Na mladih svet stoji. Ali pač…

Foto: Vid Ponikvar / Sportida

Medtem, ko se v Evropi večinoma končujejo državna ligaška tekmovanja in so vsi nogometni ljubitelji v pričakovanju članskega evropskega prvenstva, s pričetkom 11. junija in trajajoč točno mesec dni, pa se mora v Sloveniji dokončati tekmovanje, katerega skupinski del se je odvil konec marca. Govora je o evropskem prvenstvu do 21. leta starosti, ki ga je Slovenija pripravila v sodelovanju z Madžarsko in ki je bilo zelo opevano, bržčas tudi zaradi nastopa mlade slovenske izbrane vrste. Slovenija se v zaključno fazo tekmovanja ni uvrstila, mi pa se ne bomo ukvarjali s četrtfinalisti, temveč prav z varovanci Milenka Ačimovića, ki so bili v svoji konkurenci na domačih tleh povsem nemočni. Kar najbolj boli, je dejstvo, da lahko povsem z lahkoto rečemo, da so si mladi Slovenci zadnje mesto v skupini B popolnoma zaslužili. Toda zakaj bi pogrevali pretekle, neuspele eksperimente slovenske reprezentance U21? Zato, ker bodo vzroki za slabe predstave (najbrž) neizbežno pustili posledice tudi v prihodnosti, ko bi morali ti fantje biti nosilci igre članske izbrane vrste.

Pogled na skupino B nas je že od začetka pustil s cmokom v grlu: Slovenija v družbi dveh velesil svetovnega nogometa Španije in Italije, kot tretji nasprotnik je bila izžrebana Češka. Težka naloga, vedeli smo, da je realnost je taka, da bi se naši lahko kosali zgolj s tretjo ekipo, a upanje je ostajalo tudi proti ”Furii Roji” in našim zahodnim sosedom. Zaradi odličnih predstav, ki jih je naša reprezentanca U21 kazala na prijateljskih tekmah, tudi proti večjim državam, kot so Francija, Anglija, pa tudi Italija, se je zdelo, da lahko naši presenetijo evropsko nogometno javnost in dosežejo celo nekaj več. Jok, bi rekli naši južni bratje.

Gladko zadnje mesto v skupini, najprej poraz s Španijo 3:0, potem točka upanja proti Čehom, na koncu pa še poraz proti ”razletelim” Italijanom s 4:0 v mariborskem Ljudskem vrtu. Kalvarija. Zgolj ena osvojena točka na domačih tleh, samo 1 dosežen zadetek in kar 8 prejetih. Po socialnih omrežjih smo lahko brali različne komentarje, češ da so Španci in Italijani boljši zaradi boljših lig, večjega ritma igre, veliko večje konkurence ipd. Kaj res? Potem se moramo vprašati, ali je to nova realnost slovenskega nogometa. Ali je res najbolj popularna igra z žogo na sončni strani Alp doživela tako strm padec, da naši ne morejo sestaviti dve omembe vrednih akcij v celih 90 minutah? Da naši igrajo s strahom in ne morejo na celotnem obračunu zadržati dveh žog v svoji posesti? Morda smo malce grobi, ampak tisti, ki je gledal predstave slovenskih mladih upov, ne bo zanikal prejšnjih vprašanj.

Gledalci evropskega mladinskega prvenstva se boste strinjali tudi, da je bila prav tako mizerna tekma proti Čehom. Res da smo dosegli neodločen rezultat, povedli v prvem polčasu in si tik pred koncem tekme nesrečno ”zabili” avtogol, a razmerje v strelih 6:13 (1:5 v poskusih v okvir vrat) v korist Čehov pove dovolj. ”Dobra predstava slovenskih nogometašev danes v Celju,” je proti koncu tekme dejal gospod komentator Urban Laurenčič. Še enkrat isto vprašanje: Kaj res? Kljub temu, da so Ačimovićevi igralci branili rezultat, ne moremo ravno govoriti o kvalitetni predstavi, če so fantje redko prišli čez polovico terena. ”Čehi so prav tako večji narod, imajo več konkurence in zaradi tega boljše nogometaše,” je bilo moč prebrati na socialnih omrežjih. Zakaj pa je potem slovenska izbrana vrsta v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leta 2010 premagala Ruse? In na omenjenem tekmovanju, kjer nastopajo najboljše države sveta, pokorila (kar se prebivalstva tiče) velikansko Alžirijo?

