“Vsi bi radi bili visoka moda, nihče pa ne bi nosil visoke mode”

Intervju s slovenskim modnim oblikovalcem Marjanom Krnjićem

Z majceno zamudo nam klic vrne 31-letni modni oblikovalec Marjan Krnjić, se opraviči in razloži, kako je zadnjo uro prepričeval varnostnika v londonski trgovini, da je tam kupil set posod, kjer jih je bil prej pozabil. Po dobljeni bitki in z novimi posodami v lasti nam o modni industriji, slovenski kulturi in medsebojni pomoči pripoveduje iz dnevnega centra Slovenica; svoje hiše v angleški prestolnici, ki si jo deli še z dvema drugima Slovencema.
Krnjić pod svojo znamko MK Exclusive ustvarja z manekenom/oblikovalcem in pevcem Jožefom Srako, s katerim sta se pred štirimi leti preselila v London. Tam sta posnela Youtube resničnostno oddajo London Overdose (ogledalo si jo je skoraj pol milijona ljudi), spisala sta pravljico Modna Ana, ki je bila med najbolj prodajanimi otroškimi knjigami Amazona leta 2019, izdala sta svoj modni planer in organizirala modno revijo tako v Londonu kot v rodni Sloveniji.
Ob svojih prizadevanjih na modnem trgu sta dala tudi pobudo za ustanovitev spletnega časopisa/organizacije Slovenci v Angliji ter kot sourednika ohranjata in promovirata slovensko kulturo ter združujeta tam živeče Slovence. V sklopu organizacije so lansko leto ustanovili Slovensko knjižno polico, ki omogoča izposojo knjig v maternem jeziku Slovencem v Veliki Britaniji, priskrbeli so več kot 1000 zaščitnih mask posameznikom v VB in starostnikom v Sloveniji, sedaj pa načrtujejo naselitev kranjske čebele na vrt slovenske hiše v Londonu.

Zakaj ste se odločili nameniti svoj čas tudi vsem ostalim omenjenim dejavnostim, medtem ko si gradite svojo kariero v modi?

Vedno bolj verjamem v karmo. Videl sem, da se v Sloveniji brez vez nikamor ne pride in mi je bilo pomembno, da se tudi v tujini ustvari neko okolje, kjer se lahko povežemo in si pomagamo. Že ko sva z Jožefom izdala svojo knjigo, sva spoznala, kakšni problemi so tu z avtorji in honorarji; logično nama je bilo, da Slovencem na tem področju pomagava in jim istočasno priskrbiva knjige v domačem jeziku. Sicer pa šele, ko si zdoma, začneš resnično ceniti svojo domovino. Nama kranjska čebela simbolizira Slovenijo, pa sva zato združila različne slovenske umetnike, čebelarje in dizajnerje v res lušten projekt.

Katera od vseh dejavnosti nasploh, s katerimi ste se ukvarjali, vam je najbolj pri srcu?

Marjan Krnjić (desno) in Jožef Sraka (levo) v dnevnem centru Slovenica

Kar vse skupaj, ker je eno prišlo kot posledica drugega. Osnova je bila moja znamka – Jožef je sprva bil obraz moje kolekcije metuljčkov, nato se je pridružil k snovanju njihovega dizajna in je to postala podznamka: Mr. Joseph – Bow Tie. Ko sva se preselila v London je veliko slovenskih medijev želelo spremljati najino življenje in sva zato posnela London Overdose. Zdaj pa se vedno bolj osredotočava na prodajne dizajne – ne gre se več toliko o tem, da pokaževa, kaj znava narediti, ampak da od tega tudi živiva. Po tolikem času, preživetem stran od doma, pa spoznaš, kako pomembno je, da si ljudje med sabo pomagamo – zato ustanovitev Slovencev v Angliji. 

Sprva ste se uveljavili kot modni oblikovalec; kakšen je bil proces izgradnje lastne znamke in s kom danes najraje sodelujete?

