Mačehovski odnos države

Športniki in njihovi uspehi imajo pri nas posebno mesto. Velikokrat pa se jim posveča pozornost le, ko žanjejo rezultate. Takrat se jih treplja po ramenih in kuje v zvezde. Narod jih hitro vzame za svoje, vendar tudi hitro pozabi nanje. Prav tako pa jim hrbet obrne tudi država, ki grdo rečeno od njih nima več koristi. Poleg tega, da se športniki ob upokojitvi soočajo z notranjimi boji in stopajo v zanje nove dimenzije življenja, se spopadajo tudi z vprašanjem, kaj jim prinaša prihodnost. Za mnoge najtežje obdobje njihovega življenja, saj vstopajo v popolnoma neznano okolje z mnogo pastmi in skušnjavami, ob enem pa posedujejo premalo ustreznega znanja.

Da se športnikov ne pripravi dovolj na življenje po profesionalni karieri, je opozoril nekdanji košarkar in trenutni poslanec (Desusa) Peter Vilfan: »Na žalost je veliko športnikov, ki ne vedo kako in kaj. Na tem področju bi v Sloveniji že med kariero lahko marsikaj postorili, da bi bili športniki po koncu karier vključeni v določeno sredino.« Kritično pove, da država sicer že ponuja določene programe, vendar je tega bistveno premalo. Rešitev vidi v tem, da bi šport moral imeti svoje ministrstvo, ki bi reševalo omenjene težave. Olimpijski komite Slovenije namreč v sodelovanju z Addeco nudi program, ki vrhunskim športnikom olajša tranzicijo pri upokojitvi.

Podobnega mnenje je tudi bivši boksar Dejan Zavec, ki pravi, da od države ni nikoli pričakoval finančne podpore, vendar si je od nje želel zgolj usmeritve in možnosti zaposlitve oziroma izobraževanja. »To ti da občutek koristnosti. Tu potrebujmo pomoč, saj imamo na zunaj vse, navznoter pa smo prazni,« slikovito opiše Zavec.

Športnik se mora že tekom kariere ubadati s prihodnostjo, saj v nasprotnem primeru hitro pristane na kupu pozabljenih. Pri tem igra pomembno vlogo tudi njegovo športno okolje, ki pa je v večini primerov podrejeno imperativu zmage in uspehov. Andrea Massi, vodja ekipe Team to aMaze, je to breme pomoči in usmeritev športniku naložil na pleča trenerjev. »Športnik ne živi realnega življenja. Sistemi bi jih morali pripravljati na bodočnost, kar pa trenutno ne delajo. Zveze in sponzorji jih izkoriščajo, nato pa zapustijo. Tu je na potezi trener, ki jih mora usmeriti in pripraviti,» je brez olepšav ponazoril stanje vrhunskega športa.

Pogosto pravimo, da so športniki najboljši ambasadorji naše države, ki s svojim uspehi Sloveniji odirajo vrata ob bok najboljšim. Pa jim država to povrne v enaki meri, ko to najbolj potrebujejo ?

»Država sicer poskrbi za nas po svojih možnostih, vendar verjetno bi bili prav vsi športniki še bolj veseli, če bi nudila več,« je dejala judoistka Tina Trstenjak in s tem odprla vprašanje, kaj pa bi država zanje lahko storila. Športniki se po celem svetu borijo za večje pravice, Slovenija pri tem ni izjema. V preteklosti so si različne vlade prizadevale doseči boljše možnosti in pravice športnikom.

Z novo sprejetim zakonom, ki bi določenim vrhunskim športnikom, kamor se prišteva dobitnike olimpijskih medalj, svetovne prvake in prejemnike medalj iz svetovnih olimpijskih športov, nudil določeno rento k njihovi pokojnini, glede na gradacijo uspeha, se že nakazuje premik v pravo smer. Vendar je odstotek prejemnikov rent nizek, saj morajo biti doseženi vrhunski rezultati.  Po besedah Bogdana Gabrovca, predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, naj bi v to skupino v prihodnje uvrstili 200 športnikov. »Še ena težava tega zakona je, da se ta dodatek dodeli šele, ko se doseže polno starostno upokojitev, ki sedaj znaša preko 60 let. Želimo si, da bi se znižala na 45 let, s čimer bo dodatek šele postal učinkovit. Vemo, da narava in emšo naredita svoje,« je pomanjkljivosti zakona izpostavil Gabrovc.

Država ima ob poplavi vrhunskih športnikov velike težave pri dodeljevanju pravičnih sredstev. Veliko vlogo pri uveljavitvi športnika na trgu dela po koncu športnega udejstvovanja imata tudi dobra veza s sponzorji in izobrazba, ki je danes ključna, športniki pa pri tem niso nobena izjema.

Staša Pust