Kakšno je stanje slovenskega rokometa?

Rokomet je v Sloveniji eden izmed najbolj popularnih športov. Slovenski rokometaši so na mednarodnem prizorišču dosegli mnoge uspehe. Pred tremi leti so bili tretji na Evropskem prvenstvu. Podobne uspehe so v preteklosti dosegali tudi slovenski klubi. RK Celje Pivovarna Laško je bil leta 2004 celo evropski prvak. Kljub temu je slovenski rokomet v zadnjih letih zašel v krizo. Kakovost 1. slovenske NLB Leasing lige je začela padati. Tekme prve lige se danes le redko predvajajo po televiziji. Glavno težavo je mogoče najti v tekmovalnosti lige, saj sta jo v zadnjih sedmih letih osvojila le dva izmed štirinajstih klubov. To sta RK Celje, ki si naslov prvaka lasti že pet zaporednih let in RK Gorenje Velenje, ki je bil prvak dvakrat, v zadnjih letih pa je vseskozi edini konkurent v boju za prvo mesto.

Problem, da ligo nekaj let nadzoruje le omejeno število ekip ni prisoten samo v rokometu, temveč ga v Sloveniji najdemo tudi v nogometu, kjer v zadnjih letih kraljujeta NK Maribor in NK Olimpija. Kljub vsemu rokomet izstopa po odločitvi, ki jo je Rokometna zveza Slovenije sprejela pred začetkom sezone 2016/2017, ta pa je v slovenskem rokometnem prostoru poskrbela za mnoge debate. Posledice te odločitve so bile, da sta se Celje in Gorenje na začetku sezone 2016/2017 priključila ligi SEHA. To je regionalna rokometna liga, ki jo sestavljajo najboljše ekipe iz Belorusije, Hrvaške, Slovaške, Makedonije in Slovenije. Na začetku letošnje sezone so ligo zapustile ekipe iz Madžarske in Bosne in Herzegovine, pridružile pa so se ji ekipe iz Srbije. Letos so se začeli pogovori, da bi se ligi pridružil tudi RK Maribor Branik. Sodelovanje v omenjeni ligi pomeni, da se klubi slovenski ligi priključijo šele v končnici 1. NLB lige. Klubi gredo nato naravnost v ligo za prvaka, kjer se po točkah izenačijo z vodilno ekipo. To pomeni, da imajo klubi, ki igrajo v regionalni ligi s strani RZS določene privilegije, ki jih drugi nimajo. To posledično pomeni manjšanje tekmovalnosti v 1. NLB ligi.

SEHA liga ali 1. NLB Leasing liga

Najbolj kontroverzna odločitev RZS je to, da Celju in Gorenju ni potrebno igrati v 1. NLB ligi vse do končnice. V klubih so bili prepričani, da bodo s sodelovanjem v ligi SEHA v dvoranah imeli večji obisk ter, da se bodo povečale možnosti za sponzorske vložke, ki bodo omogočali nadaljnji razvoj slovenskega rokometa. Dve leti kasneje je jasno, da sodelovanje v ligi SEHA drastičnih posledic na finančnem stanju klubov ni pustilo. Kluba sta bila namreč vseeno prisiljena prodati svoje najboljše igralce. Poleg tega sta morala plačevati stroške gostovanja drugih ekip, medtem ko je ostalim ekipam stroške kril glavni sponzor lige Gazprom. Šele v naslednji sezoni SEHA lige bosta tudi slovenska predstavnika končno doživela vse bonitete, ki so jih do sedaj tudi ostale ekipe.

Odločitev o vključitvi v regionalno ligo je že ob svojem sprejetju imela nasprotnike in tudi dve leti kasneje jih še vedno ima. »Celje in Velenje bi morala igrati v slovenski ligi, saj SEHA liga ne prinaša nič posebnega tako Celju kot Velenju,« je svoje mnenje o kontroverzni odločitvi izrazil bivši igralec Celja in bivši reprezentant Borut Papež, vseeno je dodal, da je liga SEHA boljša za razvoj mladih igralcev. Z njegovim mnenjem se je strinjala tudi doktor in profesor športne vzgoje Marta Bon, ki je v preteklosti trenirala največji ženski klub RK Krim in slovensko žensko reprezentanco. Drugačno stališče je imel le generalni sekretar RZS-ja Goran Cvijić. Dejal je, da je nastopanje v slovenski kot tudi regionalni ligi za slovenske klube trenutno »prevelik zalogaj«.

Problem ne predstavljajo samo najboljši temveč tudi ostali klubi, ki sestavljajo 1. NLB ligo. Nihče izmed njih nima dovolj velike finančne moči, da bi bil zmožen skozi celotno sezono tekmovati z Gorenjem, kaj šele s Celjem. Zadnji klub, ki mu je uspelo premagati duopol je bil RK Cimos Koper. To je bilo leta 2011, a kaj ko je klub le dve leti kasneje zaradi finančnih težav glavnega sponzorja propadel. Glede nekonkurenčnosti drugih klubov je Cvijić dejal: »Manjši klubi so v nekaterih kategorijah konkurenčni, v drugi pač ne, saj so v veliki meri odvisni od okolja v katerem delujejo.« Generalni sekretar je dodal, da je glavni razlog iskati v financah. Bon se glede financ strinja vendar poudarja, da te niso edini pogoj za napredek kluba. Papež je kot eno glavnih razlik med klubi poudaril tradicijo celjskega in velenjskega kluba, ki jo morda klubi iz manjših krajev nimajo. Posebej je izpostavil tudi pomanjkanje velikih klubov na območju Ljubljane, ki bi po njegovem mnenju morala imeti dober rokometni klub. Kljub vsemu velik del krivde za trenutno stanje lige še vedno pade na pleča Celja in Gorenja, ki manjšim klubom onemogočata konkreten razvoj s kupovanjem obetavnih igralcev že v mladih letih. Najbolj aktualen primer tega je slovenski reprezentant Blaž Janc. Svojo rokometno pot je začel v RK Sevnica, a ga je že pri 15 letih iz Sevnice kupilo Celje, ki ga je lani prodalo v poljski klub Vive Targi Kielce. Podobnih primerov je v zadnjih letih veliko. Ravno takšno ravnanje pusti na kakovosti slovenske lige velike posledice. Zato ni čudno, da se tako Cvijić, Bon in Papež strinjajo, da lahko tudi v naslednjih letih pričakujemo prevlado Celja in Gorenja v slovenskem rokometu.

