V luči nedeljskega, verjetno najpomembnejšega odprtja podnebne konference COP24 doslej, se je v Katovicah zbralo veliko število svetovnih voditeljev in drugih strokovnjakov katerih cilj je sprejetje knjige pravil za izvajanje pariškega podnebnega sporazuma od leta 2021. Konference v tem Poljskem mestu, ki je bilo – malce ironično – zgrajeno na rudarski industriji, pa se udeležuje tudi predsednik, čigar nameni niso postavitev solarnih panelov, ampak kvečjemu ponovna oživitev premogovništva v svoji državi. Joseph Curtin, sodelavec Inštituta za mednarodne in evropske zadeve (IIEA), je v svoji publikaciji The Paris Climate Agreement versus the Trump Effect povedal, da t. i. »Efekt Donalda Trumpa« ogroža prihodnost Pariškega sporazuma.

»Če bi bila predsednica, bi se vrnila k Pariškemu sporazumu. Tehnično kakorkoli ne moremo oditi do leta 2020, zato bi samo spremenila Trumpovo odločitev,« pravi Haeli Maas, aktivistka za podnebne spremembe iz Kansasa, ZDA. Vendar pa zaveza k takšnemu sporazumu nikoli ni preprosta, pričakovati je treba, da bodo države podpisnice bremenili tako finančni kot časovni pritiski za doseganje zastavljenih ciljev. Amerika, ki je svetovna gospodarska velesila in tudi ena izmed največjih osnaževalk okolja oz. izpustov toplogrednih plinov pa je očitno razpeta med dobičkonosnimi priložnostmi in zmanjšanjem globalnih temperatur na pred krizno raven. Pa bo ignoriranje podnebnih sprememb zares ekonomsko pomagalo Združenim državam?

Študija Vladnega Urada za Odgovornost (U.S. GAO) iz leta 2017 kaže, da so ZDA zaradi ekstremnega vremena in požarov, ki se večajo zaradi podnebnih sprememb porabile 350 milijard dolarjev (približno 307 milijard evrov) v zadnjem desetletju. Dodajajo tudi, da naj bi se država v prihodnosti soočala s še višjimi stroški zaradi takšnih katastrof. Letos smo bili lahko priča uničujočim orkanov, ki so zadeli obale ZDA, pa tudi največjemu požaru v zabeleženi zgodovini zvezne države Kalifornije. »Dejstvo, da so ti požari vedno večji in težje obvladljivi je zaskrbljujoče in menim, da med drugimi dejavniki, tudi globalno segrevanje vpliva na skrajnost teh nedavnih požarov,« dodaja Maasova. Alexandra S. Lavine pa je za New York Times opisala nastalo situacijo in povedala, da se je s požari kriza brezdomstva v Kaliforniji le še povečala. Ogenj je uničil skoraj 14.000 domov in tako populaciji brezdomstva dodal novo populacijo nekaj deset tisočih ljudi. Ta kriza  je v delih Butte Countryja tako slaba, da je zvezna država formalno razglasila krizo v oktobru in tako dobila milijone dolarjev državne pomoči. Čeprav je predsednik ZDA v oktobru rekel, da so požari davkoplačevalce vse skupaj stali stotine milijard dolarjev pa Dale Kasler, novinar za The Sacramento Bee v svojem članku poudarja, da je po pregledu vladnih podatkov ta številka bližje 1,4 milijarde dolarjev za obdobje zadnjih dveh let.

Študija Vladnega Urada za Odgovornost ocenjuje, da bo do leta 2099 zaradi višanja temperatur delavna produktivnost trpela izgube 150 milijard dolarjev in 53 milijard izgub zaradi vpliva vremena na kmetijske pridelke. Kratkoročno – od leta 2020 do 2039 – pa bi ZDA za popravilo obalnih domov zaradi naraščajočih morskih gladin in intenzivnih neviht morale odšteti od 4 do 6 milijard dolarjev.

Naraščajoče temperature pa na kmetijske pridelke vplivajo tudi v zvezni državi Kansas. Ta ima večinsko vzpostavljen namakalni sistem za zalivanje pridelkov. »Ta sistem temelji na vodonosnikih globoko pod zemljo. Z naraščajočimi temperaturami in pričakovanjem, da bo v Kansasu manj deževalo obstaja strah, da bo vse več zemljišč potrebovalo več vode za namakanje. In več vode kot bomo za to porabili – manj jo bomo imeli,« razlaga Maasova. Spletna stran States at risk za Kansas navaja, da analiza prihodnosti klimatskih razmer (predvsem suše) nakazuje, da se bodo pridelki koruze, soje in sirka zmanjšali za približno 2 do 12 odstotkov. Tako Kansasu trenutno grozi ena izmed petih največjih suš v kontinentalni Ameriki. To bi škodovalo predvsem kmetovalcem, ki vzgajajo takšne pridelke. Težko si je predstavljati, kako se bodo spopadali še z ekstremnimi vremenskimi razmerami, če imajo že s trenutnimi trgovinskimi vojnami, ki jih ZDA bije s Kitajsko velik finančni primanjkljaj. Patricia Cohen v svojem članku za New York Times pravi, da je kitajska, ki je največji kupec ameriške soje, zaostrila razmere do ameriškega blaga. To je v enem dnevu lahko povzročilo padec cene soje tudi za 20 odstotkov. Nekateri kmetovalci so se zato zatekli k obrazcem za javna sredstva, ki imajo razpisanih 12 milijard dolarjev za gospodarsko pomoč. Torej za blažitev tudi Trumpovega rokovanja z zunanjo trgovino.

