Kegljanje ni zelo znan šport, tudi medijsko ni preveč izpostavljen. A Slovenci tako na državnem kot tudi na mednarodnem nivoju v kegljanju dosegamo več kot le dobre rezultate. S tem športom se ukvarjajo tudi slepi in sabovidni. Njihova tekmovanja so ločena od dobro videčih in prilagojena njihovim sposobnostim. Pri kegljanju slepih in slabovidnih poznamo tri kategorije, in sicer kategorijo B1, v kateri tekmujejo popolnoma slepi tekmovalci, kategorijo B2, kjer tekmujejo močno slabovidni kegljači ter kategorijo B3. To je kategorija slabovidnih kegljačev, v kateri tekmuje tudi 40 letni Marjan Žalar iz Srednjih Bitenj pri Kranju. Tudi sam je izpostavil, da kegljanje ni preveč poznan šport: “Kegljanje je bolj razvito na stari celini, v Evropi. Drugod mislim, da niti ne obstaja, oziroma ni tako razširjeno. Prav zato, ker na tekmovanjih ni prisotnih držav iz vseh celin, se govori, da bodo ukinili svetovno prvenstvo.”

Slovenska reprezentanca slepih in slabovidnih kegljačev na Evropskem prvenstvu v Apatinu v Srbiji leta 2017 (Foto: osebni arhiv Marjana Žalarja)

Marjan Žalar se je s kegljaštvom prvič srečal v Centru slepih in slabovidni v srednji šoli v Škofji Loki, jeseni leta 1993. Od takrat naprej je sledilo veliko treningov in tekem in danes je Marjan v samem vrhu kegljaške elite v kategoriji slepih in slabovidnih. Svoje prve kegljaške korake je naredil v dvorani Poden v Škofji Loki, na pobudo takratnjega ravnatelja Jožeta Dolenca, ki je bil hkrati tudi trener. Po končani srednji šoli se je Marjan vrnil domov v Pavlovski vrh pri Ormožu, kjer je treniral preko Medobčinskega društva za slepe in slabovidne Ptuj, potem pa se je leta 2010 s punco preselil v Srednje Bitnje pri Kranju in začel s treningi preko Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Kranj. Danes je član slovenske kegljaške reprezentance slepih in slabovidnih Slovenije ter član videčega kegljaškega kluba Triglav Kranj. “Sam kegljaški trening ni nič posebnega, na začetku je malo ogrevanja, nato primeš kuglo in mečeš,” je povedal Marjan in dodal, da pa obstaja razlika v treningu dobro videčih in treningu slepih in slabovidnih: “Ko mečem za videče, mečemo na polno, na čiščenje in na razne postavitve, to pomeni na primer na tri keglje, na pet kegljev levo ali na pet kegljev desno in podobno. Videči imajo na tekmovanju namreč polovico metov na polno, polovico pa na čiščenje in pomembno je, da imaš tudi občutek kam metati na čiščenje. Slepi in slabovidni pa mečemo vseh 120 metov na polno.” Kegljanje je namreč igra iz štirih setov. Vsak set je sestavljen iz tridesetih metov, od tega petnajst na polno in petnajst na čiščenje.  Igra na polno pomeni, da se po vsakem metu keglje ponovno postavi in igra na vse keglje, dokler niso odigrani vsi meti, igra na čiščenje pa pomeni, da se po prvem metu na vse keglje nadaljuje z igro na preostale keglje, dokler ni podrtih vseh devet kegljev. Marjanu trening z videčimi zelo pomaga, saj pridobljeno znanje lahko uporabi na tekmovanjih s slepimi in slabovidnimi.

Marjan Žalar (na sredini) na podelitvi medalj na Evropskem prvenstvu v Apatinu v Srbiji leta 2017 (Foto: osebni arhiv Marjana Žalarja)

Marjan je v letih od svojega začetka nanizal veliko kegljaških  uspehov. “Uspehov in kolajn je veliko, na pamet ne bi vedel točno koliko,” je priznal. Na zadnjem evropskem prvenstvu v steznem kegljanju za slepe in slabovidne, ki je potekalo med 28. majem in 3. junijem leta 2017 v Apatinu v Srbiji je osvojil dve zlati kolajni in eno srebrno. V kategoriji posameznikov si je tako z osvojenim zlatom ponovno prislužil naslov evropskega prvaka v kegljanju slepih in slabovidnih. Na tem evropskem prvenstvu pa je podrl tudi rekord največ podrtih kegljev, in sicer jih je podrl 791 in s to številko še vedno drži rekord.  Leta 2011 je bil tudi športnik leta pri Zvezi za šport invalidov Slovenije, saj je na svetovnem prvenstvu v Sarajevu v Bosni postal svetovni prvak v kegljanju slepih in slabovidnih. Najlepši spomin v njegovi kegljaški karieri pa ga veže na evropsko prvenstvo leta 2016, ki je potekalo na Hrvaškem, kjer sta ob njegovi zmagi njegova sinova glasno pela slovensko himno.

Trenutni evropski prvak v kegljanju slepih in slabovidnih svoj prosti čas najraje preživlja v krogu svoje družine; s svojo partnerko in dvema sinovoma, ki so tudi njegovi zvesti navijači in podporniki. “Brez podpore družine bi mi bilo zelo težko,” je povedal Marjan, ki je v otroštvu sanjaril o tem, da bi nekoč v življenju vozil vlake, a zaradi prirojene okvare vida to nikoli ni bilo mogoče. To je vplivalo tudi na njegovo šolanje in na to, kaj bo v življenju počel. “Zame je kegljanje dobra rekreacija, vendar to ni delo, od tega ne živim, zato to jemljem lažje. S kegljanjem se ne ukvarjam zato, da bi s tem nekaj dokazal, preprosto mi je všeč,” je povedal in dodal, da se poleg kegljanja občasno ukvarja tudi z nordijsko hojo.

Marjana tudi v letošnjem letu čakajo kvalifikacijske tekme, preko katerih ima možnost uvrstitve v reprezentanco za evropsko prvenstvo, ki poteka vsako leto, prav tako pa ga čaka državna liga s kegljaškim klubom Triglav Kranj. Za konec je dodal še, da je imel navkljub mnogim uspehom tudi nekaj padcev. “Zgodilo se mi je že, da sem v zadnjih metih izgubil zlato medaljo. Vrgel sem jih zelo slabo in bil na koncu poražen. A to je bila hkrati tudi pozitivna izkušnja, saj po takšnem spodrsljaju tega nisem več ponovil,” je povedal in dodal, da se človek največ nauči prav iz svojih napak.

 

Avtor prispevka: Manca Perdan

Portret je nastal v okviru predmeta Specializirano novinarstvo (izvedba 2017/18, osredotočena na športno novinarstvo)