Ste diplomant fakultete, katere stališče je, da je šov v nasprotju s strokovno doktrino. Pravijo, da je pristop k vadbi nestrokoven, etično sporen in zdravstveno ogrožajoč. Gre za zelo direktne kritike vaših stanovskih kolegov.   

Te kritike niso na mestu. Gre za zelo posplošeno mnenje, ki ga je pravzaprav težko komentirati. To je stališče ljudi, ki niso del oddaje in imajo premalo podatkov za dobro kritiko. Morali bi točno in konkretno povedati kaj morda ni bilo dobro. Za vsakega tekmovalca posebej. Tekmovalci imajo ves čas zdravniške preglede. To je šov. Resničnostni šovi vedno izpostavljajo le dramatične trenutke. Na televiziji predvajajo štiri oddaje na teden, zato ne moremo pokriti sedem dni, 24 ur na dan, njihovih celotnih treningov in zdravega načina življenja. Če iščeš le slabo, boš to tudi našel. Jaz pa sem strokovnjak, ki točno ve kakšna vaja je za koga primerna.

The Guardian je članek pred 17. sezono predvajanja šova na ameriškem NBC-ju, naslovil: »It is a miracle no one has died yet« (To, da še nihče ni umrl je čudež). Vas je kdaj strah, da bi šlo kaj narobe?

Strah… Ne, strah me ni. Poglejmo samo koliko vrhunskih športnikov je že umrlo pred očmi vseh. Po večini zaradi odpovedi srca. V športu se lahko zgodi karkoli. Pri posameznih izzivih sem sicer že pomislil, da bi šlo morda kdaj res lahko kaj narobe. Ko gre za izzive je vedno prisoten adrenalin. Veliko adrenalina. In takrat lahko gre kdo čez svoje zmožnosti in pride do nevarnosti.

Oddaja The Biggest Loser je k nam prišla ravno v letu, ko je zaradi vse hujših obtožb nekdanjih tekmovalcev skorajda izginila iz ameriških zaslonov. Nekdanji tekmovalci so ustvarjalcem oddaje očitali trpinčenje, zasramovanje in celo spodbujanje k uporabi prepovedanih snovi. Ste že kdaj komu predlagali prepovedne snovi?

Ne, sem pristaš zdrave hrane. In to svetujem tudi svojim varovancem. Dodatke predlagam le kot nadomestke nekaterih obrokov kadar vidim, da so potrebni. Minerale, vitamine in zdrave maščobne kisline pa le, če vidim, da jih s hrano ne dobijo dovolj.

Pa vendar je včasih med dovoljenimi in prepovedanimi snovmi zelo tanka meja. Ste že kdaj poskusili slednje?

Steroidov se nisem nikoli dotikal. Ti se običajno uporabljajo za povečanje mišične mase. Potrebujejo jih predvsem tisti, ki delajo na izgledu, jaz pa sem športnik, ki že vse življenje teži k zdravim alternativam. Meja, ki jo imam je, da si še nikoli nisem ničesar injiciral.

To je meja?

Ja, ampak jaz tega ne potrebujem.

Jan Kovačič v akciji.

Kaj je dolgoročno merilo uspeha oddaje? Večina tekmovalcev po sodelovanju v oddaji ponovno pridobi vse izgubljene kilograme. Zaradi porušene presnove pa imajo nekateri tudi zdravstvene težave.

Za nekaj tekmovalcev sem prepričan, da se to ne bo zgodilo. Z nekaterimi smo se tudi dogovorili, da bomo ostali v stikih tudi po koncu šova in bodo z vadbo pri meni nadaljevali. Upam, da bo večina ostala na pravi poti. Nikoli pa ne moreš vedeti.

Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj je izdala poročilo v katerem ugotavlja, da je predebel vsak peti otrok. V Sloveniji celo vsak tretji. Zadnja leta je trend nekoliko spodbudnejši, a spremembe se ne zgodijo čez noč. No, razen če ne govorimo o hujšanju, ki ga v oddaji svetujete vi?

Prepričan sem, da daje oddaja dobro sporočilo, da se s pravilno prehrano in treningom lahko doseže nedosegljivo. Zdrava prehrana bo morala postati del šolskega sistema. Ko kupimo pralni stroj zraven dobimo navodila za uporabo, tako bi tudi vsak ob rojstvu moral dobiti navodila za uporabo. Ozaveščanje o zdravem življenju se mora začeti že pri najmlajših in njihovih starših.

Ste pričakovali takšne kritike?

Vedel sem, da bodo kritike iz vseh strani, pa tudi pohvale. Tega si niti malo ne ženem k srcu. Sam zase vem, da delam dobro in ne škodujem tekmovalcem. Ne glede na kritike ali pohvale stojim za svojimi besedami in dejanji.

Zmagovalcu oddaje vsak izgubljeni kilogram prinese tisoč evrov. Kakšna motivacija je denar?