Prihodnost slovenskega rokometa

Kljub po mnenju mnogih padcu v kakovosti lige, se ta v zadnjih letih neprestano razvija in gleda v prihodnost. Šele pred dvema letoma so uvedli nov sistem, ki pomeni, da se liga po 22 odigranih krogih razpolovi v ligo za obstanek in ligo za prvaka. Cvijić zato poudarja: »Konkurenca je znotraj lige precej izostrena, kar se je še posebej izkazalo v tej sezoni, kjer so razlike, v primerjavi z bližnjo preteklostjo, bistveno manjše.« Z njim se strinjata tako Bonova kot tudi Papež, vendar ne pozabita omeniti, da je razlika med najboljšimi in ostalimi še vedno prevelika. Papež posebej opomni na potrebo po kvalitetnih trenerjih v mladinskih selekcijah, saj je mnenja, da teh v Sloveniji ni dovolj. Doda še: »To bi pomenilo tudi hitrejši razvoj kvalitetnih igralcev kot sta Zorman in Janc.« Ena večjih težav s katerimi se v zadnjih letih sooča slovenska liga je tudi število mladih igralcev, ki prehitro zapustijo Slovenijo. Ko igralci napredujejo dobijo željo po preizkušanju v bolj kakovostnih ligah in zato že zelo mladi zapuščajo slovenske klube in odhajajo v tujino, kar škodi tako ligi in v nekaterih primerih tudi igralcem samim. Takšnim primerom so priča tudi v Celju in Gorenju, saj kljub njuni prevladi v slovenskem rokometu v zadnjih letih doživljata finančne težave, ki so ju prisilile v že omenjene prodaje igralce. Cvijić rešitev problema vidi v večjem »finančnem vložku«, ki bi preprečil prehiter odhod mladih igralcev. Bon je mnenja, da klubi preveliko pozornost posvečajo sponzorskem denarju in premalo pozornosti iskanju kompetentni ljudi.

Področje, ki bi znalo zaradi slabšanja kakovosti slovenske lige v prihodnosti najbolj trpeti je slovenska reprezentanca. Nekatere posledice tega so vidne že zdaj, saj se je kader reprezentantov zaradi številnih upokojitev in pomanjkanja mladih v zadnjih letih nepredstavljivo skrčil. To je bilo zaradi poškodb še posebej vidno na zadnjem svetovnem prvenstvu, na katerem je Slovenija imela zelo oškodovano zasedbo, ki ji je primanjkovalo kakovostnih igralcev. Cvijić na vpliv lige na reprezentanco vseeno pravi: »Gotovo vpliva, a ravno zato ogromno vlagamo v mlajše reprezentance, ki vse po vrsti sodijo med osem najboljših v Evropi in na svetu.« Ravno tu problem vidi Papež, ki še enkrat poudari, da problemi nastanejo pri mladih selekcijah, ker finančno manj zmožni klubi v njih nimajo kvalitetnih trenerjev, ki so po njegovem mnenju bistveni za pravilen razvoj iz obetavnega igralca v kvalitetnega igralca. Sam je mnenja, da bodo takšne napake, ki jih je danes veliko postale očitne v bližnji prihodnosti in, da bo slovenski rokomet zato trpel. Cvijić pa je vseeno prepričan: »Slovenski rokomet ima prepoznavno šolo in številna središča z bogato tradicijo, kar je osnovni temelj za razvoj.«

Vsi našteti problemi in težave s katerimi se soočata slovenski rokomet in slovenska liga so že dalj časa znani, a rešitve le teh niso preproste. RZS ima omejen proračun na podlagi katerega vodi slovenski rokomet. Kljub vsem preprekam so naši klubi na mednarodnem prizorišču še vedno relativno uspešni. Res je, da to velja le za dva kluba, vendar se s podobnimi težavami srečujejo tudi v drugih državah. Izjemi, ki se ju to pravilo ne drži sta Nemčija in Francija v katerih je rokomet izjemno popularen in njegova priljubljenost še vedno raste. Ravno to pa je mogoče glavni razlog za pešanje moči slovenskega rokometa. Ta je namreč med širšo publiko še vedno popularen a med mladino svojo popularnost izgublja, kar pomeni, da popularnost izgublja tudi slovenska liga in tu morda tiči še eden od problemov, s katerimi se bodo morali v prihodnosti še posebej ubadati. To je, kako mlade privabiti nazaj k rokometu v svetu, kjer prevladuje finančno daleč močnejši nogomet. V današnjem svetu vendarle velja pravilo, da je denar sveta vladar, in v športu ni nič drugače. Urban Kolman