Žan Košir: Trenutno je vse podrejeno olimpijskih igram

Čeprav o njem nismo veliko slišali v preteklih sezonah, se vsem dobro znan deskar na snegu že pripravah na letošnjo sezono. Po treh osvojenih kristalnih globusih se Žan Košir ponovno osredotoča na Olimpijske igre v Pjeongčangu. Z njim smo se pogovarjali o njegovih planih v prihajajoči sezoni, o izkušnjah na olimpijskih igrah ter o aktualnih aferah z dopingom.

 

Vračaš se po poškodbi in kot si že večkrat povedal stanje tvojega hrbta ni optimalno. Je olimpijsko zlato tisto kar te vleče nazaj?

To so bile tiste sanje, ki so se zdele v času olimpijade zelo mogoče. Sezono po letu 2014 se je zdelo, da se moja forma in moje izkušnje še stopnjujejo. Takrat sem mislil, da sem k temu cilju namenjen. Težave s poškodbami, sploh hrbta, se mi pojavljajo že dalj časa, tako da bi lahko rekel, da so že kronične. Nisem si mislil, da bom čez noč pristal na seznamu poškodovanih in da ne bom mogel kar dve sezoni tekmovati. V tem času sem izgubil upanje po olimpijskih igrah v Pjeongčangu. Mislil sem, da sploh več ne bom tekmoval, da ne bom več deskal. Lani so bili sovrstniki tisti, ki so me prepričali naj ponovno stopim na teren in se preizkusim na domači tekmi. S tekmo na Rogli in osvojenim 3. mestom sem ponovno dobil željo po vrhunskih rezultatih. To sedaj izkoriščam kot neko motivacijo, se pa zavedam da bo težko.

Ampak tja se morate najprej uvrstiti. Ali lansko tretje mesto na Rogli ni dovolj?

Tretje mesto mi sedaj zadošča, da sem med kandidati. To pomeni, da smo z olimpijskim komitejem Slovenije podpisali pogodbo. Kandidati smo razdeljeni v tri nivoje.  Imamo prvi nivo, to so  tekmovalci od katerih se pričakuje, da bodo zasedli od 1. do 8. mesta. Sledi drugi novi,  to so tekmovalci od 8. do 16. mesta. Tja spadam tudi jaz. Potem pa imamo še tretji nivo, v katerem so tekmovalci za tem mestom.  Trenutno mi manjka še potrditev tega dosežka. Za mednarodne pogoje moram bit uvrščen med najboljših 30. deskarjev v skupnem seštevku v  tekoči sezoni.

V intervjuju za Siol ste dejali, da še ne veste ali boste nastopili na prvi tekmi sezone. Sedaj že veste boste vstopnico za olimpijske igre lovili že tam?

Na prizorišču prve tekme sem že bil. Naredil sem nekaj treningov in dobil potrditev, da še lahko odpeljem zelo solidno. Tudi časi so bili konkurenčni reprezentančnim. Bomo pa videli, ali bom odpeljal eno ali dve tekmi. To se bom odločil po opravljenih treningih v naslednjih tednih. V italijanskih dolomitih potekata dve tekmi. Bolj strma in bolj položna. Na obeh najverjetneje ne bom štartal. Če se bom počutil dovolj samozavestno, bom šel že na prvo. Če tam pridem v finale, bo to zame edina tekma.  Če pa bom že tam izpadel, pa bom poskusil še na drugi, ki je naslednji dan.

Torej konkretnih ciljev za Svetovni pokal nimaš?

Ne. Važno mi je le, da zberem zadostno število točk in bom med potniki za olimpijske igre.

Torej je vse podrejeno olimpijskim igram?

Ja. To je najbolj smiselno. Za olimpijske igre se štejejo celotni ciklih 4 let. Če pogledamo statistično, sem bil kar velikokrat na stopničkah in osvojil zajetno število točk. Žal je res, da je bilo to več ali manj v eni sezoni. Torej lahko rečem, da sem v celem ciklu naredil dosti. Ta cikel se zaključuje z olimpijado in posledično je to moj cilj.

Tudi prosti čas posvečate nastopu na olimpijskih igrah. Na dopustu ste bili na Baliju, kamor se imate namen vrniti pred začetkom iger. Kaj lahko deskar na snegu opravi na Baliju en teden pred nastopom kariere?