Veselje mladih upov po doseženem zadetku proti Češki. Foto: Vid Ponikvar / Sportida

”V prvi vrsti gre vzroke iskati v bivšemu selektorju Primožu Glihi,” je bil prvi stavek in prva asociacija nekdanjega slovenskega reprezentanta in trenerja Gorice ter Primorja Andreja Komaca. ”Mi smo bili vselej motivirani za nastop v dresu z državnim grbom, toda, sodeč po njihovi igri, je Gliha svoje nekdanje varovance pustil povsem brez neke prave želje po dokazovanju.” Govora je o nekdanjem nogometašu in selektorju mlade izbrane vrste, ki je dobil nogo, potem ko je v javnost prišla afera z napadalcem Maribora Janom Mlakarjem. Po besedah Mlakarja naj bi Gliha žalil reprezentante, lepega odnosa pa ni imel niti s svojimi pomočniki. Zato so Mlakar in soigralci podpisali ”peticijo”, da se Gliho odstrani z mesta selektorja slovenske izbrane vrste do 21. leta. Spodaj pa so se podpisali prav vsi reprezentanti. Spomnimo se, Mlakar ni bil prvi, ki je opozoril na nepošteno ravnanje Primoža Glihe s svojimi igralci. Že leta 2018 je Leon Marinič, nogometaš Gorice, sicer trenutno posojen v Brda, v intervjuju za Ekipo razkril, kakšno je bilo obnašanje nekdanjega selektorja. Zanimivo, takrat Mariniča nihče ni poslušal, kazen pa je seveda sledila samo za nogometaša, ki ni nikdar več oblekel dres slovenske mlade reprezentance.

Kaj pa sedaj, ko so bili vsi reprezentanti podpisani na list papirja, poslanega predsedniku Nogometne zveze Slovenije Radenku Mijatoviću in ki je v medijih sprožil pravi val ogorčenja? Kazen za Gliho, normalno, pred začetkom evropskega prvenstva ga je nasledil zgoraj omenjeni Milenko Ačimović. A kazen je sledila tudi za reprezentanta. Ne bilokakšnega, temveč za samega kapetana Jana Mlakarja, ki se je postavil v dobrobit svoje ekipe. Nekdanji napadalec Fiorentine se ni znašel na seznamu nastopajočih na evropskem prvenstvu U21.

”Iz tega lahko sklepamo zgolj to, da so na Nogometni zvezi zaposleni t.i. prijatelji,” je z ostrimi besedami Komac obtožil neregularnega delovanja krovno nogometno organizacijo na Slovenskem. ”Poglejte, kdo deluje. Pomočnik selektorja glavne reprezentance Milivoje Novaković sploh nima licence za trenerja, podobno velja za Boštjana Cesarja, ki je takoj po končani karieri postal pomočnik U21 izbrane vrste, na zelo visokem položaju imamo Mirana Pavlina. Sami bivši nogometaši in dobri prijatelji delujočih na NZS. Potem pa pride na vrsto še en prijatelj – Milenko Ačimović, in kaj naredi? Iz reprezentance odstavi njenega kapetana, nadobudnega napadalca, ki je znal dvigniti ekipo, ko ji je šlo težko. Kako si lahko to organizacija kot NZS sploh privošči?” Zanimivo bi bilo slišati tako izjavo Glihe kot vrha NZS-ja, a prvi se je že kmalu po tem, ko je dobil nogo, zavil v molk in o teh zadevah ne želi govoriti, pri Nogometni zvezi pa so bojda preveč zaposleni z organizacijo finala slovenskega pokala.