Z Jožefom najrajši sodelujeva z glasbenimi izvajalci, ampak ne s slovenskimi, ker je naš trg premajhen za to, kar delava in finančno ne pridemo skupaj. Sicer pa je pri nas ogromno mladih oblikovalcev, ki komaj čakajo, da koga oblečejo in se pokažejo. Sem imel to obdobje, a sem ga že malo prerasel. Paziva, koga oblačiva in na kak način se pojavljava. Raje se sploh ne, kot pa v zvezi z nekom, ki je karkoli pod A kategorijo. V Sloveniji to niti ni tako važno, v tujini pa so Google fotografije tvojih kreacij in ljudi, ki si jih oblekel, tvoja lična karta. Sicer pa lahko pri nas oblečeš cel POP TV in Emo, si v časopisu, pa ti to vseeno ne prinese denarja. Razumljivo, saj pri nas tudi nastopajoči niso dovolj plačani. Zato sem se že kar zgodaj usmeril bolj v srbske izvajalce, npr. v Jeleno Karleušo, saj je pri njih tudi kultura drugačna – umetnikom se dosti več plača in si posledično tudi oni lahko privoščijo dobre kreacije. Pri njih je bolj važno, da si “doteran i zgodan”, pa tudi, če ne blestiš v svojem delu. V Sloveniji je splošna miselnost ta, da je najbolj pomembno imeti avto in bajto, z obleko bomo pa že nekako. 

Ko kreirate nov kos ali kolekcijo, kaj je vaše vodilo in kako izgleda ta proces?

V prvi vrsti je vodilo to, da izgleda “v nulo” tako v živo na dogodku, na katerem se predstavlja, kot tudi na kameri in fotografijah. V drugi vrsti pa mora biti prodajno primerno. Kar se tiče samega procesa; rišem bolj slabo, zato fotografiram – del sedežne garniture, del listja. Potem najdem primeren model npr. suknjiča za svojo vizijo, pošljem profesorici s TOI-ja vse moje zapiske, ona mi nariše tehnično risbo, nato pa mi šivilja s pomočjo te risbe zgradi prvi model. Ta je brezbarven; poudarek je na kroju. Potem pride stranka in z njo dodelamo kos. Vedno pazimo, da so izdelki iz najboljših materialov, in da so zraven vedno vpleteni kamni Swarowski. Edini v Sloveniji imam pogodbo z njihovo tovarno; ostali seveda lahko uporabljajo kamne, ne morejo pa Swarowski navajati na etiketi. Ponosen sem na to pridobitev, saj ima enako pogodbo mogoče 200 oblikovalcev po vsem svetu. Sicer pa sem veliko delal z avtorsko idrijsko čipko, skreiral sem tudi najdražje slovenske kopalke z vdelanimi več kot 50 g zlata Zlatarne Celje. Zmeraj želim v svoje dizajne nekako vplesti Slovenijo. Na splošno, ko delam kolekcijo, pa jo gradim na podlagi materiala, ki ga nabavim in zmeraj rad šokiram. Nagibam se h goli koži, dostikrat uporabljam tudi umetno kri, verski in rasni simbolizem … Da malo iritira, špikne, da se še naslednji dan pogovarja o tem. Obenem pa mora biti prodajno usmerjena.

Brez slednjega ne gre?

Marjan Krnjić in Jožef Sraka na Londonskem tednu mode

Prodajna usmerjenost je res nuja, saj bi vsi radi bili visoka moda, nihče pa ne bi nosil visoke mode. Če bi bilo več karakterjev v Sloveniji, ki bi si upali biti drznejši, bi bilo tudi življenje za oblikovalce dosti lažje. Imamo sicer ogromno potenciala in kreative, a je ne moremo unovčiti pri nas. Najbolj priznani slovenski modni oblikovalci delajo kostume za gledališča, saj je to njihov edini redni dohodek. V Sloveniji bi namreč vsi plačali malo, imeli pa bi najboljše. Tako pa ne gre. V Londonu sem prvič doživel, da ti nekdo da 5 jurjev in reče: “Naredi mi za videospot.” Tam ljudje vedo, da se za najboljše plača. V Sloveniji lahko prideš na Melodije morja in sonca, v Londonu pa še mnogo dlje.

Kdo pa se vam zdi najbolj modno napreden izmed slovenskih modnih oblikovalcev?

Rok Čibej je odličen oblikovalec in ustvarja čudovite kreacije, ampak jih prodaja le izven Slovenije. Joel Loyo dizajnira prelestne obleke s korzeti, ampak jih tudi on ne proda in zato dela kopalke. V Sloveniji umetniki nismo dovolj cenjeni in se tudi med sabo cenimo premalo. Pri nas na tla vržemo preprogo, pokličemo tri prijateljice in je to že šov leta. Ni standardov. Naš trg je prenasičen z ljudmi, ki mislijo, da nekaj delajo, in da so uspešni. Izšolan modni oblikovalec in ta, ki ima občutek, da to je, pa sta na približno enakem nivoju, ker so šolski sistemi teh poklicev v Sloveniji tako zastareli.