Če si že izkušenj tekmovalec, moraš zaupati v svoje sposobnosti. Ni več vprašanje, da ne bi mogel doseči vrhunskega rezultata. Imaš znanje, imaš tehniko, imaš izkušnje. Vse je odvisno, ali boš ti nas tisti tekmi  fizično in psihično dovolj pripravljen. Če si poškodovan oziroma če imaš težave s telesom, ki so pač kronične narave si moraš prej spočiti. Telo se lahko odpočije in si nabere energije, da vložiš v en nastop vse kar si spodoben. Če bi jaz pred nastopom sedem dni treninal na snegu, bi verjetno prišel na nastop izčrpan in ne bi mogel dati vse od sebe. Če pa pridem na olimpijado spočit in z upanjem, da mi lahko uspe, bo  moje telo lahko dalo os sebe več kot je v tistem trenutku sposobno.

Torej ste pristaš načela manj je več?

Tako sem moral začet razmišljat. Tudi načeloma, če bi  gledal nazaj bi v določenem obdodju svoje kariere kakšen trening raje izpustil, kot pa ga dodal. Sedaj vem, sem včasih pretiraval.

Letos bo na programu olimpijskih iger le ena tekma v deskanju. Bo zato pritisk toliko večji?

Koliko je velik pritisk na eni tekmi sem lepo izkusil lani. Ko sem nastopil prvič po dveh sezonah brez kakršnekoli predtekme, na domači tekmi na Rogli. Pritisk je res velik.  Je pa res eno pomembno dejstvo – napak ne sme bit velikih. Tega pa sem že vajen.

Glede na to, da imaš za seboj že dva nastopa na OI. Je to lahko prednost ali slabost?

Se pravi na dvojnih olimpijskih igrah sem imel 3 nastope.Vsak nastop je bil nekaj posebnega. Na svoj prvi nastop sem šel s približno podobno situacijo kot letos. Bil sem po poškodbi,  10 mesecev po operaciji hernie diska na hrbtu in je bil to ena posebna izkušnja. Na moj drugi nastop sem prišel kot kandidat za medaljo, bil pod tem pritisikom tega in je tudi dosegel. Na tretjem nastopu pa sem bil že velik bolj sproščen, ker sem vedel, da sem že dosegel medaljo, imel sem izkušnje in mi je bilo posledično nekako najlažje.Moj potencialno četrti nastop pa bo spet ena nova izkušnja. Vem, kakšen je občutek to dosečt, ampak bo nekako to en hibrid vseh dosedanjih občutkov. Prišel bom po poškodbi, prišel bom v lov nekoga ki si želi velikih osvojitev in tudi od sebe bi to pričakoval. In me zanima, kako bo to in kako se bom spopadel s tem.

Ne dolgo nazaj si dejal, da vas tekmeci še vedno zelo spoštujejo. Da vedo kako hiter si lahko. Kako pa ti spremljaš svojo konkurenco? Kdo pa so favoriti po tvojem mnenju?

Sam konkurence ne spremljam veliko. Pod velik pritisk bi me spravilo to, da bi vedel kako dobri so ostali. Še vedno rajši gojim, da sem jaz boljši od njih. Kljub temu, da je včasih to malo laganje samemu sebi. Ampak je meni na tak način lažje. Vsekakor pa tu pa tam malo pogledam svojo konkurenco. Z domačo konkurenco se bolj soočam in tam ni skrivnosti. Če si tam, vsi vejo kako dober ali slab si. Za ostale pa informacij nimam. Če bi želel, bi lahko tem informacijam sledil po socialnih omrežjih, ampak nimam želje. Če bi sklepal po lanski sezoni, ko sem si tekme vseeno malo ogledoval lahko rečem, da je sodobno deskanje na snegu v alpskem slogu šlo zelo v moč. To pomeni, da imajo prednost visoki in močni tekmovalci. V ta segment spadajo rus Sobolev, bolgar Yankov in avstijec Karl. To so največji in hkrati močni tekmovalci. Imamo pa drug segment v katerega spadajo najbolj izkušeni tekmovalci. To sta zagotovo  konkurenčna Fišenaler* in** . Potem pa so še mlajši tekmovalci v katere jaz nimam točnega vpogleda. Sebe bolj štejem pod drugi rang – tiste izkušene. Nisem najmočnejši, sem pa po svoji konstituciji soliden. Imam višino, ki je pomembna.

*PROSIM VSTAVI VPRAŠANJE O TRŽIČU, JAZ SEM GA IZGUBILA VMES*

 

Skozi celo zgodovino je bilo iz Trižča kar nekaj uspešnih športnikov.  Jaz sem samo v svojem obdobju z rezultati potrdil, da je bila tudi moja generacija uspešna. Veliko sem imel kolegov, ki so bili tudi športniki in so bili moja motivacija. Seveda sem ponosen na domače okolje in mislim, da nam omogoča športen razvoj.

