Sebastijan Škorc, šestinštiridesetletni odbojkarski trener OK Merkur Maribor, se je rodil v Hočah in pravi, da je bila njihova terasa skoraj na odbojkarskem igrišču. Čeprav se je preizkušal v najrazličnejših športih, je naziv za najboljšega odbojkarskega pionirja Jugoslavije, ki ga je dobil pri rosnih petnajstih letih, vplival na njegovo odločitev, da ostane v odbojki. Že v začetku svoje kariere se je preselil v Maribor, kjer je osvojil mesto dvakratnega pokalnega prvaka, kasneje pa si je zadal, da bo odbojkarsko pot nadaljeval v tujini. Kljub številnim ponudbam različnih evropskih klubov, se je Škorc odločil za francosko drugo ligo, kjer je navdušil občinstvo in dobil priložnost podpisa pogodbe pri Paris Volley.  Kasneje se je vrnil v Slovenijo, kjer je tekmoval za ACH Volley, uspešno kariero pa je zaključil v Črni gori, kjer je igral v ligi prvakov. Odbojka zanj še zmeraj predstavlja način življenja, vendar se je Škorc po svojih igralskih uspehih odločil za vrnitev domov.

Zakaj ste se odrekli življenju v tujini in se vrnili nazaj v majhni Maribor?

V Sloveniji takrat še ni bilo kluba z ligo prvakov, tako kot je sedaj ACH Volley. Tujina te vleče, da preizkusiš nove klube, vendar ko si nekaj časa drugje, dobiš domotožje. Zmeraj me je vleklo nazaj in nikoli nisem želel ostati in živeti drugje. Po desetih letih igranja v tujini, ko sem videl, da je kariera pri koncu, sem prišel v stik z odbojkarskim klubom Maribor. Odločil sem se, da se vrnem in dogovorili smo se, da v Mariboru postanem trener in igralec.

Ali ste že v času svoje uspešne kariere vedeli, da boste postali odbojkarski trener?

Ne, do zadnjega nisem vedel, niti na pamet mi ni padlo, da bom postal trener. V času igranja sem razmišljal, kaj bom počel po koncu kariere, saj to ne traja večno, nekaj pa je treba početi. Zdaj sem s svojim delom zadovoljen, saj je zelo zanimivo, toda če delo trenerja primerjam z igralstvom, je biti igralec lepše in lažje.

Kaj pa vam predstavlja večji izziv?

Oboje je po svoje strašno velik izziv. Vsaki dan, ko grem v dvorano, prej kot igralec, sedaj kot trener, mi predstavlja izziv. Kot trener sestavljam mozaik, da dobim igro. Kot igralec pa bolj razmišljaš o svoji igri, sploh v tujini, ko si vržen med leve. Tam moraš uspeti in zato gledaš na sebe, da odigraš dobro igro. Vseeno pa je delo trenerja bolj naporno in stresno, saj nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Lažje je zamenjati trenerja kot štirinajst igralcev.

Kljub temu ste izzivu očitno kos – mariborsko moško odbojkarsko ekipo ste izstrelili med zvezde. Ste prvi na lestvici MEVZA in drugi na lestvici Prva liga. Kako vam je to uspelo?

To je dolga zgodba. Ko sem prišel, leta 2011, je bil mariborski klub resnično ekipa, s katero smo se borili za obstanek. V klubu sta pomagala Mladen Gogić in Mitja Hlastec, s prihodom takratnega predsednika Milana Kustra pa smo vse skupaj začeli graditi, saj smo zagotovili toliko, da je mariborska ekipa obstala v ligi. Takrat so iz tretje lige prišli nekateri igralci, ki jih še danes gledamo. Žal pa v mestu takrat za odbojko ni bilo posluha, zato sem se odločil, da bom poskusil kariero nadaljevati s treniranjem ženske ekipe pri klubu Nova KBM, kar pa ni trajalo dolgo.

Kako se treniranje moških razlikuje od treniranja žensk?

Včasih sem imel prepričanje, da je odbojka odbojka. Veliko ljudi mi je reklo, da bom videl, kako velika razlika je med treniranjem moških in žensk. Že prvi dan sem ugotovil, da so imeli prav in da to ni zame.

Zakaj ne?

Že celo življenje izhajam iz moške odbojke in sem zelo temperamenten. V ženskem športu je več psihologije, razlika je resnično velika. Tudi ko sem treniral žensko ekipo, smo zmagovali, ampak se pri tem nisem počutil tako, kot se zdaj pri moški odbojki, zato sem se vrnil nazaj.

Kaj se je potem zgodilo z moško odbojkarsko ekipo?

V tistem času je klub prevzel nov upravni odbor z direktorjem Matjažem Strdinom, ki je že od nekdaj verjel v to zgodbo. Od takrat naprej se je začela pot navzgor, od prihoda generalnega sponzorja Merkurja pa še bolj rastemo. Rezultati so danes vidni, vendar za to potrebuješ ogromno dela in potencial takšnih fantov, ki so strašno napredovali, saj jim je odbojka na prvem mestu. Nimamo tako velikega proračuna kot nekateri drugi slovenski odbojkarski klubi, vendar na koncu denar ne igra takšne vloge. Za to, kar imamo, imamo veliko kvaliteto in srce, zato verjamem, da lahko posegamo po najvišjih mestih.

