Sedim na kvazi tribuni (beri: klopci na grivi za ograjo) na povsem nepomembni nogometni tekmi ene izmed lokalnih lig. Poslušanje tuljenja iz lajne, hupanja trobelj in škripanja ragelj ob vonjih alkohola vsega skupaj 90 minut in tiste tri v podaljšku še ni tako moteče, če ne bi v tem času naštela več deset kletvic in zbadljivk na račun sodnika. »Jebem ti mater«, »Boš dobil po pički«, »Kaj si mona?«, »Kdo te je učil sodit?«, »Sudja, vidiš ali si slep?« so le nekatere izmed njih. Med gledalci pa je tudi nekaj otrok …

Drži, nogomet je spektakelski šport in kot tak mora za voljo zabave vključevati tudi rituale pred, med in po tekmi, kot so predstavitve igralcev, rokovanje in met kovanca, ter sodelovanje gledalcev pri himnah in mehiških valovih. Manjkati ne sme niti napetosti, negotovosti, boja, drame, bučnosti navijanja in na koncu zmage oziroma poraza ali – včasih še bolj nepričakovanega – remija. Svoj namen zabavati ljudi skozi leta ohranja, v zadnjih letih pa se je razvil do te mere, da je postal dostopen ljudem iz vseh okolij. Nekje na poti prizadevanj za enakost in naslavljanju številnih pomembnih vprašanj pa je pozabil na može v uniformah. Tiste, ki skrbijo, da tekme tečejo po sprejetih pravilih in nogomet kot šport tako ohranja svojo profesionalnost.

Zdi se namreč, kot da so žaljenje, zmerjanje, grožnje in druge vrste napadov in nasilja nad sodniki postala splošno sprejemljiva dejstva. Nekaj samoumevnega. To počnejo igralci na najnižji in najelitnejši ravni, njihovi trenerji, uradniki in navijači. Kot da bi to postalo že del tradicije in nogometne kulture. Napadi na sodnike so postali že skoraj legitimna oblika ugovora v primeru spornih ali »napačnih« odločitev. Legitimna – se hecamo?

Na spletu sem pred kratkim zasledila karikaturo, ki je približno opisovala naslednjo situacijo. Če bi se na ulici srečala nogometni sodnik in policist, sodnik pa bi policistu razlagal o napadih nanj med tekmami, bi mu policist najverjetneje odgovoril: »Dobrodošel v mojem svetu.« Policisti se na terenu tako kot sodniki spopadajo z različnimi verbalnimi in drugimi diskreditacijami, tudi grožnjami. Obema je tudi skupna visoka stopnja tolerance do verbalnih napadov. Pa vendar je med njima bistvena razlika: policist ob morebitnem stopnjevanju kršitelja lahko sankcionira zaradi nedostojnega vedenja do uradne osebe, sodnik pa lahko le igralca in trenerja izključi iz tekme, gledalcev pač ne more.

Ali pri ragbiju, košarki ali ameriškemu nogometu vidimo, da bi se igralci zbrali okoli sodnika in ugovarjali njegovi odločitvi, kaj šele, da bi se nad njim znašali? Redko. Morda je to povezano z izključevanjem igralcev, saj pri nogometu po izključitvi igrajo brez enega igralca, pri košarki pa bo v igro prišel nekdo drug.

Ne glede na to, pa se lahko strinjamo z mnenjem nekdanjega profesionalnega sodnika in predsednikom sodniškega odbora Fife Pierluigijem Collino, da brez spoštovanja do sodnikov in nogometa, pravičen nogomet ne obstaja. Tudi prvi mož Uefe Aleksander Čeferin je mnenja, da je treba žaljenje tako kot sovražni govor, rasizem in pirotehniko sankcionirati. Po njegovem ravno najbolj problematični navijači poskušajo prikazati, da če ne bo bakel in žaljenja, niso več pravi navijači. »To se meni zdi dokaj bedasto razmišljanje,« je bil jedrnat na nedavnem pogovoru na ljubljanski fakulteti za družbene vede.

Napadi na sodnike bodo ostali problem, vse dokler bo, če karikiram, Lionel Messi kričal na Damirja Skomino in bo kot vrhunski nogometaš zgled drugim. Vse dokler bodo nekateri trenerji izvajali pritiske na sodnike in na tak način mlade igralce tudi vzgajali in vse dokler bodo mladi športni navdušenci od svojih staršev ali drugih slišali najbolj odvratne kletvice tega sveta na račun sodnikov. Vse dokler vsi igralci, trenerji in navijači ne bodo obravnavali sodnikov kot človeških bitij, bo nogomet ostal lepa igra z umazano platjo.

To izkoreniniti bo izziv. Na svetu bodo namreč vedno takšni igralci, ki bodo skušali zmagati na nepoštene načine, in navijači, ki bodo skušali izkazovati svojo pripadnost z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Ne smemo pa pozabiti – če je en zaboj jabolk črviv, še ne pomeni, da bodo tudi drugi oziroma z besedami Čeferina: »Nogomet je povezan s tem in navijači vključujejo tudi take ljudi, ampak to je velika manjšina ljudi, ostali pa so ljudje, ki imajo radi svoj klub, reprezentanco, radi navijajo, se sprostijo in imajo radi šport.«

Nogomet je povezan s tem (op. p. žaljenjem, razgrajanjem, metanjem pirotehnike) in navijači vključujejo tudi take ljudi, ampak to je velika manjšina ljudi, ostali pa so ljudje, ki imajo radi svoj klub, reprezentanco, radi navijajo, se sprostijo in imajo radi šport.«