pisanjem.

Kako pa ste izbrali primerne igralce za predstavo?

V predstavi Antigona, ki je bila resnično eden najbolj mednarodnih projektov, ki so se zgodili v Sloveniji leta 2020 je nastopalo osem igralcev z osmih različnih delov sveta. Tudi predstava je v enem trenutku potekala v vseh njihovih jezikih, zato so bili skrbni izbrani.

S katerih delov sveta?

Iz Madžarske, Izraela, Italije, Anglije, Amerike, Hrvaške, Škotske in Slovenije.

Kako to, da ste se potem kljub svojim izkušnjam v gledališču, karierno usmerili v igro pred kamero?

Kamera je postala neskončen izziv, kjer so možnosti neizmerne. Bila je nova stvar, nova izkušnja. Bolj kot sem delala pred kamero, se učila in študirala način igre oziroma tehniko in ostale tehnične stvari, ki film naredijo film, bolj so mi ti aspekti postajali všeč.

Ali ste v Londonu igrali v kakšnem filmu ali televizijski seriji?

V Londonu sem že prvo leto, ko sem se preselila, igrala v seriji Borderline. Snemali smo na delu zaprtega letališča blizu Londona. Kasneje sem se bolj posvetila ustanavljanju gledališča, lani pa sem odigrala vlogo v britanskem filmu, ki smo ga snemali v Franciji.

 

Ste morda na takšnih projektih spoznali igralce, ki so vam pomagali in s katerimi ste kasneje ohranili stik?

Pri vseh ljudeh, ki jih spoznaš na poti, ugotoviš, da tudi kasneje sodeluješ z njimi, še posebej, če se ustvari dobra atmosfera. Vsi smo ljudje in vsi si želimo delati z ljudmi, ki imajo dobro energijo in so pozitivni. Pomembno je, da smo vsi tam zaradi projekta in ne zaradi lastnih prizadevanj. Veliko igralcev sem spoznala na delavnicah v Londonu, ki sem jih obiskovala dve leti in nekaj teh igralcev je kasneje igralo tudi v moji predstavi. Iskanje ljudi, s katerimi bi sodeloval, se nikoli ne konča.

Kako pomembno je potemtakem mreženje in povezovanje z drugimi igralci v igralskem svetu?

Ena najpomembnejših stvari je ta, da se povezujemo. Tako kot v katerem drugem poklicu, je ključno, da lahko ves čas pridobiš različne informacije in imaš podporo znotraj svoje stroke. Pomembno je tudi, da lahko z drugimi igralci skupaj vadiš, prebiraš scenarije in da ti umetniška žilica ne zamre. Že od začetka se je treba zavedati, da ne moreš uspeti sam. Zmeraj potrebuješ veliko ljudi za dober projekt, saj je igralstvo timsko delo.

Povezovanje z drugimi pa je zdaj še posebej oteženo. Kako vam uspe ohranjati stik v tem času?

Najbolj otežen je fizičen stik, ampak mislim, da smo se vsi dobro prilagodili na to novo situacijo. Druženja smo preselili na Zoom, saj je zelo pomembno, da se slišimo. Tudi sama opravljam več telefonskih klicev, dostikrat že samo zato, da nekoga vprašam, kako se počuti. Z igralci se velikokrat slišimo, da se pogovarjamo o filmih in debatiramo o scenarijih.

Omenili ste, da v Londonu obiskujete igralske delavnice. Ali to pomeni, da se še vedno ves čas izobražujete?

Vedno sem bila pristaš tega, da se je treba konstantno izobraževati. Treba je iskati nova znanja, saj se industrija, način igre, scenarij ves čas spreminja. Vedno iščem ljudi, ki ta trenutek delajo v tej industriji, saj se lahko neposredno od njih učim in pridobim konstruktivno kritiko o svojem delu. Tako lahko izvem, kje sem in kaj mi še manjka. Samoizpopolnjevanje se nikoli ne konča.