Potemtakem splošno priznanega stališča, da je problem slovenske modne industrije v sami premajhnosti države, ne zagovarjate?

Absolutno ne, ker ni krivo to. Kriva je naša kultura in praksa. Če oblačiš mlajšo pevko za oder Eme, te to veliko stane. Ta pevka najverjetneje tudi ni tako popularna, saj v resnici ne more biti. Na sceni namreč še vedno prevladujejo stari izvajalci, ki bi se lahko že zdavnaj upokojili, pa se ne. Nekateri že 30 let tkejo vezi povsod po RTV-ju in drugod, zraven pa so še dobro plačani. Mlajši, sveži in tisti, ki si upajo biti drzni, pa teh vez in privilegijev nimajo. Zato tudi ne morejo biti dobro plačani in posledično ne morejo ustrezno  plačati niti svojih sodelavcev – oblikovalcev, stilistov, vizažistov … Jaz sem eden redkih oblikovalcev, ki svoje manekenke plača. V Sloveniji je to vse prej kot običaj, pri nas velja: “Pridi, boš delal zastonj”. Vsi bi radi bili plačani, ne bi pa radi plačali. Če bi ljudje vsaj kdaj poskusili potrošiti malo več denarja, bi mogoče videli, da se to tudi njim na koncu obrestuje. Je pa, kot sem že rekel, to mladi osebi težko. Smo v nekakem začaranem krogu. Pa, da ne bo pomote – imamo veliko Slovencev, ki konkurirajo na svetovni ravni, npr. Luka Dončić. Ampak so na tej ravni zato, ker ne živijo v Sloveniji.

Mogoče se tu splača omeniti še Mitjo Okorna, sami ste izpostavili Luko Dončića – torej menite, da problem sega globlje kot le do zastarelega sistema izobraževanja umetniških smeri? 

Sigurno. Pozitivno tekmovanje, ki temelji na vzajemnem spodbujanju in izboljšanju je idealna praksa, a je v Sloveniji žal ni. Znan rek pravi: Naj sosedu krava crkne, če je še sami nimamo. Kdo pa še ima tak pregovor? Srbi, iz katerih se pri nas radi norčujemo, pravijo: svi vojnici, svi grofi, svi kralji, svi knezi – kaj pa pri nas? Vsi kekci. Če smo nezadovoljni v službi 30 let, se pritožujemo in tam ostanemo še naslednjih 20. Če se ne potrudiš za svojo srečo in zadovoljstvo, se ne pritožuj. In ne bodi nevoščljiv. Če si talentiran in bi rad kaj naredil iz sebe, pojdi ven iz Slovenije. Jaz se bom za stalno vrnil domov šele, ko mi delati več ne bo treba. Pa nisem hinavec. Trudim se za ohranjanje slovenske kulture in povezovanje Slovencev v Angliji, ampak koristno je tudi, da se bobu reče bob. Domovino pogrešam in jo cenim, a je pravilno, da se tudi njene negativne plati izpostavijo. Le tako se lahko konec koncev kaj spremeni. 

Z Jožefom sta osebno spoznala tudi vrhunsko manekenko Naomi Campbell, ki je navdihnila glavni lik vajine pravljice – zakaj je na vaju naredila tak vtis?

Marjan Krnjić v pogovoru z Naomi Campbell

Fascinantni so nama ljudje, ki imajo denar, pa tega ne postavljajo v ospredje. Naomi Campbell in Victoria Beckham sta popolna primera takih oseb, saj še naprej delata in garata, kljub temu, da že imata ogromno denarja. Cenim ljudi, ki imajo za lagodno življenje dovolj sredstev, ampak se obnašajo, kot da ta v tem smislu ne obstajajo.

 

Ko smo pri neobstoječih stvareh – na Instagram profilu MK Exclusive ste arhivirali vse svoje pretekle objave. Ali je profil zamrl ali je to samo trenutno zatišje in za svojih dobrih 11.000 sledilcev kmalu pripravljate kaj novega?

Res je, točno to. Že eno leto nisem nič izdajal, ko pa bom – najverjetneje bo to konec leta – bo to res nekaj hudo velikega. Nagibam se k modni reviji, ki se bo zopet izvedla tako v Londonu kot v Ljubljani. Do takrat ne bom dražil niti s starimi objavami, z ničemer. Všeč mi je, da nekateri vmes že pozabijo name, potem pa kar naenkrat spet; bum. 

V. S.