Denar je na začetku zelo dobra motivacija, dolgoročno pa to ni dobro. To niso pravi vzorci, ki jih potrebujemo za zdrav način življenja. Pri ljudeh, ki jim pomagam hujšati vedno iščem dolgoročen motiv, ki jim bo omogočil vztrajanje. Lahko rešuješ posledico, ampak s tem še nisi odpravil vzroka. To je tako kot pri poškodbah. Poškodovano koleno lahko zdraviš, a treba je najti tudi vzrok zakaj je do poškodb oziroma obrabe prišlo. Pri nekaterih ženskah je motiv tudi to, da ne morejo zanositi. Zdravje je največja motivacija. Večinoma se ljudje zganejo šele, ko jim zdravnik reče, da je že ogroženo njihovo zdravje.

Zakaj je debelost postala epidemija, ki je ne znamo zajeziti?

Kriv je način življenja, torej neorganiziranost. Ljudje smo nagnjeni k hitenju in tako pozabimo jesti. Za obroke si ne vzamemo časa. Jemo v avtomobilih, med hojo, ali pa ves dan sploh ne jemo. Če ves dan ne ješ in si sestradan, potem je razumljivo, da ne boš jedel korenja, ko prideš domov. Ko več ur ne ješ, se zniža raven sladkorja v krvi in takrat tvoje telo hrepeni po sladkorju in razvadah. Tako se zredimo. Velikokrat pa se za kilogrami skrivajo tudi emocionalni problemi kot so izguba partnerja, družinska tragedija in podobno. O tem koliko kalorij ima določena hrana pa bi se morali učiti že v šolah. Veliko ljudem se niti ne sanja koliko kalorij ima ena žemlja. To so osnove. Problem pa je tudi ne-gibanje. Otroci in mladostniki se premalo gibajo ali pa se sploh ne, hrana pa je vedno na dosegu roke.

So številke na tehtnici tisto zaradi česar ljudje začnejo hujšati, spreminjati svoje navade?

Kilogrami se zaradi že naštetih razlogov kopičijo. Ne zgodi se čez noč. Kila na kilo. V  petih letih pa lahko to pomeni 20, 30 odvečnih kilogramov. Rdeč alarm je, ko ljudje ne morejo več po stopnicah, se dvigniti s kavča, ko pobiranje stvari s tal postane prevelik izziv, ko ne dohajajo več svojih otrok. Takrat življenje postane en sam velik napor.

Kakšna je ključna razlika med hujšanjem doma in v kontroliranem okolju?

Doma je veliko več motečih dejavnikov. Okolje je pomemben vzrok debelosti. Začetki so zagotovo lažji v kontroliranem okolju, kjer ni skušnjav in si obkrožen z isto mislečimi ljudmi. Če imaš doma partnerja, ki se prehranjuje nezdravo je veliko težje narediti prvi korak. Po mesecu izolacije v kontroliranem okolju, kjer so narejeni ključni preboji, je potem tudi doma lažje vzdrževati nov način življenja.

“Denar je na začetku zelo dobra motivacija, dolgoročno pa to ni dobro.”

Na kakšen način pa se je vam spremenilo življenje, ko ste čez noč postali najbolj znan fitnes trener v Sloveniji?

Sedaj imam bistveno več povpraševanja. Toliko, da niti ne zmorem vsega. Elektronsko pošto, facebook in ostala socialna omrežja imam zasičena z vprašanji. Moj dan je bil že prej zelo natrpan s treningi, sedaj pa imam še obveznosti z oddajo, ki mi vzame kar precej časa.

Gre za odgovorno delo, saj nagovarjate tudi ljudi pred televizijskimi ekrani.

Že prej sem veliko sodeloval z mediji, a ne tako intenzivno kot zdaj. To mi zelo odgovarja, ker s tem širim svoje znanje in ga delim s širšo javnostjo. Ljudje so v poplavi vseh informacij in dezinformacij zmedeni kaj je zdrava prehrana in zdrav trening. To je odličen način, da ljudem pokažemo, da se da, če se hoče. Tudi, ko se bo šov končal bom nadaljeval. Organiziral bom delavnice zdravega hujšanja in širil svojo vizijo še naprej.

Omenili ste poplavo različnih smernic in kaos, ki vlada na področju diet in različnih konceptov vadb. Kakšne so vaše smernice?

Moj smernice so vseživljenjske. Ljudi poskušam naučiti, da ne rabijo obiskovati fitnesa, da postanejo fit. Učim jih kako lahko lastno telo uporabijo kot pripomoček za vadbo. Treninge lahko delajo kjerkoli, v domači dnevni ali hotelski sobi. Tu ne sme biti izgovorov. Učim jih pravilnih gibalnih vzorcev, ki jih lahko vsakodnevno uporabljajo. Veliko lahko naredimo že s tem, da počepe in dvigovanja delamo pravilno. Pri hrani pa se moramo izogibati ekstremov. Če se v 80% prehranjujemo zdravo, se v 20%  brez težav pregrešimo. Problem je kadar se ta odstotek obrne. Hrana more biti sezonska, lokalna, nepredelana.

