Aleš Krajnik je 28-letni rekreativni tekač z Godešiča pri Škofji Loki. Je redni udeleženec rekreativnih tekaških prireditev na Gorenjskem in v okolici. Med drugim je aktualni zmagovalec med moškimi v skupnem seštevku tekov serije Gorenjska, moj planet. Njegova športna pot pa je nekoliko drugačna od večine, saj je pomočjo teka dosegel veliko preobrazbo in tako postal vzor marsikateremu tekaču.

Aleš je bil že kot otrok zelo aktiven. Treniral je različne športe, med drugim osem let nogomet. Ob tem se je redno udeleževal tekaških tekem. Hitro je ugotovil, da mu tek resnično leži, saj je redno zmagoval na krosih in razdaljah, daljših od 600 metrov. Še posebej ga je veselil gorski tek. Med drugim se lahko pohvali z dejstvom, da je na teku na Osolnik prehitel Mitja Kosovelja, ki je danes svetovni prvak v gorskem maratonu. Ko je bil star petnajst let, so po njegovih besedah nastopila »krizna leta«.

V času pubertete je ukvarjanje s športom postavil na stranski tir, saj so ga bolj zanimale druge stvari. Pravi, da je takrat vse šlo samo navzdol. Leta brez rednega gibanja, nezdrava prehrana, pa tudi alkohol in kajenje so pustili svoje posledice. Kilogrami so se začeli kopičiti, vse to pa je na koncu privedlo do zdravstvenih težav. Ko je tehtnica pokazala 95 kilogramov, si je rekel, da je dovolj in da je prišel skrajni čas, da začne delati na sebi. Padla je odločitev, da zopet začne teči. Dodatna spodbuda za ponovno ukvarjanje s tekom je bil tudi razpis za Tek štirih mostov, ki ga je videl v službi.

Aleš pred in po preobrazbi. Foto: osebni arhiv

Po desetih letih tekaškega premora ponovni začetki seveda niso bili lahki. »Težko sem razvil hitrost, po treningu me je vse bolelo, glava te sili k temu, da bi odnehal. Ampak imel sem voljo, vztrajal, tek mi je bil v veselje, hitro je bil viden napredek in izgubljal sem kilograme. Tekel sem vedno lažje in premagoval kilometre. Pri tem pa je bilo najbolj pomembno, da sem premagoval samega sebe.« S pomočjo teka je v dveh letih uspel izgubiti 25 kilogramov. Ob tem je opustil kajenje in spremenil prehranjevalne navade. Zvečer je zmanjšal vnos maščob, na svoj jedilnik pa dodal več sadja, zelenjave in ogljikovih hidratov.

Še vedno pazi na prehrano, vendar se ravna po občutku. Hrana po njegovem mnenju vpliva na rezultate, zato tri dni pred tekmo večinoma je ogljikove hidrate. Športnih dodatkov, ki so danes zelo popularni tudi med rekreativnimi tekači, pa ne uživa.

Zaradi izgubljenih kilogramov je rezultatsko zelo napredoval. Svojo prvo deset kilometrsko preizkušnjo na Teku štirih mostov leta 2014 je pretekel s časom 55 minut. Lansko leto pa je na istem teku, lažji za 25 kilogramov, dosegel čas 38 minut in 26 sekund. »Vesel sem, da mi je uspelo. S sedanjimi kilogrami se počutim bolje, vse je lažje. Manj kilogramov se seveda pozna tudi pri teku. Šele ko gledam nazaj vidim, kakšen napredek sem naredil«, je na svoj uspeh ponosen Aleš.

Aleš na tekmi. Foto: osebni arhiv

 

Leta 2015 se je pridružil tekaški skupini v Škofji Loki, ki jo vodi eden najuspešnejših slovenskih maratoncev Roman Kejžar. Tekaška skupina je zanj predstavljala mejnik. Z njeno pomočjo je pridobil izkušnje, številne nasvete, spoznal nove prijatelje in opazil tekaški napredek. Pravi, da se mu je takrat odprl pogled v nov svet.

