Pošten lov na dopinške grešnike?

Doping se je ugnezdil v vse pore profesionalnega športa, vedno nova odkritja grešnikov pa marsikoga sploh ne presenetijo več. Vprašanje, koliko je takšnih vrhunskih športnikov, ki so si in si še vedno do vrhunskih rezultatov pomagajo s prepovedanimi substancami, ostaja odprto, odgovorov pa verjetno ne bomo dobili nikoli.

Zadnji v vrsti, ki naj bi si pri svojih dosežkih pomagal s pomočjo prepovedanih poživil, je nogometaš madridskega kraljevega kluba, Sergio Ramos. Spletni portal Football leaks je namreč objavil, da naj bi bil španski nogometaš pozitiven na dopinškem testu ob koncu finala lige prvakov leta 2017. Prepovedana snov naj bi v športnikov urin prišla po prejemu terapije klubskega zdravnika, ta pa je v Ramosov zagovor povedal, da je v evforiji ob slavju pomotoma navedel napačno snov, ki jo je indiciral protidopinški pregled. Svojo plat dogodkov po odvzemu vzorca, je pred javnostjo pojasnil tudi Ramos: »V celotni karieri sem opravil več kot 300 dopinških kontrol in vedno sodeloval po pravilih. Zaradi vseh uspehov me želijo očrniti, tisti, ki me poznajo, vedo, da nisem storil nič napačnega«. Evropska nogometna zveza (UEFA) je sprejela razlago zdravnika in igralca oprostilo vseh obtožb.

Podobno oprostilno sodbo je pred letošnjo dirko po Franciji prejel tudi kolesar Chris Froome, ki je bil med dirko po Španiji pozitiven na substanco salbutamol, sredstvo za odpravljanje težav pri astmi, za katero boleha. Pri tem ne bi bilo nič čudnega, če le ne bi bile vsebnosti sestavine zdravila nekajkrat povečane. Štirikratni zmagovalec francoske pentlje je s svojimi zastopniki prepričal mednarodno kolesarsko zvezo in protidopinško agencijo WADA, da je obtožbe in suspenz umaknila, Britanec pa je le lahko nastopil na Touru, kjer so ga gledalci spremljali z glasnim neodobravanjem in žvižgi, pa tudi kakšen pljunek je pristal na njegovem obrazu.

Če so Ramosa in Frooma oprostili, pa tega niso storili pri najbolj znanem kolesarju Lanceu Armstrongu. Doping je prisoten povsod, najbolj očitno pa v profesionalnem kolesarstvu in atletiki, kjer so pri Armstrongovemu pregledu vzorcev urina šele ob zatonu njegove kariere dokazali jemanje eritropoetina (EPO). Pa tudi ta sistematski doping (jemanje steroidov, zloraba krvnega dopinga in rasnega hormona) ne bi bil nikoli razkrit, če ne bi leta 2006  takratni zmagovalec francoske pentlje Floyd Landis padel na testu in bil pozitiven na testosteron. Kot prvemu so mu na dirki po Franciji odvzeli zmago, takrat pa so njegova čustva udarila na plan, saj ni želel biti edini označen kot grešnik in je protidopinški komisiji zatožil tudi svojega ekipnega sotekmovalca in prijatelja, Armstronga. Kavboj iz Teksasa je vse obtožbe zanikal in se javnosti predstavljal kot čist kolesar, vendar pa so bile obtožbe in dokazi dovolj prepričljivi. Ameriška protidopinška komisija USADA je po gori dokazov in pričanj njegovih nekdanjih sotekmovalcev pri ekipah US Postal in Discovery, odločila, da se mu odvzame  vseh sedem naslovov zmagovalca na Touru, odločitvi pa je sledila tudi Mednarodna kolesarska zveza. Pritiska je bilo preveč, Armstrong je v pogovorni oddaji z Oprah Winfrey priznal: »Pri zagovarjanju pred komisijo nisem želel priznati jemanja dopinga. Prepozno je bilo. Vse skupaj je bila ena velika laž, ki sem jo ponovil neštetokrat. Vedel sem kakšna je resnica in zdaj je vse skupaj preteklost«. Morda je to Armstrongova preteklost, vendar se celotni proces, kjer pri protidopinških komisijah z vedno novejšimi tehnologijami odkrivajo stare grešnike tudi 10 ali 15 let po njihovih neverjetnih dosežkih, dogaja v sedanjosti.

