EŠport se je sicer razvil že v 70ih letih, največji napredek pa je doživel ob prelomu stoletja. Njegova priljubljenost še vedno skokovito narašča, privablja nove sponzorje, vedno več igralcev in milijone gledalcev po celem svetu. Sedaj se mu obetajo tudi olimpijske igre.

Poletne olimpijske igre v Parizu leta 2024 bi lahko dobile novo disciplino – igranje računalniških iger oz. eŠport. Tako je na začetku avgusta oznanil Tony Estanguet, sopredsednik pariškega organizacijskega odbora, za Associated Press pa je še povedal, da bi se olimpijske igre s tem lahko približale mlajšim generacijam, ki jih tovrstne aktivnosti vedno bolj zanimajo. Ideja je razburila del javnosti, predvsem starejše generacije.

Kaj pa bi olimpijske igre (v nadaljevanju OI) pridobile, če bi uveljavile eŠport kot novo disciplino?

»Odvisno od iger, ki bi jih sprejeli na tekmovanje. Najbolj popularne igre so namreč zavrnili, tako da ne vem kaj bi se igralo. Sicer bi dobile veliko novih gledalcev, pojavilo bi se novo zanimanje za tekmovanje in to bi bil nov korak v prihodnost, napredek za olimpijske igre,« odgovarja Matic Mikec oziroma Zarmony, letos najbolj uspešen eŠportnik v Sloveniji.

»Sicer mislim da ni potrebe, da se eŠport uvrsti na OI, ker je dovolj drugih tekmovanj, kot je svetovno prvenstvo in ostala internacionalna tekmovanja. Če bi se zgodilo bi se seveda rad udeležil OI. Mislim pa, da bi eŠport mogoče dobil samo na boljši prepoznavnosti v svetovnem merilu,« pa o morebitni uvrstitvi eŠportna na OI meni Mihael Mehle, drugi najboljši slovenski eŠportnik po lestvici E-sports earnings.

EŠport sicer postaja globalni fenomen. Spletni portal Twitch, kjer je možen ogled eŠportnih turnirjev v živo, vsak dan obišče 15 milijonov gledalcev, vsak pa si v povprečju na dan ogleda 106 minut vsebine na portalu. Ustanovljen je bil leta 2011, tri leta pozneje pa ga je za 970 milijonov ameriških dolarjev kupil Amazon. Ameriška delniška družba Yahoo pa ima v lasti celo YouTube program, ki je namenjen izključno predvajanju eŠporta. Ne samo preko interneta, predvsem v Južni Koreji, gledalci napolnijo arene in si tako skupaj ogledajo prenos turnirja, tako kot na primer košarkaške tekme, le da namesto na igrišče, zrejo v več zaslonov.

Zakaj je eŠport šport?

»Po mojem mnenju bi se eŠportu lahko reklo tudi šport, saj je podobno v vaji po 10 ur na dan, pri igranju je pomemben tudi reakcijski čas in strategija. Za igranje na tako visokem nivoju, kot pri tradicionalnih športih, moraš veliko časa posvetiti igranju in razmišljanju o igri. Z ekipo treniramo po navadi 3 mesece, vsak dan po približno 10 do 12 ur na dan,« pravi Mihael Mehle, oziroma Mikyx. Sam je igro League of Legends, po priporočilu prijatelja, začel igrati leta 2010, maja lani pa je podpisal prvo profesionalno pogodbo s Splyce, ki mu je omogočila igranje v evropski ligi. Zase sicer ne bi rekel, da je športnik, ker pri eŠportu ni fizičnega napora, za razliko od ostalih športov.

»Jaz zase ne bi rekel, da sem športnik,« se strinja Mikec, »je pa res da je to tekmovanje. Tako nekako kot šah. Je pa podobnost eŠporta s tradicionalnim športom to, da moraš dovolj trenirati, da si dober, če igraš igro z več igralci pa je pomembno ekipno delo. Naša ekipa v času sezone trenira dvakrat po tri ure na dan.« Mikec sicer igra igro Heroes of the storm že skoraj pet let, po dveh letih pa je tudi profesionalno postal del ekipe. Za video igre se je zanima že od otroštva, začel je z igranjem PlayStationa, kasneje pa so ga navdušile tudi igre na računalniku.

»Tako kot pri tradicionalnih športih je dobro, da začneš igrati čim prej. Sicer nekje okoli šestnajstega leta je verjetno še dovolj zgodaj. Tako kot pri drugih športih so pomembni refleksi in hitre reakcije, starejši kot si, počasneje reagiraš,« meni Mikec.

