Tretja Slovenka na tekmi vseh zvezd

Pogovarjal sem se z eno najuspešnejših in najperspektivnejših mladih odbojkaric, ki jih je kadar koli proizvedla Slovenija. Lana Ščuka je 21-letna Brezovčanka, ki letos že tretjo sezono zapored več kot uspešno nastopa v italijanski ligi, eni najmočnejših lig na svetu.

Vendar začnimo od začetka. Lana Ščuka, rojena leta 1996, je otroštvo preživljala v Notranjih Goricah, kamor sta se po študiju preselila njena starša Leon in Mojca, sicer Primorca. Odraščala je v petčlanski družini, saj sta se ji leta 2000 pridružili sestri dvojčici Ajda in Ana, danes tudi uspešni odbojkarici. Lana se je najprej ukvarjala z gimnastiko, in sicer od svojega tretjega leta, odbojko pa je začela trenirati v drugem razredu. Tri leta je tako obiskovala oba športa. Ob spominu na tisti čas je povedala: »To me takrat ni motilo, saj mi je gimnastika pomagala pri razvijanju gibčnosti, ki pa je pri odbojki zelo pomembna. To vedno bolj ugotavljam.« Je pa vedno mislila, da je odbojka le ena vmesna postaja in da se bo posvetila gimnastiki, vendar so jo zaradi njene višine (183 cm) uspeli prepričati, da je ostala v tem športu. Osnovno šolo je obiskovala na Brezovici, kjer je tudi naredila svoje prve odbojkarske korake pod mentorstvom športne pedagoginje Gabrijele Marinko. Šolanje je nato nadaljevala na gimnaziji Šiška v Ljubljani, kjer je kasneje uspešno maturirala.

Njena odbojkarska pot se je začela leta 2005, ko so jo starši vpisali v Odbojkarski klub Vital Ljubljana, ki ga je leta 1990 ustanovila Lanina mama. Mojca Ščuka je bila namreč med leti 1978 in 1988 prav tako uspešna odbojkarica, igrala pa je za novogoriški Merkur ter kasneje HIT. Pri ustanovitvi kluba pa je pomagal tudi Lanin oče, ki je bil v mladosti dober igralec namiznega tenisa v Novi Gorici. Lani je bil šport tako rečeno položen v zibelko, saj sta jo starša ves čas podpirala in jo vozila na treninge v Ljubljano. V Vitalu, pod taktirko Katarine Vraber, je najprej igrala na mestu podajalke, kasneje pa so opazili, da zaradi višine ne izkorišča vseh svojih potencialov in jo tako dali na mesto sprejemalke napadalke. »Takoj, ko sem začela podajati, se je videlo, da to ni zame. Še pred prvo uradno tekmo sem zamenjala pozicijo. Hvala bogu, haha,« je v prijetnem pogovoru povedala mlada odbojkarica. Takoj se je videlo, da punca ‘ni od muh’, saj je že leta 2007 osvojila zlato medaljo v mini odbojki. Leta 2009 se je nato veselila bronaste pri mali odbojki. Leta 2010 so bile pri starejših deklicah druge, leto za tem pa tretje. Vodil jih je tudi danes poznan trener in nekdanji selektor mladinske ženske reprezentance Jože Časar.

Lana je takoj opozorila nase in tako je bila v sezoni 2010/11 priključena k prvi ekipi Vitala, ki je do nedavnega uspešno nastopal v prvi slovenski ligi. Svojo prvo priložnost je dobila pri rosnih 14. letih, in sicer v četrtfinalu državnega prvenstva proti Novi KBM Branik. Za tem doda: »Od te tekme naprej se ne spomnim, da bi še kdaj začela na klopi za rezervne igralke.« Še istega leta pa je bila tudi prvič vpoklicana v kadetsko reprezentanco. V Vitalu je nato igrala še dve sezoni in naredila ogromen preskok v kvaliteti, saj jo je leta 2013 v svoje vrste povabil eden najuspešnejših slovenskih odbojkarskih klubov Calcit Kamnik. Priložnosti seveda ni izpustila in se tako veselila selitve v Kamnik. Nasmejana Brezovčanka pravi, da je bilo obdobje v Kamniku eno najtežjih, saj se je morala brez izpita za avto vsak dan voziti najprej v Ljubljano v gimnazijo in nato še na trening v Kamnik, kar ji je pobralo ogromno energije, vendar je vztrajala. »Prišlo je tudi obdobje, ko sem trenerju rekla, da me odbojka ne zanima več in da bom spet trenirala gimnastiko. Kasneje sem odbojko spet vzljubila, saj sem ugotovila, da mi pomaga pozabiti na težave in me sprosti.«

