Venezuela ima več naftnih zalog kot Saudova Arabija, hkrati pa ima zelo visok delež revščine. Danes pa se država sooča s hiperinflacijo, pomanjkanjem hrane in osnovnih življenskih potrebščin, kar je privedlo do tega, da so se mnogi, ki imajo to možnost, odločili, da bodo zapustili državo. 

Torej, kaj vse se dogaja z Venezuelo? V zadnjih štirih letih je nekaj več kot 30-milijonsko državo zapustilo preko dva milijona ljudi. Poleg tega pa je verjetno največji problem, s katerim se srečujejo, inflacija, ki povzroči, da se cene izdelkov podvojijo skoraj vsak mesec. Do konca leta bo pričakovana inflacija znašala milijon odstotnih točk. Tako se je vlada Nicolasa Madura odločila za denominacijo valute — pred tem so potrebovali 25 največjih bankovcev (tj. po 100.000) za plačilo kave — nastala je nova, in sicer bolivar soberano, ki bo vezana na državno kriptovaluto petro. 

Kako je prišlo do tega?

Socialistična vlada je na oblasti že 19 let. Hugo Chavezu je leta 1992 spodletel državni udar, a je nato leta 1998 preko volitev postal predsednik države in revolucionarno spremenil venezuelsko politiko predvsem z vehementno retoriko proti ZDA. Naslednje leto je uvedel novo ustavo, ki se je osredotočala predvsem na socialno šibkejše. Z visokimi prihodki zaradi prodaje nafte je njegova vlada nacionalizirala mnoge ključne proizvodnje in tako je država postala zelo odvisna od nafte. Chavez je vseskozi užival veliko podporo in s tem je lahko spremenil demokratični sistem v vedno bolj avtoritativnega. Leta 2012 je dobil še četrte volitve, a je bila njegova inavguracija zaradi bolezni prestavljena oziroma je vrhovno sodišče odločilo, da ta ni potrebna, ker gre za nadaljevanje mandata istega predsednika. Nato je v letu 2013 sledila smrt Chaveza in njegov naslednik je postal Chavezov podpredsednik, po izobrazbi voznik avtobusa, Nicolas Maduro. Leta 2014 se je končalo obdboje konjukture in kriza v državi se je začela poglabljati. Nezadovoljstvo prebivalcev je bilo vse večje in Maduro je na oblasti ostal preko različnih, predvsem nedemokatičnih, ukrepov, kot je sprememba ustave. Za vse gospodarske težave so bile krive povečini ZDA

Kaj delajo ljudje?

Več kot 200 tisoč ljudi je odšlo tako v Španijo kot tudi v ZDA. Najpogostejša destinacija za ljudi, ki zapuščajo Venezuelo je tako Kolumbija. Brazilija ni tako priljubljena, ker obstaja jezikovna bariera, pa tudi večjih mest ni v bližini brazilske meje. Predvsem mladi, ki nimajo denarja, so obstali v državi. “Trenutno sem študentka, a težko rečem, da so študentska leta najboljša. Vsaj glede na trenutno situacijo. Seveda bi si želela drugam, kjer bi imela možnost živeti normalno in ne v neprestanem strahu. Ampak to trenutno ni možno, ker denarja praktično nimamo, tudi nimamo sorodnikov v tujini, ki bi nam morda pomagali. Tu je seveda še dolga pot, ki je potrebna do meje s Kolumbijo ali Brazlijo,” je povedala Angie, prebivalka Caracasa. 

V državah, kamor emigrirajo Venezuelci, pa prihaja do protestov in neodobravanja s strani domačinov. “Vem, kako hudo je trenutno v Venezueli in verjamem, da si mnogi želijo boljšega življenja, a vendar ne vidim, kako bi lahko naša država lahko sprejela toliko ljudi. Tako da razumem tudi našo vlado, ki ne dovoli praktično prostega prehoda v našo državo,” meni Lorena, ki živi v Kolumbiji.

