»Sedeča odbojka? A to igrate na vozičkih?« so prijatelji spraševali Suzano Ocepek, ko se je pred devetimi leti podala v ta šport. Po treh medaljah z evropskih prvenstev in njenih nastopih na dveh paraolimpijskih igrah sedaj vedo, da igralke v odbojki sede ne uporabljajo vozičkov. Preprosto sedijo na tleh. A čeprav se sedenje med športno aktivnostjo morda zdi super, je prav gibanje v sedečem položaju za igralca najtežje. »Na tleh ne sediš tako, kot sediš na stolu, ampak gre za čisto drugačen položaj. Premikanja se je težko navaditi, ker gre za nenaravno gibanje. Na začetku te po igri bolijo vse mogoče mišice, predvsem rit,« pojasnjuje kapetanka Lena Gabršček. Tudi žulji in odrgnjene roke niso pri tem športu nič nenavadnega.

Slovenska ženska reprezentanca se v odbojki sede uvršča v svetovni vrh. Na velikih tekmovanjih so dekleta osvojila že devet medalj. Nazadnje lani na evropskem prvenstvu, ki ga je gostil Podčetrtek in kjer so se po zmagi nad Nizozemsko veselile bronaste medalje. Kljub temu sedeča odbojka ni šport, ki bi bil širši javnosti zelo poznan, mnogi ga podcenjujejo. V resnici gre za enega najbolj zanimivih in dinamičnih paraolimpijskih športov, kjer je igra celo hitrejša kot pri klasični odbojki. V osnovi ji je seveda podobna – pravila so enaka, s to izjemo, da se servis lahko blokira. Obstajajo še tehnične razlike, kot so manjše igrišče in nižja mreža, največja razlika pa je pravilo, da se sedi na tleh, pri tem pa nikoli ne smeš dvigniti zadnjice. Če se na primer pri bloku dvigneš na kolena, je to prekršek.

Igranje odbojke tudi brez rok

Čeprav so pri odbojki ključne prav roke in je večina nastopajočih v tem športu brez nog, so v njem lahko uspešni tudi tisti, ki nimajo zgornjih okončin. Dokaz za to je 21-letna Lena, ki se je rodila brez leve roke od komolca navzdol, a ji to ni preprečilo, da bi postala uspešna športnica. Po treniranju atletike in nastopanju v malem nogometu se je podala v klasično odbojko ter uspešno igrala za lokalni klub, kamor jo je povabil trener, ki je v njej prepoznal športni potencial. Po menjavi trenerja pa so jo postavili na stranski tir, češ da to ni šport za osebo brez roke. »Nov trener je bil zelo direkten in mi dejal, da v tem športu nimam kaj iskati in naj izberem nekaj, kar bo primernejše zame. Bilo mi je hudo, saj sem odbojko igrala že pet let,« se tega obdobja z grenkobo spominja Lena. Kljub temu da ni veliko igrala, je še naprej vztrajala. Pri petnajstih letih je prejela povabilo v ekipo sedeče odbojke, kjer se je odlično znašla in že po enem mesecu treningov zaigrala na evropskem prvenstvu.

Sedeča odbojka
Sedeča odbojka (foto: Blaž Urščič/ZŠIS-POK, objavljeno z dovoljenjem)

Preskok iz stoječe v sedečo odbojko je bil precej težak. Tehniko je sicer že obvladala, toda premikanja se je morala naučiti na novo. »Na drugačno gibanje se je bilo zelo težko privaditi. Tu je vse v rokah, zato se je vsaj meni težje premikati. Zagotovo je lažje igrati, če si brez noge, kot če si brez roke,« o tem pravi Lena, ki pri igri uporablja posebno protezo. Kupila jo je s pomočjo donacije v višini 5.500 evrov, ki jo je prejela na dobrodelnem golf turnirju Anžeta Kopitarja. »Pred tem sem imela zgolj estetsko protezo, zdaj pa sem si kupila novo, ki je narejena prav za šport. Ta je veliko bolj fleksibilna. Večja prožnost omogoča lažjo izvedbo udarca, prav tako je lažja,« s hvaležnostjo do tistih, ki so ji to omogočili, pripoveduje Lena.

Donacijo si je razdelila s soigralko Jano Ferjan, ki prav tako igra brez ene roke. Sedečo odbojko igra tri sezone, a je, preden se je odločila zanjo, močno oklevala. Prepričana je namreč bila, da je namenjena zgolj tistim, ki nimajo spodnjih okončin. »Pomislila sem: ‘Ja, kaj jim bo pa nekdo, ki še roke nima?’ Igra je zelo hitra. Ko se prvič usedeš na tla in poskušaš igrati, se počutiš kot invalid. Na novo (smeh). Žoga pade en meter stran od tebe in se ti zdi tako zelo daleč,« svoje začetke opisuje Jana. Tudi zanjo je bilo najtežje osvojiti gibanje po tleh. Naučila se ga je z opazovanjem starejših, bolj izkušenih igralk, med njimi tudi Suzane Ocepek, ki sedečo odbojko igra že devet let. Potem ko je v prometni nesreči izgubila nogo, je pot nazaj v normalno življenje našla skozi šport. »Odbojka mi ogromno pomeni in ne vem, kaj bi počela brez nje. Je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju,« je prepričana.