Selektor gor, kapetan dol, kar je bilo, je pač bilo, kar čas vzame, ne vrne več. Ampak ostanimo pri NZS-ju. Tu je še en zelo pomemben dejavnik v delovanju bržčas največje športne organizacije pod Triglavom. In to je organiziranje tekmovanj oziroma natančneje pravilnika, kakšne pogoje morajo izpolniti ekipe, ki se želijo prijaviti v določeno tekmovanje.

Gliha je kljub svojemu odnosu mlado slovensko izbrano vrsto vodil dolgih 6 let. Foto: Blaž Weindorfer / Sportida

Začnimo pri članskih ekipah. Da je prehod iz mladinske v člansko konkurenco zelo zahteven, je že splošno znano dejstvo. Preboj mladih slovenskih fantov pa še dodatno otežujejo prihodi tujcev, ki velikokrat sploh niso na nivoju slovenske lige, saj večinoma prihajajo iz tujih nižjeligaških tekmovanj. Prav ste prebrali, slovenski nogomet je padel na pozicijo, kjer v njem prostor za igranje prej dobivajo hrvaški drugorazredniki kot slovenski mladi fantje, pa čeprav med njimi sploh ni pretirane razlike, pravi Komac. ”Samo poglejte primer Tabora Sežane in Aluminija. Tabor ima v celi ekipi pet Slovencev. Pet. Leon Sever, reprezentant na evropskem prvenstvu U21, je eden izmed njih, a je večkrat vstopil s klopi kot pa začel v udarni enajsterici. In kako se lahko tak igralec potem kosa z igralci, ki igrajo na najvišjem nivoju v Italiji in Španiji? Zaradi tega slovenski nogomet pada, a Nogometna zveza ne naredi nič za to.”

”V preteklosti si imel na voljo zgolj omejeno število tujcev,” k temu dodaja legendarni trener Gorice Pavel Pinni, ki je s plavo-belimi med drugim trikrat zapored osvojil naslov slovenskega prvaka (med letoma 2004 in 2006). ”Sedaj smo žal prišli do momenta, ko se mladi, ki si želijo postati profesionalci, ne morejo prebiti v člansko moštvo. Namesto tega igrajo v nižjih ligah in izgubijo ves svoj potencial, ali pa prenehajo z aktivnim igranjem. Pri tem bi Nogometna zveza morala nekaj ukreniti.”

Drugi problem je, ker po besedah Andreja Komaca Nogometna zveza sploh ne investira v slovenske klube. ”Vzemimo samo primer Hrvaške, ki v primerjavi z ostalimi evropskimi državami nima pretirano več prebivalcev kot Slovenija. Koliko nogometnih centrov z velikim številom igrišč, fitnesi, savnami, džakuziji imajo Hrvati? Samo v okolici Zagreba in Splita po dva. Pri nas? Zgolj eden, pa še tisto vam povem, da pomanjkljivo,” nam oči odpre nekdanji slovenski reprezentant, ki je med drugim nastopil tudi na svetovnem prvenstvu leta 2010 v Južnoafriški Republiki.

