Nogomet je svojevrsten fenomen. Je šport številka ena po priljubljenosti, gledanosti, pojavnosti in denarnih vložkih. Prednjači tudi po velikosti igrišča in številu igralcev. Trije, največ šest nogometnih sodnikov pa je tam zato, da kar se da objektivno in nepristransko presojajo igro in situacije. In to v trenutku. Časa za premislek praktično ni. O posegu ali pa ne v igro pa se morajo odločiti tudi, ko zaradi svojega položaja situacije niso videli tako natančno, kot so jo ujele kamere ob igrišču. »Včasih se zato počutimo kot v nekem majhnem labirintu,« je pojasnil slovenski mednarodni pomočnik sodnika Jure Praprotnik.

Praprotnik se po 15 letih dela kot nogometni sodnik strinja, da je prestreči in zaznati vse akcije ali konfliktne situacije med igralci na velikem prostoru, kakršno je nogometno igrišče, zahtevno. Kot je pojasnil, včasih preprosto zaradi svojega položaja na igrišču, bodisi zato, ker si zakrit, bodisi ker imaš pogled usmerjen drugam, situacije ne moreš pravilno oceniti oziroma je zaradi svoje pozicije niti nisi sposoben pravilno presoditi. »Včasih se zato počutimo kot v nekem majhnem labirintu,« je slikovito orisal sodniško zagato in dodal, da ima sodnik samo en pogled na igro in zaradi tega situacije včasih ne »ulovi«. Za razliko od kamer ob igrišču, ki so postavljene tako, da lahko zelo jasno pokažejo skoraj vse akcije na igrišču. Tako lahko gledalci za zasloni po njegovih besedah vidijo situacije bolj jasno kot sodniki na igrišču. »Gledalci ne razmišljajo o tem, da mi včasih nimamo optimalnega pogleda na dogodek oziroma, da iz našega kota dogodka sploh ne moremo oceniti,« je še poudaril.

»Ko govorimo o centimetrih, je pravilnost sodniške odločitve bolj stvar sreče.«

Na Zvezi nogometnih sodnikov Slovenije so se v zadnjih letih po besedah Praprotnika, ki je pri njej tudi vodja sodniškega oddelka, veliko trudili, da bi tudi preko spletne strani poskušali ljudem predstaviti, kaj je poklic nogometnega sodnika. »Mi smo na igrišču tisti, ki smo dolžni presojati objektivno, nepristransko in v trenutku, kar je velikokrat zelo težko,« je opisal sodniško delo.

Pri tem je odgovornost sodnika v nogometu zaradi priljubljenosti, pojavnosti, denarnih vložkov in vsega, kar se okoli tega športa dogaja, po njegovem mnenju v primerjavi z drugimi športi največja. Odgovornost sodniki po Praprotnikovi oceni prenašajo različno, zdi pa se mu pomembno, da se s pritiski in vsem, kar se dogaja, znajo sprijazniti oziroma se s tem kaj preveč ne ukvarjajo. Zato so najboljši sodniki po njegovem mnenju lahko le tisti, ki svojo energijo usmerijo v fizično in taktično pripravo na tekmo, da so pripravljeni in vedo, kaj lahko pričakujejo od posameznih igralcev, ekipe in tekme. »Vse ostalo pa odmisliš.«

Jure Praprotnik kot pomočnik glavnega sodnika na finalni tekmi Lige Evrope med Ajaxom in Manchester Unitedom v Stockholmu leta 2017 (Foto: osebni arhiv)

Napake so po Praprotnikovih besedah prisotne na vsaki tekmi, poskušajo pa jih narediti čim manj in odsoditi tekmo kar se da najbolje. Pomembno se mu zdi ne razmišljati o napakah, saj te ravno razmišljanje o napakah po navadi do njih tudi privede.

V primerih nejasnih situacij ali pa denimo prepovedanih položajev, ko mora sodnik gledati položaj branilcev in napadalcev ter istočasno trenutek podaje žoge, je pravilnost odločitve pri »tako malo centimetrih« po njegovem mnenju bolj stvar naključja oziroma sreče kot pa sodnikove kakovosti. Praktično je nemogoče hkrati gledati trenutek oddaje žoge, ki je bistven za presojo, ter položaj branilcev in napadalcev. Kot je dodal, o odločitvah, ki niso vsem jasne in »črno bele«, razpravljajo tudi na sodniških seminarjih in skušajo ugotoviti, kaj je pravilneje. »Mi pogledamo en kup posnetkov, na koncu pa se še v tako mejnih primerih odločimo, kaj je pravilneje tu in za v bodoče,« je priznal.