»Verjamem, da so znanstveniki profesionalci na svojem področju. Bolj kot predsednik z vprašljivim moralnim kompasom. Ne verjamem pa, da so podnebne spremembe potegavščina«. Tako Maasova komentira oktobrski članek Guardiana, ki razlaga, da je Trump ponovno potrdil svoje dvoje dvome v podnebne spremembe. Vendar pa je tokrat zatrdil, da ne verjame več, da so te spremembe potegavščina, kot je napisal na Twitterju leta 2012. Pa vendar predsednik ZDA trdi, da so znanstveniki, ki se ukvarjajo s problematiko segrevanja ozračja politično motivirani in da noče »izgubiti bilijonov in bilijonov dolarjev« ter »milijonov in milijonov služb« z ukvarjanjem s tem globalnim problemom.

Državni center za okoljsko informiranje (NCEI) spremlja vremenske in klimatske dogodke, ki imajo velik gospodarski in socialni vpliv na ZDA. Od leta 1980 pa do decembra 2017 je ZDA prizadelo 219 katastrof, katerih škoda je znašala vsaj 1 milijardo dolarjev. Skupen strošek do 2017 tako presega 1,5 bilijona ameriških dolarjev. Leto 2017  je postalo rekordno leto. Državo je namreč prizadelo 16 različnih katastrof, ki so stale vsaj milijardo dolarjev. V zadnjih nekaj letih je tako kar nekaj letnic, ko so stroški na leto višji od povprečnih. Kar lahko razumemo kot trend višanja števila naravnih katastrof, ki drago stanejo Američane. Potemtakem, lahko sklepamo, da bi večja skrb za okolje in boj proti podnebnim spremembam pravzaprav znižala stroške države in ne povečala – če seveda predpostavimo, da bi ta skrb zmanjšala število naravnih katastrof.

Lahko se vprašamo še kaj bi prehod na trajnostno energijo pomenil za ameriške službe. Januarja letos je neprofitna organizacija The Solar Foundation izdala popis, ki ugotavlja, da solarna industrija zaposluje 17 krat hitreje kot povprečna panoga. Nadja Popovich pa za New York Times ugotavlja, da je bilo v letu 2016 približno 1,9 milijonov Američanov na novo zaposlenih v področju pridobivanja energije – tako fosilnih goriv, kot obnovljivih virov. Od tega približno 160.000 v rudarski industriji in približno 374.000 v solarni. Panoge fosilnih goriv (zemeljski plin, nafta, premog) pa so skupno zaposlile še vedno več kot panoge obnovljivih virov energije. Seveda pa je treba vzeti v zakup, da so nekatere panoge obnovljivih virov kot je solarna, relativno nove panoge na svetovnem energetskem področju.

V svetovnem merilu pa ravno v času konference COP24 v Katovicah – Medtem, ko se ZDA umikajo od Pariškega sporazuma – nekatere skupine, kot je Skupina Svetovne Banke poskušajo aktivno sooblikovati prihodnost klimatskih sprememb. Kot je objavljeno na njihovi uradni spletni strani je predsednik Skupine Jim Yong Kim v ponedeljek povedal, da so »klimatske spremembe resnična grožnja« in da »investicija in mobilizacija 200 milijard dolarjev pokaže kako resno so vzeli borbo proti podnebnim spremembam«.

»Trumpov umik od Pariškega sporazuma resnično ne pomeni nič drugega, kot izguba ameriškega sedeža za mizo (pogajanj) /…/ Svet bo nadaljeval brez ZDA in to bo ustvarilo trajen vtis, da nas podnebne spremembe ne zanimajo. Kar pomeni, da bodo ZDA izpuščene iz vseh prihodnjih pogajanj o podnebnih spremembah. Resnično samo izgubljamo pogajalsko moč, ki bi jo lahko imeli v oblikovanju prihodnosti,« še zaključuje Maasova.

 

Foto: www.pexels.com

Prejšnji članekV pričakovanju nove sezone motoGP
Naslednji članekVaški bife oziroma davčna oaza Slovenije