V javnosti obstaja prepričanje, da fitnes trenerjem veliko pomeni zunanji izgled in pohvale. Kako pa je zdaj z oboževalkami?

Ja, od punc dobim veliko pohval in sporočil, a tega ne izkoriščam. Če bi bil samski bi bilo mogoče drugače. S punco sva skupaj že leto dni zato me te stvari ne ganejo. So pa sporočila zelo zanimiva, direktna in z veseljem pogledam v poštni nabiralnik.

Kakšna pa so ta zanimiva direktna sporočila?

”Obožujem te, morava se dobiti!” (smeh)

Samo to?

Ja, res samo to. Kakšnih seksualnih še nisem dobil. Ženske so malo bolj previdne, najprej potipajo, potem pa šele kaj drugega.

In kaj na to reče vaša spremljevalka?

Ona je v teh vodah že dlje časa. Bila je Miss Slovenije in je navajena takega navala. Moški so še veliko bolj direktni kot ženske, tako da ona to razume. Imava zelo odprt odnos, pokaževa si vsa sporočila in se skupaj smejiva, ko se pojavi kakšno zabavno povabilo.

Najbolj prepoznaven slovenski fitnes trener.

Kaj je najlepša pohvala, ki vam jo je kdo namenil?

Da sem videti zdrav.

Kako pa sprejemate kritike?

Odvisno od tega kdo me kritizira. Rad tečem, predvsem na maratonih in če vprašate bodybuilderje bodo rekli, da imam zaradi tega nesimetrične noge in roke. V fitnesu velikokrat slišim, da imam suhe noge. Nekomu sem preveč treniran, drugemu premalo. Na sebi in svoji podobi delam že ogromno let, ampak predvsem zato, da sem funkcionalen, da grem lahko v kajak, plezat, plavat, na maraton. Vedno imam rad nove izzive, sem športni multipraktik. Moje telo je samo posledica vseh športnih aktivnosti. Nikoli pa nisem delal v fitnesu samo zato, da bi imel lep hrbet.

Kako komentirate družbeni mit, da gre pri »bodybuildingu« za nadomeščanje intelektualnega primanjkljaja z mišicami?

To je daleč od resnice. Za izklesano telo potrebuješ veliko reda, discipline in predanosti športu. Ljudje lepega izgleda pa bodo vedo trn v peti tistim, ki se s tem ne morejo pohvaliti.

Koliko kilogramov je za vas rdeč alarm?

Pri meni se poznata že dva odvečna kilograma. Če si športnik, šteje čisto vsak odvečen kilogram. Zaradi oddaje sem moral zmanjšati količino lastnih treningov in že iščem načine kako naj spet postanem bolj aktiven. Kljub vsemu pa mi je pred fizičnim izgledom še vedno bolj pomembna funkcionalnost telesa.

Čemu se ne morete upreti?

Sladkorju (smeh). Štruklji moje babice so moja največja pregreha. Temu se nikakor ne morem upreti tudi če sem na dieti in vedno podležem babičini skušnjavi.

Koliko zaslužite z oddajo v primerjavi z osebnim trenerstvom?

Znesek, ki ga dobim z oddajo in osebnim trenerstvom je zelo primerljiv. Imam to srečo, da sam kreiram svoj urnik vadb. Zaslužek je sedaj sicer višji, saj usklajujem šov in dodatne stranke. Če ne bi mogel početi obojega, bi zelo dobro premislil, če bi se sploh podal v šov. V oddaji sodelujem zaradi osebnega izziva in ne zaradi zaslužka. Trenutno sem osebni trener, moj cilj pa je, da bi imel ustanovo, kjer bi lahko pomagal ljudem. Sodelovanje v oddaji je odlična priložnost, da osvojim določena znanja: nastop pred kamero, intervjuji in podobno. Vse to mi bo pomagalo, ko bom stopil na pot lastnega studia. Moj cilj je bil, da se soočim z nekaterimi strahovi in premagam samega sebe.

Boste sprejeli trenerstvo tudi v prihodnji sezoni oddaje The Biggest Loser Slovenija, če se bodo ustvarjalci odločili za nadaljevanje?

Vsekakor, ker se imam res dobro. Veliko sem se naučil in osebnostno sem res zrasel. Te izkušnje so neprecenljive. V šovu sem doživel stvari, ki jih drugače ne bi nikoli. Že samo ob spominu na snemanja dobim kurjo polt. Doživel sem stvari, ki jih brez sodelovanja v oddaji ne bi nikoli. Sedet z osmimi ljudmi, ki jih nisi nikoli poznal v kanuju in kot Vikingi vihteti vesla po Ljubljanici. To je neverjetno. Spoznal in spoprijateljil sem se z ljudmi, ki so bili pred tem zame popolni neznanci in jim pomagal spremeniti življenje. In na to sem zelo ponosen.

 

Intervju sta opravila: Živa Ivačič in Marko Hlastec