Ne le zabava, temveč tudi dober zaslužek

Po podatkih spletne strani E-sports earnings, so bili prvi igralci eŠporta za igranje plačani že leta 1998. Večina igralcev, vse skupaj jih je bilo 29, je prihajalo iz ZDA, nekaj je bilo tudi Kanadčanov. Največ je zaslužil Američan Dennis Fong, v celem letu 16.000 ameriških dolarjev, najmanjši zaslužki pa so bili $100. Vse skupaj so v letu izplačali $112.900 nagrad, torej nekaj manj kot 4.000 na igralca, organiziranih pa je bilo osem tekmovanj.

Številke so danes precej drugačne. Najboljši igralec tega leta je Nemec Kuro Takhasomi, ki je samo v tem letu zaslužil skoraj dva milijona ameriških dolarjev in pol, le nekaj tisočakov manj pa sta zaslužila tudi Amer Barqawi iz Jordanije in Ivan Ivanov iz Bolgarije. Letos je bilo organiziranih že 2.759 turnirjev, v novembru in decembru pa jih bo organiziranih še približno 700, registriranih pa je 13.236 igralcev.

Skokovit porast priljubljenosti eŠporta po celem svetu, pa je lahko opaziti že v primerjavi med letoma 2016 in 2017. Lani je namreč vseh pet najboljših igralcev, vsak je zaslužil nekaj manj kot dva milijona ameriških dolarjev v celem letu, prihajalo iz Kitajske.

Najboljša država tega leta je Kitajska, ki ima registriranih 755 igralcev, ki so skupaj zaslužili več kot $12.600.000, druge so ZDA z 2.281 igralci, ki so skupaj zaslužili več kot $11.700.000, Južna Koreja, ki jo mnogi vidijo kot glavno krivko za popularnost eŠporta pa je »šele« tretja, z 778 igralci in nekaj več kot $6.580.000 skupnim zaslužkom. Najboljša evropska država je na četrtem mestu Danska, ki ima 269 igralcev s skupnim zaslužkom skoraj štiri milijone ameriških dolarjev, Slovenija pa je na 65. mestu, naših 15 igralcev pa je do sedaj v tem letu zaslužilo $35.980.

Vendar pa je potrebno poudariti, da so to samo zneski, ki jih igralci dobijo za dobre uvrstitve na turnirjih. Večina profesionalnih igralcev s sponzorskimi pogodbami dobiva tudi redno mesečno plačo, plačuje pa jih tudi liga v kateri igrajo.

»Najboljše ekipe imajo sponzorje za sabo. Mi imamo za nami še neko trgovino, ki nam plačuje mesečno vsoto, kot dodatno plačo, poleg plače lige v kateri igramo. Vsi v ligi dobivamo približno 2.000 ameriških dolarjev na mesec, brez štetih sponzorskih pogodb.«

Kljub temu, da je eŠport najbolj priljubljen v Južni Koreji, pa vanj največ denarja, po besedah Mikca, vlagajo ZDA. Vanj vlagajo tudi nogometni klubi. Slovenskih sponzorjev pa za enkrat eŠport še ne zanima.

»Slovenske sponzorje bi investiranje verjetno zanimalo, če bi bila cela ekipa sestavljena iz slovenskih igralcev, ki bi jim potem v slovenskem prostoru lahko delali reklamo. Če pa v ekipi igra samo en Slovenec, pa ne boš dobil slovenskega sponzorja,« meni Mikec.

EŠport v Sloveniji

»Mislim, da v Sloveniji eŠport ni dovolj razvit in poznan, zato tudi ni veliko slovenskih igralcev, ampak je kljub temu kar nekaj dobrih posameznikov, ki pa morda ne dobijo priložnosti, da bi pokazali svoj talent. Kot primer lahko vzamemo Južno Korejo, kjer je eŠport bolje sprejet, zato so tudi korejske ekipe najbolj uspešne v svetovnem merilu. Mislim, da Slovenci ne poznajo tega športa dovolj dobro,« pojasnjuje Mehle.

»Ne moreš sestaviti ekipe iz samih Slovencev, vsaj ne za večje uspehe. Za to moraš iti širše in spoznavati nove ljudi v tujini. Je pa eŠport vedno bolj priljubljen tudi v Sloveniji, predvsem, ker zadnje čase mediji veliko pišejo o tem,« pravi Mikec.