Dve sezoni pri Calcitu pa so bile za Lano več kot briljantne, saj je osvojila vse, kar se je osvojiti dalo. V sezoni 2013/14 so osvojili slovenski pokal ter ligo MEVZA, sezono kasneje pa še državno prvenstvo. Lana je bila ob vseh treh odličjih imenovana tudi za najkoristnejšo igralko. Pravi, da gredo za to velike zasluge takratnima trenerjema Calcita iz Kamnika Gašperju Ribiču in Aljoši Jemcu. V tem obdobju pa je Lana vidno vlogo igrala tudi v kadetski in kasneje mladinski reprezentanci. Z reprezentanco je dosegla ogromno uspehov; zmaga na igrah Alpe Jadran, zmaga na MEVZI, zmaga v Peruju na Copa Unique, zlato je osvojila tudi na olimpijskih igrah mladih v Utrechtu. Po 6. mestu na EP za kadetinje so se dekleta leta 2013 prvič v zgodovini slovenske ženske odbojke veselile uvrstitve na svetovno kadetsko prvenstvo. Kot mladinska reprezentanca pa so poskrbele za presenečenje, ko so leta 2014 osvojile 2. mesto na evropskem prvenstvu. V 2017 je ista generacija v kategoriji do 23 let osvojila še srebro na svetovnem prvenstvu, ki se je odvijalo v Ljubljani. Lana je bila vedno med nosilkami igre in tako je leta 2015 prvič nastopila tudi za člansko reprezentanco Slovenije.

 

 

Po prijetnem pogovoru o njenih začetkih v Sloveniji, sva se dotaknila, kot sama pravi, največjega šoka, ki jo je kadar koli doletel. 183 cm visoka Brezovčanka namreč pravi: »Odbojke nikoli nisem igrala zaradi denarja oz. interesa, da bi odšla v tujino. Vedno sem le živela iz dneva v dan in uživala na treningih, kolikor se je le dalo. Tako sem se po končani gimnaziji tudi redno vpisala na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Načrte pa mi je preprečil klic sredi maja, klic, ki je prišel iz velike Modene.« Pri Calcitu je namreč tako močno opozorila nase, da jo je opazil italijanski velikan z zelo dolgo zgodovino in eden najuspešnejših klubov v Italiji. Klic je prišel sredi maja in tako Lano postavil v neugoden položaj, saj je takrat že bila vpisana na fakulteto. Sprva ni vedela kaj storiti, po dobrem premisleku pa se je odločila, da takšna priložnost pride samo enkrat v življenju in je enostavno ne gre izpustiti. Tako se je v sezoni 2015/16 odločila preizkusiti v eni najmočnejših lig na svetu.

»Če pomislim za nazaj, lahko rečem, da sem vedno govorila, da odbojke ne bom nikoli igrala v tujini ampak le doma. Po premisleku pa sem ugotovila, da je bila osebno najboljša poteza, ko sem podpisala za Calcit Kamnik. Tam sem igrala na višjem nivoju in se naučila voditi ekipo. Po klicu sprva nisem vedela ali je to zame ali ne, vendar sem se po vseh možnih zmaganih naslovih odločila za velik korak, podpis pogodbe z Liu Jo Modeno, kjer naj bi se naučila igrati na profesionalnem nivoju in konkurirati izkušenim igralkam. Kljub temu da sem v Italijo odšla kot rezerva, sem dobila veliko priložnosti za igranje. Študij sem takrat postavila v kot.«