Na kakšen način izbirate ekipo, ki bo na tekmah zastopala vaš klub?

Kriteriji, ki jih imamo, so odvisni od denarja, ki nam je na razpolago, vendar želimo, da so nosilci naše ekipe domači igralci, zato imamo v ekipi le dva tujca. Z libijskim reprezentantom smo resnično zadeli, saj se je karakterno vključil v ekipo, kar je najbolj pomembna stvar vsakega igralca. Vsi morajo razmišljati kot ekipa, saj je odbojka zelo zakompliciran ekipni šport. Če damo gnilo jabolko med sveže, bo naslednji dan vse gnilo in enako je pri športu. Če imaš le enega s slabim karakterjem, za sabo hitro potegne ostale. Seveda pa je prvotnega pomena tudi, da je igralec pripravljen trdo in veliko delati ter da si želi v odbojki uspeti.

Pravijo, da je ekipa tako močna, kot je močen njen najšibkejši člen … Po čem se najboljši igralci ločijo od vseh ostalih?

Ni vsak za igranje za rezultat. Pri rezultatu 24 proti 24 znajo določeni igralci pravilno odreagirati, ampak tisti, ki je dal točko pri rezultatu 0 proti 0 je enako pomemben. Največ točk pri nas dajeta trenutno Možič in Ahmed, s svojimi izkušnjami spadata zraven seveda Šket in Donik. To so napadalci, vendar tudi organizator igre, Planinšič, je zelo pomemben člen. Prav tako tudi Košenina v obrambi, ki ni zelo vidna, saj ne daje točk, temveč rešuje žogo. Težko je nekoga izpostaviti, zato ne delam razlik, saj vedno zmaga ekipa. Vsak je pomemben faktor, od prvega do zadnjega igralca. Ne glede na imena pa se je zagotovo treba zavedati, da imamo nekaj takšnih igralcev, ki jih bo težko zadržati.

Ali klub in ekipo v glavnem vodite sami, ali imate pri tem kakšno pomoč?

Vsak dan so z mano ljudje, ki delajo vrhunsko delo v klubu že vrsto let. Peter Možič, trener mlajših, Alen Kranjc, prav tako trener mlajših in pomočnik pri prvi ekipi. Tukaj je tudi Matic Fras, fizioterapevt, ki vsakodnevno skrbi za poškodbe fantov. V pisarni za celoten klub dela Matjaž Kramberger, za statistiko pa skrbi Tomo Dukarić.

Kako pogosti so treningi?

Vsak delovni dan imamo dva treninga ali en dolgi trening, v soboto so tekme, nedelje pa so proste, razen če je tekma tudi takrat. Tako se včasih zgodi, da na štirinajst dni nimamo prostega dneva. Dvakrat na teden imamo fitnes, drugače pa v telovadnici preživimo približno štiri ure na dan.

Vam pri takšnem tempu ostaja kaj časa za lastno rekreacijo, ali ste svojo športno aktivnost zaenkrat postavili na stran?

Ne, v letu 2020 sem naredil 1700 kilometrov, če seštejem tek in Pohorje, kamor sem se lani povzpel tristo trikrat. Trikrat na teden, ko dopoldan nimam treninga, grem na Pohorje, tudi pozimi in po dežju. To je za mojo glavo, saj razmišljam o tekmah in pripravljam taktike. Tudi v fitnes hodim z ekipo, tako da sem skoraj bolj pripravljen zdaj kot pa takrat, ko sem igral.

Kako vam potem ostane kaj časa za družino?

Če se organiziraš, se najde čas za vse. Žena je dopoldan v službi, otrok v šoli, tako da imam dopoldneve, ko ne treniramo, proste. Sin je navajen kasneje hodit spat, tako da smo zvečer skupaj.

V soboto, 9. januarja, imate tekmo z avstrijskimi podprvaki. Kako se pripravljate na tekmovanja?

Največ se ukvarjamo sami s sabo. Na nasprotnika se pripravimo z ogledom videoposnetkov, vendar tej analizi ne posvečamo veliko časa. Ne pomaga mi, da vem o nasprotniku vse, če ne vem, kaj počne moja ekipa. Zato smo mi v tekmi najbolj pomembni.

Kako pa na vaše igranje vpliva publika oziroma njena odsotnost?

V tem času, ko publike ni, je občutek čuden, saj je tekma podobna treningu. Imamo komentatorja in glasbo, vendar ni enako, kljub vsemu pa je ključno, da se treningi in tekme nadaljujejo. Če se ne trenira nekaj mesecev, takšne igre ne sestaviš nazaj še nekaj let. Ko smo imeli enomesečno pavzo, smo imeli poškodbo na poškodbo. Pomembno je, da igra poteka nemoteno, kljub temu pa komaj čakamo, da se stvari spremenijo, da se vrne vzdušje in da se publika vrne v dvorane.