Spregovorili smo tudi z osebo, ki je še pod Chavezovo vlado delovala v sodni oblasti. “Bil sem zaposlen na sodišču še v času Chaveza, ko je, vsaj na začetku, stanje v državi izgledalo spodobno. A nato se je začelo; vedno slabše stanje in vsi, ki nismo bili neomajni podporniki Chaveza, smo vedeli, da to v prihodnosti ne bo pomenilo nič dobrega. Imel sem srečo in sem dobil izobrazbo, v času študija sem bil tudi v Franciji, lahko sem obiskal veliko sveta, a še vedno sem imel službo v domačem okolju, ki ga imam rad. Ko se je izvedelo, da je Chavez bolan in kasneje, da je umrl, se je veliko spremenilo. Na oblast je prišel Maduro, ki je svoje vladanje še bolj približal avtoritativnemu. Zamenjal je vodilne na mnogih položajih in med njimi sem bil tudi sam,” je povedal FRM (ime ostaja skrito na željo sogovornika).

Koga krivijo ljudje?

Ni presenetljivo, da večina ljudi krivi prav moža, ki sta bilo na oblasti od leta 1998 dalje, in sicer Huga Chaveza ter Nicolasa Madura. Določeni socialni ukrepi so bili popolnoma zgrešeni. Eden izmed teh je bil nadzor cen. S tem je država določila najvišjo ceno za določene produkte, da bi postali bolj dostopni za revnejše. A to je pomenilo, da so mnogi enostavno zaprli svoje proizvodnje, ker v tem ni bilo več profita. Zaradi šibke domače valute so se mnogi ozrli proti ameriškemu dolarju. A tudi to je omejila država, le tisti, ki so imeli razlog, so lahko kupili dolarje po fiksnem tečaju, ki ga je določila država. Tako je zacvetel črni trg, ki je zelo aktiven še danes, predvsem v obmejnih krajih, kot sta San Cristobal in Merida. 

Kar je presenetljivo, je dejstvo, da obstajajo lojalni podporniki režima, ki trdijo, da za težave ni kriv Maduro, ampak so za to krive “imperialistične sile” — kar velja za Chavezovo mantro, poleg tega pa je Chavez označil Busha mlajšega za hudiča —, ki preprečujejo, da bi Venezuela zmanjšala svoj dolg.

Kaj sledi?

Ob vseh spremembah, ki jih uvajajo, so mnogi Venezuelci hiteli v trgovine in ustvarili dolge vrste, da bi se pripravili in založili svoje domove s hrano. Vlada se otepa vseh kritik glede ekonomskih reform, tudi minister Jorge Rodriguez je pozival prebivalce, naj se ne ozirajo na črnoglede ljudi. “S prihodki s prodajo nafte, z davki in večjimi prihodki zaradi višjih cen goriva bomo lahko financirali naš program,” je še povedal minister Rodriguez za Sky News. Toda analitiki so skeptični in obstaja strah, da bi vsi ti ukrepi imeli nasproten učinek — stvari bi se lahko še poslabšale. Ni prvič, da bi se vlada v Venezueli odločila za tak postopek. Že leta 2008 je Chavez poskušal odbiti tri ničle s takratne valute, a tudi to ni ustavilo visoke inflacije. Zato je težko najti optimista, ki bi verjel obljubam vlade. Na nek način gre za kopiranje Brazilije, ki je v 90. Letih zamenjala svojo valuto cruzeiro z realom, potem ko je prejšnjo valuto uničila hiperinflacija. Pretekli teden je Venezuela sprejela tudi medarodno pomoč. Maduro je Urbi et Orbi razglašal, da medarodna pomoč ni potrebna. 

Pot do okrevanja bo zagotovo težka. Dokler bo edini vir prihodka države nafta, bo zagotovo težko izplezati iz dolga in krize. Lahko pa se vprašamo, kako lahko ljudje sprejemajo take odločitve, da eno najbolj bogatih držav, kar se tiče naravnih bogastev, lahko pripelješ do takega stanja. Z vsemi naravnimi danostmi, ki jih ima Venezuela, bi lahko bila razvita podobno oziroma še bolj kot zalivske države. Tako pa imajo namesto blišča bedo, ki bo vztrajala še nekaj časa.