Pri tem atletika ni izjema. Prvi odmevnejši dopinški škandal kraljice športa, je leta 1988 na Olimpijskih igrah v Seulu zakuhal Kanadčan Ben Johnson. Neverjeten rekord v teku na 100 metrov 9, 79 sekund je postavil ob dokazani uporabi steroida stanozolola, takrat pa ga je na ciljni črti v hrbet gledal legendarni Carl Lewis, ki je sto metrsko razdaljo premagal v 9, 92 sekunde. Johnson je moral kolajno vrniti, naknadno pa se je veselil Lewis, ki so mu priznali tudi nov rekord. Atleti so doping serijsko izrabljali do leta 1988, ko so uvedli redne preglede tudi izven sezone in s tem vsaj malo zajezili oziroma omejili njegovo zlorabo. V tisto leto pa sodi tudi največja špekulacija, torej nedokazana uporaba dopinga. Duhove namreč še vedno buri nenaden zaključek športne poti na vrhuncu kariere, rekorderke teka na 100 in 200 metrov, Florence Griffith – Joyner. Joynerjeva se je namreč v samo enem letu (1987) iz graciozne ženske spremenila v mišičasto gmoto in leta 1988 postavila tudi oba še danes nedosegljiva rezultata – 10, 49 sekund na sto metrski in 21, 34 sekund na dvesto metrski razdalji. Kljub jemanju dopinga pa se temu rekordu nikoli ni niti približala Marion Jones, ki je v odmevnem procesu pred komisijo priznala zlorabo steroidov, zato so ji tudi odvzeli vseh pet odličij, pridobljenih na Olimpijskih igrah v Sydneyju.

Tudi Slovenci nismo nobene izjeme pri uporabi dopinga. Najbolj znan primer je uporaba eritropoetina pri Jolandi Čeplak (sedaj poročeni Batagelj), za katero smo stiskali pesti v tekih na 800 in 1500 metrov. Tudi biatlonka Teja Gregorin ni bila čista prepovedanih substanc, ko je sodelovala na Olimpijskih igrah v Vancouvru, dobrih sedem let kasneje pa so v naknadnih testiranjih B vzorca našli metabolit rasnega hormona. Plavalec Igor Majcen je zlorabljal nandrolon, maratonka Helena Javornik eritropoetin, prav tako kolesar Tadej Valjavec in gorska kolesarka Blaža Klemenčič. Od leta 1996 so z nedovoljenimi substancami ujeli 36 slovenskih športnikov, zadnji v nizu Slovencev, ki so posegli po bližnjici do vrhunskih rezultatov, pa je hokejist Žiga Jeglič, ki je bil na Olimpijskih igrah v Pjongjangu pozitiven na feneterol.

Lov na grešnike je odprt, tudi leta po zaključku kariere posamezne akterje doleti kazen, ko morajo vračati odličja za svoje dosežke, do katerih so prišli na nedovoljen način. Edino sporno dejstvo pri celotni zadevi je, da po diskvalifikaciji športniki, ki so pristali mesto za njimi, dobijo odličja, ko ni več tistega adrenalina in občutka sreče kot na samem prizorišču in so s tem oropani občutkov, za katere živijo svojo celotno kariero. Najbolj kontroverzni smučar Bode Miller je za časnik Die Welt podal bizarno izjavo: »Pošteno bi bilo, da bi dovolili doping do tolikšne mere, da bi vsakomur omogočili enake možnosti. To nima nič opraviti z dobrimi ali slabimi. Če bi vse dovolili, bi bilo pošteno in tudi, če bi popolnoma vse prepovedali. Kar ni pošteno je to, da nekdo v svojem telesu spremeni nekaj, nekdo drug pa kaj drugega. Dopinški testi nimajo nič opraviti s poštenjem. Tisti, ki so se odločili, da bodo jemali doping, lahko to še vedno brez težav počnejo, pri testih pa gre samo za izgubo časa in denarja«. Ali njegova izjava iz leta 2007 dobrih deset let kasneje še vedno zveni tako bizarno, ko pa danes nekoga tudi ob dokazanem pozitivnem testu in drugega ob konfuznem pojasnilu še vedno pustijo na Tour in drugega na El Clasico.