»Vsi bi šteli napake, ki so njim (op. p. ekipam) v škodo, noben ne šteje napak, ki so jim v prid«

V nogometu med tekmo pade bistveno manj golov kot v katerem drugem športu, denimo košev v košarki. En sam dogodek na tekmi tako lahko povsem spremeni njen nadaljnji potek in odloči zmagovalca še pred »pravim koncem«. Včasih to spremeni tudi potek prvenstva.

Sodniške odločitve ne glede na jasnost ali nejasnost situacije posledično lahko pomembno vplivajo na igro. Velikokrat se zato po tekmah na široko razpravlja tudi o tem, ali je sodnik ravnal pravilno. To velja še posebej v primerih nejasnih ali pa za razplet tekme pomembnih situacij. V diskusiji o pravilnosti sodniške odločitve se v javnosti velikokrat pojavijo tudi teorije zarote, češ da je bila sodnikova odločitev posledica naklonjenosti enemu ali drugemu klubu. Praprotnik je glede tega poudaril, da na igrišču skušajo biti do vseh igralcev enaki in dodal, da ekipe vedno manj opazijo in ne štejejo napak, ki so jim bile narejene v prid.

»Če bi na seminarjih s klubi, ki jih imamo, vprašal trenerje ali pa kapetane, če je bilo komu v tej sezoni ali zadnjih kolih storjenega kaj v škodo, bi vsi dvignili roke. Če bi potem vprašal, če ima kdo občutek, da je bila kakšna odločitev komu v prid, ne bi roke dvignil nihče.”

Sodniki veliko zmerljivk prezrejo, sankcionirajo pa le tisto ravnanje, ki je navzven razvidno

Sodniške odločitve velikokrat spremljajo tudi burne reakcije igralcev, trenerjev, navijačev in uradnikov iz klubov. Te še toliko bolj eskalirajo v primerih pomembnih in domnevno napačnih ali spornih odločitev. Včasih ne gre zgolj za ugovarjanje sodniški odločitvi in prepričevanje sodnika, kaj se je v resnici zgodilo, ampak sodnike tudi žalijo, zmerjajo, v skrajnih primerih jim grozijo ali jih celo fizično napadejo. Praprotnik meni, da so burne reakcije na igrišču predvsem posledica čustev in stresa: »Na igrišču so protesti in žalitve bolj posledica nekih reakcij, stresa, občutkov igralcev, da nekaj nismo dobro odsodili, ki pa so včasih res posledica naše nepravilne odločitve, včasih pa so tudi posledica njihovega subjektivnega prepričanja.” Člani ene ekipe namreč vidijo situacijo zelo enostransko, člani druge ekipe pa drugače. »Mi pa smo tisti, ki moramo narediti tako, kot mislimo, da je prav,« je med drugim pojasnil.

 

Jure Praprotnik kot pomočnik glavnega sodnika na polfinalni povratni tekmi Lige prvakov med Real Madridom in Manchester Cityjem v Madridu leta 2016 (Foto: osebni arhiv)

V Sloveniji je žaljenja in protestiranja v višjih ligah manj kot v nižjih. To deloma pripisuje profesionalnosti nogometašev in temu, da so sodniki in sodnice na nivoju najboljših. Na tekmah na nižjih nivojih, kjer ni toliko ljudi, včasih po Praprotnikovih besedah slišijo tudi kakšno zbadljivko s tribune, nekatere si včasih tudi zapomnijo. »Mi se danes temu prej nasmejimo, kot pa da bi nas to potrlo. Zbadljivke te lahko potrejo, ko jih slišiš prvič, drugič, nato pa človek dobi že trdo kožo,« je z nasmeškom dodal.

Zdi se mu, da bo tovrstnega neprimernega ravnanja z leti čedalje manj, tudi zaradi vedno večje prisotnosti kamer ob igriščih, zaradi katerih je mogoče igralcem že iz ustnic prebrati izrečene besede.

Poleg tega se mu pri neprimernem vedenju zdi pomembno, da so nogometaši na najelitnejši ravni zgled ostalim, čeprav temu ni vedno tako. Ob tem je spomnil na primer, ki je odmeval v javnosti, ko je njegov sodniški kolega Damir Skomina v vlogi glavnega delivca pravice na lanski tekmi Lige prvakov med Barcelono in Juventusom Lionelu Messiju pokazal rumeni karton. “Španski sodniki mu enostavno težje dajo rumeni karton, ker očitno ni navajen, da nima privilegijev, zato je bila zaradi tega taka polemika.”

Čeprav meni, da se neprimerno vedenje na tekmah zmanjšuje, je pritrdil dejstvu, da bi ga bilo lahko še manj, če bi bili sodniki zelo strogi s sankcioniranjem oziroma še manj tolerantni.

