»Punca si in igraš nogomet?!«

Katarina Puš je nogometašica in študentka magistrskega programa kinezioterapije na Fakulteti za šport, pred katero se lahko njeni sošolci kar skrijejo. Pri 24-letih ima za sabo že vrsto izkušenj, tako v vlogi športnice kot tiste, ki skrbi za dobrobit športnikov in drugih, ki se s športom ukvarjajo. Prvi letnik svojega športnega izobraževanja je preživela na teksaški univerzi v Ameriki, na Nizozemskem je eno leto trenirala ženske vratarke, v Sloveniji se je preizkusila kot fitnes trenerka, še danes pa skrbi za najmlajšo generacijo nogometnih adutov kot trenerka v Otroški nogometni šoli Ljubljana.

Katarina, za sabo imaš že kar nekaj športnih izkušenj, tako v vlogi športnice kot tiste, ki športnikom pomaga do boljših rezultatov. Katero vlogo rajši opravljaš?

Zagotovo raje pomagam športnikom. Ko si ti sam športnik, samo ubogaš, torej delaš, kar ti nekdo naroči. In je to pravzaprav najlažje. Ko pa si enkrat dejansko v vlogi trenerja oziroma tega, ki skrbi za pripravo športnika, je pred tabo čisto nova odgovornost. Po eni strani je to velika in zelo odgovorna naloga, po drugi strani pa lahko na lastne oči vidiš nek rezultat in razvoj športnika ter zakaj je do tega prišlo.

Je to na nek način izpolnjujoče?

Je, ja. Vedno je super videti, če gre športnikom, s katerimi delaš, na dobro. Kadar gre pa na slabše, pa ni tako super. Takrat se pravzaprav zaveš, da si verjetno ti nekje naredil napako. Je pa po drugi strani seveda vedno izpolnjujoče v tem smislu, ker se vedno znova nekaj naučiš.

Katarina trenutno trenira mlade nogometaše na Otroški nogometni šoli Ljubljana.

Lahko bi rekli, da si zelo radoveden in aktiven tip človeka, saj je tvoje življenje že od malega prepleteno s športom. Kako to, da te je šport tako pritegnil?

Že od malega se nekako ukvarjam s športom in tudi doma smo vsake počitnice nekam šli, na primer smučat. Res je, da sem bila vedno nekako v športu, da je bil ta ves čas prisoten. Včasih sem kar nekaj časa trenirala karate, potem ples, odbojko, kmalu po tem tudi nogomet in pri njem tudi ostala. Prioritetno pa sem vse te športe imela zgolj »za zraven« šole, saj mi je bila sama po sebi preveč dolgočasna.

Praviš, da si kot otrok vrsto let trenirala karate, potem pa si presedlala na nogomet. Zakaj je prišlo do tega prestopa?

Ja, celo osnovno šolo sem trenirala karate, potem pa sem poleg tega začela še z nogometom. Pri karateju je bil največji problem ta, da smo imeli zgolj dve tekmi na leto, zato mi je bilo zelo dolgočasno. Pri nogometu pa so tekme vsaki vikend. Zato je bilo veliko bolj zanimivo in razgibano. Prav tako je pri nogometu od več dejavnikov odvisno, kaj se bo zgodilo na tekmi, ne zgolj od tebe. Na ta način je bila družba torej veliko bolj prijetna kot pri karateju.

Na nogomet je presedlala, saj ji zaradi njene ekstravertirane narave bolj ležijo ekipni športi.

Ti je bil torej nogomet bolj všeč zaradi tega, ker je ekipni šport?

Zagotovo ja. Ker tukaj vsi delajo za dobro ekipe in za to, da bomo skupaj neki naredili. Pri individualnih športih pa si ti tam sam zase, vsi ostali pa so v bistvu tvoja konkurenca. Res je, da se še vedno lahko razumeš z njimi, ampak te še vedno ves čas spremlja nek priokus konkurence.

Glede na to, da si v športu, ki je prioritetno »tretiran« kot moški šport, in pa ker si tudi že nekaj časa v svetu trenerstva, ki je zopet v večini svet moških, me zanima, ali si kdaj opazila to neenakost med spoloma v svetu športa?

Ja zelo velikokrat, še posebej, ker je nogomet res nekako največji šport, pri katerem se gre predvsem za moške. Da ženski nogomet zelo raste je dejstvo, kljub temu pa na žalost ni primerljiv z moškim. Sama sem obiskovala šolanja za pridobitev naziva trenerja in sem bila na seminarjih vedno s samimi moškimi. Tam so bili tudi trenerji, ki so že več let trenerji in so imeli za sabo tudi že prvoligaške izkušnje in izkušnje iz tujine, in so na mene še vedno gledali v smislu, »kaj pa ženska dela tukaj, kaj bomo z njo, kako je ona sploh prišla do te stopnje, ona itak ne ve«. Pravzaprav pa imam že tudi sama mnoge izkušnje iz tujine in iz igranja ter trenerstva. Tako, da bi se brez problema primerjala z njimi, ampak sem se zaradi »čistega miru« držala nazaj.

“Moški trenerji so name vedno gledali zviška.”

Se ti je še kdaj pripetilo kaj takega, pri čemer si na lastni koži res občutila izražanje te neenakosti v praksi? S kakšno provokacijo ali čim podobnim.