 

Človeško telo je ustvarjeno za gibanje. Tek me sprošča in mi daje moč pri različnih dnevnih opravilih.

 

Njegovi treningi potekajo povsem po občutku. Trenira petkrat ali šestkrat tedensko, v svoje tekaške treninge pa vključuje tudi vaje za moč. Z motivacijo nima nikakršnih težav. Pravi, da se »preganja« sam in točno ve, česa je sposoben. »Imam cilje in trudim se, da jih izpolnim. Vedno imam voljo in energijo!« Do zdaj je v enem kosu najdlje pretekel 75 kilometrov, in sicer iz Ljubljane do Logarske doline.

 

 


Primeri Aleševih treningov:

 

 

 

 


 

 

 

Aleša lahko srečamo na številnih rekreativnih tekih na Gorenjskem in okolici. Leta 2016 je pretekel svoj prvi polmaraton na Ljubljanskem maratonu, lansko leto pa postal zmagovalec med moškimi v skupnem seštevku tekov za pokal Gorenjska, moj planet. To je do zdaj njegov največji uspeh,letošnji cilj pa je ubranitev naslova. Na vprašanje, kdaj mu je bilo na tekmi najtežje, odvrne, da na gorskem teku na Veliko Planino. Proga, dolga 12 km je obsegala tudi 1400 metrov višinske razlike. Spominja se, da na začetnem ravninskem delu še ni imel težav, ob vzponu pa je doživel pravo blokado v glavi.

 

Vsi vemo, da v klanec počivanja ni. Dobil sem mravljince v roke, pa tudi noge niso bile več močne. Ves čas sem bil osredotočen le na tekmovalce pred seboj. Vedel sem da zmorem, čeprav je glava govorila, naj odneham. Že sama publika ti daje tisti kanček, da se enostavno ne ustaviš in vztrajaš do konca, dokler ne prečkaš ciljne črte. Takrat v sekundi pozabiš na vse. Bolečina izgine.

 

V zadnjem času se vedno bolj navdušuje nad gorskim tekom. Meni, da je gorski tek zelo  nepredvidljiv in poln doživetij, prepojenih z  adrenalinom. »Tek na zastavljeno goro ob jasnem vremenu je izkušnja, ki jo želi ponoviti vsak. Lahko rečem, da se ti zasidra v kri in gore postanejo tvoje prijateljice!« Da je Aleš resnično navdušen nad gorskim tekom, potrjuje dejstvo, da je njegov vzornik katalonski gorski tekač Kilian Jornet. Aleš si po tihem želi, da bi nekoč prišel v slovensko reprezentanco v gorskih tekih.

 

Foto: osebni arhiv

Kljub uspehom in napredku se Aleš ni spremenil. Ostal je pozitiven in dobrosrčen. »Spremenilo se je okolje samo, saj si v drugem svetu z novimi ljudmi. Tek mi je dal pogled naprej, spoznal sem veliko novih prijateljev, predvsem pa mi je dal novo energijo in boljše počutje. Tek je najboljša terapija za zdravje!«. Na svoji poti je vedno imel tudi podporo družine in prijateljev. »Vsi vedo česa sem sposoben, saj sem že v preteklosti pokazal dobre rezultate. Po vmesnem tekaškem mrku, ki je trajal dobrih deset let, se sedaj spet vse vrača.« Prijatelji o njem povedo, da je s svojo preobrazbo postal resnično izjemen športnik.

Z vztrajnostjo, predvsem pa pozitivno naravnanostjo je postal vzor marsikateremu tekaču, ki šele začenja svojo pot. »Priti v dveh letih iz 95 kilogramov na take rezultate je res ekstrem, ampak se da. Le copate gor in akcija!« zaključi Aleš.