 

Zraven vseh dejavnosti pa si ljubitelj tudi drugih športov. Sam organiziraš tudi turnirje v tenisu in odbojki. Tudi igraš te športe?

 

V svoje treninge sem poskušal zmeraj vplesti čim več športa. Hvala bogu je bila tudi narava mojega športa taka, da mi to ni bila nobena omejite, kvečjemu prednost. Sedaj pa mi je težko, ker večino izmed teh športov ne morem vel opravljati zaradi svojih fizičnih omejitev. Nekako pa je bila vedno osnova, da iz tistih športov, ki so tebi v veselje poskušaš razvijat družabno življenje. V obdobju, ko sem bil močno vpet v tekmovalen ritem in hodil okrog – je bilo to socialno življenje zelo bogato. V zadnjih 2 letih pa mi je postalo nekako bolj dolgčas. Ljudje smo socialna bitja in se želimo družiti med seboj. Vsi dogodki, ki sem jih organiziral,  so bili namenjeni temu, da se imamo skupaj fajn. Neka rdeča nit tega pa je bil šport in to je bila bolj moja lastna želja in v bodoče želim to nadaljuje, če bo seveda odziv udeležencev zadosten.

 

Imaš v teh športih kakšnega svojega vzornika?

Vsi vemo, da je v Tržiču veliko teniških navdušencev. V tenisu je zagotovo Roger Federer tisti vzornik, ki je nekako s svojim obnašanjem in s svojo racionalnostjo na igrišču dokazal,  da je to zelo pomembno če želiš biti vrhunski športnik. Imeli pa smo še odbojko in nogomet. Mogoče se ne poistovetim tako s temi ekipnimi športi, ampak vem da so bolj gledani. Ampak na tem področju pa nimam kakšnega posebnega vzornika.

Za konec se vrniva na začetek. Veliko se govori o sistematskem dopingu v Rusiji. Grigory Rodchenkov direktor protidopinskega laboratorijav Sočiju je dejal, da so bili vsi ruski športniki takrat dopingirani. Vi ste na paralelnem slalomu zaostali le za rusom Vicom Wildom. Ste morda pomislili, da vas zlato morda že čaka?

 

Ob tem vprašanju so mi šle kozine pokonci.  Tega res da ni sem pomislil, ampak če bi bilo res, bi z veseljem zamenjal svoji dve medalji za en lesk višiji. Realno pa še nisem pomislil, saj se mi zdi, da bi mi ta negativna usmerjenst do ruskih tekmovalcev škodila. Mi tekmujemo v bojih  “head to head” in imaš vedno le enega nasprotnika. Če bi se zavedal, da so bili vsi dopingirani, bi tudi na sledečih tekmah čutil neko sovraštvo. To pa bi lahko vpljivalo na moj nastop in odvrnil bi  pozornost od fokusiranja na svojo vožnjo. Jaz pa morem bit fokusiran zgolj na svojo vožnjo, na svoj nastop. Ne glede na to, ali stoji zraven mene dopingiran, ali ne dopingiran igralec, jaz ga moram premagati. In mislim, da sem tudi po olimpijski sezoni ruske tekmovalce premagoval. Bilo bi mi popolnoma vseeno, če oni potrebujejo pomoč, da so boljši od mene. Potem  jo pač naj imajo.

Si se imel kdaj možnost soočiti z dopingom?

 

Ta možnost, mi ni bila nikoli strokovno ponujena. Sem pa bil enkrat na predavanju našega zdravnika Stareta, ki je velik nasprotnik tega. Izvedel sem,  da se je doping začel že zelo daleč nazaj, ko so ljudje nabirali kokove liste in jih prežvekovali.  Dejstvo je, da sodobni športniki posegajo ali so posegali po  najrazličnejših dodatkih, proteinski šejki, vitaminih ….

Med najboljšimi leti sem te šejke in vitamine jemal. V zadnjih 3 letih, ko pa nisem toliko izpostavljen naporom pa sploh ne vem, kaj bi moral vzet, da bi mi pomagalo. Tudi ob tej športni prehrani, ki je trenutno zelo popularna, nisem nikoli imel občutka da bi se zaradi nje boljše počutil. Kvečjemu je bil vnos hranil lažji z tekočino – šejk, kot pa da bi moral po treningu ogromno pojest.

 

 

 

Urban Sušnik in Anja Tkalec