Na Kitajsko po uresničitev sanj o Riu

Na enem izmed treningov v športni dvorani v Braslovčah se prepričam, da je igra zares dinamična. Po uvodnem ogrevanju s čim hitrejšim premikanjem po zadnjici v vse smeri ter podajanjem žoge v paru sledi vaja servisa in napadalnega udarca. Ko trener meni, da so igralke dovolj pripravljene, pa sledi igra. Kodrolaso dekle v beli majici z napisom Slovenija vzame odbojkarsko žogo, se usede za črto in žogo vrže visoko v zrak. Nato jo z močnim udarcem ponese čez mrežo, nasprotna ekipa pa je ne uspe zaustaviti. Člani ekipe, ki so pravkar dosegli točko, vzkliknejo od navdušenja in si udarijo v roke. Kodrolaska jih v nadaljevanju igre z glasnim »Ajde, ajde!« večkrat spodbudi, da kot ekipa nadaljujejo v zmagovalnem ritmu. To je Lena, ki je v letošnji sezoni prevzela mesto kapetanke. Velja za eno najboljših igralk v ekipi in se lahko pohvali, da je že pri svojih 17-ih letih nastopila na paraolimpijskih igrah v Londonu. Ta izkušnja je bila zanjo nepozabna in je v njej prebudila močno željo po tem, da jo ponovno doživi v Riu. Pred dvema letoma so se to zdele zgolj nerealne sanje, saj je ekipa razpadala, prostora za treninge pa ni bilo. Po številnih preobratih se je letos uresničitvi sanj vendarle približala, se za paraolimpijsko vozovnico borila na turnirju na Kitajskem, a tam morala premoč priznati drugim reprezentancam.

Slovenska reprezentanca je marca odpotovala na daljni vhod, kjer se je v skupini z Italijo, Egiptom, Japonsko, Nizozemsko in Rusijo potegovala za nastop na letošnjih paraolimpijskih igrah v deželi sambe. Prvo tekmo je pričakovano zmagala proti Italiji, novinki v odbojki sede, ki v boju za prvo mesto v skupini tako ali tako ni imela velikih možnosti. Navdušenje nad odličnim začetkom turnirja pa je poniknilo že po drugi tekmi, ko so se Slovenke pomerile z Nizozemkami in izgubile. Kasneje so jih porazile še Rusinje, ki so uspešno popravile vtis z lanskega evropskega prvenstva v Sloveniji, kjer so v finalu presenetljivo izgubile proti Ukrajinkam. Čeprav so Slovenke ostale tekme suvereno dobile, to ni bilo dovolj za napredovanje in nastop v Riu.

Razočaranje je bilo veliko, saj je ekipa na Kitajsko odšla z visokimi pričakovanji kljub nepopolni zasedbi. Medtem ko so imele druge ekipe po 12 igralk, je slovenska reprezentanca na turnirju igrala zgolj z devetimi in bila tako vsekakor na slabšem kot reprezentance, ki so lahko med igro zamenjale svojo celotno postavo. Naporen ritem, dolgo potovanje in sedemurna časovna razlika so dodali svoje. V Braziliji je bilo tokrat prostora le za dve evropski ekipi, za razliko od preteklih paraolimpijskih iger, kjer so nastopale po štiri ekipe s stare celine. Slovenke so tako za las ostale brez nastopa na POI 2016, a z železno voljo že pogledujejo proti Tokiu 2020.

Razvoj odbojke sede v svetu je zelo hiter, vendar pa v Sloveniji zanjo še vedno ni dovolj zanimanja. Ne med invalidi, ne med ostalimi športnimi navdušenci. Čeprav igralci sedeče odbojke želijo ta šport približati tudi tistim, ki nimajo statusa invalida, pa si predvsem prizadevajo pritegniti tiste, ki so v nesreči postali invalidi, in jim tako ponuditi priložnost, da najdejo nov smisel v življenju in spoznajo, da – kot pravi Lena – »ovire, pa naj se zdijo včasih  še tako nepremostljive, niso vedno ovire v pravem pomenu besede.«

Avtorica prispevka: Katarina Matko

Portret ekipe je nastal v okviru predmeta Specializirano novinarstvo (izvedba 2015/16, osredotočena na športno novinarstvo).

Avtor naslovne fotografije: Blaž Urščič / ZŠIS-POK (objavljeno z dovoljenjem)