»na igrišču veliko »pojemo«. Tisto, kar navzven ni zelo razvidno, tega praviloma ne sankcioniramo, če ni zares hudo.«

Torej če igralec sodnika recimo žali in nihče tega ne sliši ali vidi, sodnik pa mu nato pokaže rdeči karton, ne bo od zunaj nihče razumel sodnikove odločitve. »Po tekmi bo igralec rekel, da mi sploh ni nič rekel, navijači bodo seveda verjeli njemu, ne pa meni, in na koncu bomo še mi izpadli kot tisti, ki kompliciramo,« je še razložil.

VAR tehnologija je lahko koristna v primeru ključnih, a očitno napačnih odločitev

Praprotnik sprva VAR-u oziroma video tehnologiji za pomoč sodnikom ni bil popolnoma naklonjen, ker mu ni bila všeč misel, da bi v video sobah drugi sodniki preverjali njihove ključne odločitve. Nogomet bi tako izgubil svoj čar, kar se tiče obširnega razpravljanja o spornih sodniških odločitvah v medijih in širši javnosti. To pa dela po njegovem mnenju nogomet tudi zanimiv. Igra bi se tudi preveč ustavljala, sodniki pa bi »izgubili del avtoritete na igrišču”.

Sistem VAR tehnologije je do zdaj preizkusil na pokalu konfederacij in ob boku Skomine na lanskem svetovnem prvenstvu v Rusiji. Svoje mnenje o uporabnosti tovrstne tehnologije je spremenil: »Mislim, da je trenutno VAR lahko koristna ali pa zelo koristna stvar, ker se je omejila na najbolj pomembne odločitve, ki jih sodniki na samem igrišču tudi ne moremo videti.” Na tekmah svetovnega prvenstva je 40 kamer, ki jasno pokažejo situacijo. Predstavljal si je, da bi moral sprejeti odločitev, ko zaradi svojega položaja situacije ne bi mogel pravilno oceniti. »Ker nisi bil niti sposoben pravilno presojati, pa bi bil na koncu stigmatiziran, bi to bilo tudi nepošteno in krivično. In če te VAR sistem lahko reši takšnih odločitev, ključnih, a očitno napačnih, potem hvala bogu.«

VAR ne bo rešil čisto vseh težav in odločitev, saj se lahko posega le v tiste sodnikove odločitve, ki so jasno in očitno napačne, in ne v odločitve, ki so dvomljive. Sodnikom tudi ne olajša dela, saj morajo na igrišču še vedno sami sprejeti odločitve. Video sodnik pa lahko glavnemu sodniku predlaga, da si gre ogledati posnetek.

Neprimerno obnašanje bo v nogometu vedno prisotno

Poleg vsega naštetega je v javnosti kar pogosto slišati rek, da smo ljudje zmotljivi, naprave pa ne. Sistem VAR bi torej lahko bil eden izmed načinov, kako prispevati k povečanju zaupanja ljudi v pravilnost sodnikove odločitev. Zaradi slednjega bi se ugovarjanje in neprimerno obnašanje, povezano s sodniškimi odločitvami, v neki meri lahko zmanjšalo. Težko je namreč reči, da je sodnik tudi po ogledu posnetka sprejel odločitev zaradi favoriziranja ene oziroma druge ekipe.

Poleg kaznovanja veliko prispeva tudi ozaveščanje o tem, kakšno obnašanje spada ne tekme in katero ne. Ob nogometnem igrišču v Radomljah so na primer postavili tablo, ki trenerje, starše, navijače in preostale obiskovalce opozarja, naj spoštujejo pravila poštene igre oziroma fair playa. Med njimi je tudi opozorilo obiskovalcem, da naj imajo ob spremljanju tekme v mislih, da so sodniki samo ljudje in da je nogomet igra. Nogometna zveza Slovenije pa na primer organizira predavanja za starše o pošteni igri. Praprotnik, ki zadnjih pet let sodi kot pomočnik glavnega sodnika na največjih mednarodnih tekmah, tudi opaža, da klubi mlajše selekcije izobražujejo tako, da žaljenja in protestiranja pri sodnikih ne dopuščajo. Kljub vsemu pa meni, da neprimernega obnašanja ne bomo nikoli mogli povsem izločiti iz nogometa.

»Žaljenje in protestiranje se ne bo nikoli izkoreninilo. Tudi zaradi čustev v nogometu, ker ene reakcije so povsem spontane in nepremišljene, ko se jih že po parih sekundah zavedajo. Ampak to je pač nogomet.«