V mojih začetkih, ko sem ljudem povedala, da treniram nogomet, so ljudje reagirali v smislu, »Kaj pa ženska dela z nogometom? Punca si in igraš nogomet? S kom pa treniraš?« in podobno. Ali pa na primer na šolanju vratarjev, ki sem ga tudi obiskovala. Tam so bili ljudje, ki delajo v nogometu in v večini delajo z moškimi, zato ne poznajo specifike ženskega nogometa. Žensko telo je namreč vseeno drugačno od moškega, zato mora biti trening prilagojen. Ne mislim, da bi moral biti lažji, ampak zgolj prilagojen na to, da ženske niso tako eksplozivne in fizično sposobne kot moški. In ti »profesionalci« teh stvari niso vedeli. In potem, ko jim skušaš nekaj dopovedati, ne gre, ker niso nikoli tega delali ali se za to zanimali.

Si kdaj ob tovrstnih pripetljajih čutila jezo?

Jezna sem zato, ker je v moškem športu toliko več denarja. V profesionalizmu govorim. Konec koncev pa vsi garamo, tudi dekleta, ki si želijo ali, ki so že prišle na ta nivo. Dobijo pa veliko veliko manj kot moški. Oni se z denarjem, ki ga dobijo, lahko preživijo do konca življenja, me pa se ne moremo. Moramo še zmeraj končati vsaj srednjo šolo, če hočemo kaj narediti iz sebe.

Glede na to, da si tudi sama trenerka. Kaj bi svetovala mlajšim dekletom, ki doživljajo stiske ob zapostavljenosti v športnem svetu?

Zagotovo bi jim rekla, naj se ne dajo, in da naj vztrajajo pri svojem. Naj se ne pustijo biti potisnjene in skrite v množici. Ker če bodo to počele, bodo vedno skrite. Ko pa se bodo potegnile zase in povedale, da nekaj ni v redu, in bo teh glasov vedno več, bo pa mogoče prišlo do neke spremembe.

“Ko se bodo ženske športnice potegnile zase in povedale, da nekaj ni v redu, in bo teh glasov vedno več, bo pa mogoče prišlo do neke spremembe,” trdi Katarina.

Eno leto si študirala tudi v Ameriki. Na kakšen način so ženske v športu sprejete tam?

Jaz sem bila na univerzi v Teksasu in tam je tako, da če si študent športnik, si ti kralj univerze. Če imaš oblečeno eno športno stvar, se ti vsi klanjajo. Tam je največji šport ameriški nogomet, zato so tisto moško ekipo fantov vsi poznali in so bili oni vedno prvi za vse. Za punce pa je tam največji šport ravno nogomet in zato sem se počutila cenjeno. Tam je pač kultura taka, da ne glede na to, kateri šport treniraš, si športnik. Seveda pa potem pride do tako imenovanega »pay gap-a« med moškimi in ženskimi športniki. Sama v Ameriki nisem občutila neke neenakosti, mogoče se mi je zgolj zdelo žalostno to, da so bile tamkajšnje fakultetne tekme moških ekip izrazito bolj obiskane kot ženske.

Se ti zdi, da ima v Ameriki šport še večjo vlogo v življenjih ljudi kot pri nas?

Zagotovo v smislu, da so tam vsi športniki zvezdniki. Pri njih je šport s pogleda javnega zdravja neko svoje poglavje, oni niti približno niso vsi športno aktivni. Ampak tudi, če so sami čisto neaktivni, bodo še vedno skupaj po štiri ure gledali Superbowl. Prav tako bodo vsi gledali National Football League. Tam za športom vsi norijo, je kot nek fenomen, vse je na veliko. Tega je nasploh v Evropi manj. Pri njih pa je šport res nekako zaraščen, se z njim veliko bolj poistovetijo.

Kako pa bi ocenila vpliv, ki ga ima publika na športnike?

Mislim, da ima publika pozitiven vpliv. Več kot jih je, bolj je športnik motiviran, da se dokaže, da se pokaže v najboljši luči. Je pa res, da smo si ljudje različni in nekateri takrat čisto odpovedo. Pri meni osebno je bilo vedno tako, da več kot je bilo ljudi, bolje mi je šlo. Sem pač tak človek, ki ne bo pustil, da bi ga to zmotilo. Sem pa imela soigralko, ki je na treningu vse super odigrala, na tekmi pa popolnoma zmrznila, pa tudi, če je bilo tam samo dvajset ljudi. Če je bil to pritisk tekme ali pritisk publike ne vem, se mi pa zdi, da je večina športnikov ekstrovertiranih in da ima publika na njih pozitiven vpliv. Vsaj kar se tiče ekipnih športov.

Kaj pa v individualnih?

Sama težko rečem, ker nimam toliko izkušenj, ampak se mi zdi, da so individualni športniki že v naravi malo drugačni ljudje, če se odločijo za takšen šport. Ker ta športnik je tam zase, sam s sabo, in ga lahko publika pri temu tudi ovira. Mislim pa, da se mora vsak sam naučiti sprejeti in kontrolirati to, ker če ne, jim lahko zgolj po nepotrebnem škodi.

Pa še za konec, bi lahko rekla da je šport na nek način, v kakršni koli obliki že, tvoje življenje?

Zagotovo. Glede na to, da hodim na magisterij na Fakulteti za šport in se tam vsak dan učim o športu, gibanju in sem tudi sama vedno rada aktivna in težim k zdravemu življenju, si ne predstavljam, da šport kdaj ne bi bil del mojega življenja. Že ko sem bila nekaj časa nazaj poškodovana in nisem smela trenirati, sem vseeno hodila na sprehode in se gibala, saj mi to dosti pomeni. Pa tudi, če je to zgolj hoja do trgovine namesto vožnje z avtom. Zdi se mi, da je to zelo zanemarjena, ampak še kako pomembna komponenta našega življenja.

“Gibanje je zelo zanemarjena, ampak še kako pomembna komponenta našega življenja,” trdi Katarina.