Pravi, da pomislekov oz. strahov ob odhodu ni imela. Skrbelo jo je le, kaj bo s študijem in kdaj bo naredila izpit za avto, ker ga takrat še ni imela. Prva misel po podpisu pogodbe pa je bila: »Ali sem res ravnokar podpisala za enega boljših klubov v Italiji?! Dokler ni prišel dan za odhod, nisem mogla verjeti.« Začetke v Modeni pa je komentirala: »Izkušnja mi je sigurno pomagala na osebnem področju, kjer sem pridobila več samostojnosti in se naučila tekoče govoriti tuj jezik. Kot zanimivost lahko omenim, da me je sam predsednik kluba prisilil, da spregovorim italijansko. Želel je, da vse intervjuje opravljam v italijanščini. Italijansko sem se učila tudi s pomočjo knjig oz. učbenikov.« Kvaliteta treningov in tekem, pravi, ni primerljiva s Slovenijo. Vsak trening moraš opraviti 120 odstotno, če si hočeš pridobiti mesto prve menjave. Italija slovi po tem, da dajejo trenerji veliko poudarka na tehniki, kar zatrjuje tudi Lana. Dodaja še, da je tudi število treningov neprimerljivo. »Trenirali smo vsaj osemkrat na teden in treningi so bili veliko bolj intenzivni kot v domačem Calcitu. Nisem si mislila, da je razlika tako velika.«

Pri Modeni pa je Lana preživela le eno sezono. Kljub temu da je dobila veliko priložnosti, se je odločila, da se bo, zaradi večje želje po igri, preselila ligo nižje. Italijanska druga liga A2 pa je še vedno vsaj za razred ali dva boljša od slovenske. Lahko bi dejali, da je v svoji karieri naredila korak nazaj, vendar ne. »To sigurno nisem razumela kot korak nazaj. Moj osebni cilj je bil, da to leto igram v prvi postavi in se naučim voditi ekipo tudi na tujih tleh. Seveda pa sem morala začeti na malo nižjem nivoju kot je A1.« Prehod iz prve lige v drugo je označila kot pameten in dober, saj pravi, da je v prvi ligi veliko več pritiska z vseh strani; predsedstvo, mediji, navijači … V A2 pa je več mladih igralk, ki se še razvijajo in imajo željo prestopiti v A1. To si je želela tudi sama, saj dodaja, da ji veliko več pomeni igrati v prvi postavi kot pa sedeti v A1.

 

 

Tako je v sezoni 2016/17 prestopila k drugoligaškemu Filottranu, kjer s svojo ekipo ni izgubila tekme do konca februarja 2017. Po koncu sezone pa se je veselila pokala lige A2 in kot si je zastavila, dosegla uvrstitev v najmočnejšo ligo A1. S soigralkami je namreč prepričljivo opravila s konkurenco v drugi ligi in tako napredovala v prvo. Lana tako letošnjo sezono ponovno nastopa v najmočnejši italijanski ligi. Pri klubu Lardini Filottrano pa ima veliko vidnejšo vlogo kot jo je imela v Modeni, saj je klubu pomagala pri preboju v prvo ligo in tako so ji zaupali mesto v prvi postavi tudi v letošnji sezoni. V tem letu, kot pravi tudi sama, pa je dosegla svoj največji uspeh, ko je kljub mnogim porazom z ekipo, ki je bila zasnovana za obstanek v ligi, bila povabljena na prireditev All Star game, kjer se ekipa tujk, ki nastopajo v A1, pomeri z italijansko reprezentanco. ”Ko mi je trener omenil, da sem skupaj s poljsko soigralko povabljena na prireditev All Star, mu nisem mogla verjeti, saj sem pred kakšnim mesecem soigralki, prav tako Slovenki, Sari Hutinski omenila, da lahko o tem samo sanjava.” Lana Ščuka je po Tini Lipicer Samec in zamejki Sandri Vitez šele tretja Slovenka, ki je bila povabljena na tekmo vseh zvezd. Udeležba na prireditvi ji je bila v veliko pomoč pri večji prepoznavnosti tudi na tujih tleh in verjetju, da lahko doseže še več.

Lardini Filottrano je trenutno na zadnjem 12. mestu in si z vsemi močmi želi doseči končno 10. mesto, ki zagotavlja obstanek v ligi. ”Največja težava v takšni situaciji je, ko izgubiš toliko tekem in se ujameš v začarani krog izgubljanja. Ker je mesto, kjer živim in treniram, zelo majhno, je v tem času potrebno paziti kod hodiš in s kom govoriš, saj hitro padeš v negativne oči javnosti. Sem v eni težjih situacij v moji karieri, saj nikoli do sedaj nisem toliko izgubljala.” Vsekakor pa Lana ostaja optimistična in stremi k cilju, ki si ga je sama zastavila; obstanek v prvi italijanski ligi A1.

 

Blaž Marušič