”Hrvaška nogometna zveza tudi finančno pomaga klubom, da pridobijo ustrezne licence za nastopanje na višjih nivojih hrvaškega nogometa, zato ker se zavedajo, kaj je za njihov nogomet najbolje,” doda 41-letnik. Celo Dinamu in Hajduku, ki nimata problemov z denarjem, je krovna nogometna organizacija na Hrvaškem finančno priskočila na pomoč, da sta svojo travnato zelenico na Maksimirju in Poljudu iz pretežno naravne spremenila v hibridno (mešanico naravne in umetne trave), tako da bi sledila smernicam evropskega nogometa. Kaj pa pri nas? Pri nas klubi, kljub temu, da osvojijo 2. ligo, v prvi ne nastopijo, saj vedo, da v kolikor bodo imeli težave, jim bo NZS nemudoma odvzela licenco. Za obravnavo te tematike sta dovolj dva primera. Aluminij je bil 3-krat zapored pred tem, da nastopi na najvišji ravni slovenskega nogometa, a so raje počakali, saj vedo, da prva liga pri nas preveč stane. Roltek Dob pa ni imel ustrezne infrastrukture, primanjkovalo pa je tudi denarja, da bi vzeli v najem Športni park v bližnjih Domžalah. Ali je res tako težko priskočiti klubu na pomoč in mu z lastnimi stroški pomagati zgraditi tribuno, ki bo zadostila standardom naše prve lige? ”Težava je v tem, da če bi NZS pomagala enemu klubu, bi morala priskočiti na pomoč vsem,” odgovarja Pinni. Zanimivo, njegov učenec Komac je nasprotnega mnenja, saj pravi, da je NZS ”dovolj bogata, da lahko priskoči na pomoč vsem, tako prvo- kot nižjeligašem”.

Nogometni objekt v Dobu ne zadosti pogojem Prve SNL. Foto: Soccerway.

Dovolj obtoževanja NZS-ja, vrnimo se k mladim. ”Ko sem bil še trener Gorice, smo imeli najboljšo nogometno šolo v Sloveniji, iz katere smo v beli svet poslali nemalo fantov,” pripoveduje Pinni. ”Tisti, ki so perspektivnejši in na katere se računa, da bodo kasneje postali nosilci članske ekipe, se morajo že v zgodnjih letih spoznati s članskim nogometom. To pa smo v Gorici rešili tako, da smo dobrega fanta pri kadetih poslali na kaljenje v tretjo ligo, pri mladincih v drugo, in če je se je izkazal, smo ga že pred koncem mladinskega staža priključili k prvi ekipi. In trikrat zapored smo zaradi tega prvenstvo osvojili s pretežno domačimi fanti. Sedaj pa se tega ne dela več, ne samo na našem koncu, ampak po celotni Sloveniji. Zakaj? Zato, ker imajo drugi, večinoma manjši klubi prevelike in velikokrat nerealne ambicije. Želijo postati najboljši v svojem teritoriju in si zaradi tega med seboj kradejo otroke, namesto da bi sodelovali, tako kot smo to v preteklosti počeli mi. Otrok je že tako premalo, da bi zadovoljili željam vseh ekip. Ko so bili mladinci Gorice nazadnje državni prvaki (v sezoni 2011/2012), je lahko takratni trener Iztok Kavčič računal na 24 fantov in v to številko niso vključeni tisti, ki so se kalili v drugih ekipah.” Letošnja mladinska ekipa Gorice ima, zgolj za primerjavo, 18 fantov, kar je bistveno premalo. 2 se ti poškodujeta, 2 sta bolna in na tekmo odpotuješ v 11.

Andrej Komac nam je predstavil še en pomemben razlog, zakaj mladi perspektivni fantje do konca ne izbrusijo svojega talenta. ”Že od samega začetka, ko pridejo v nogometno šolo, so obravnavani kot orodje za uspeh. Trenerji so že bivši nogometaši, ki niso niti približno toliko izobraženi kot pravi pedagogi, in namesto, da bi se fantje razvili predvsem na osebnostni ravni, se jim že od 9. leta dalje v glavo sili samo uspeh, ki ima lahko na koncu posledice tako na osebnostnem kot samem nogometnem razvoju.”

Kar se tiče psihološkega napredka, slednji je precej opazen, ko ti mladi igralci nekoč prestopijo v tujino. Veliko se jih v inostranstvo odpravi v mladih, rosnih letih, pa čeprav je priporočeno, da ostanejo doma do vstopa v člansko konkurenco in svoje nogometno znanje pilijo na domačih zelenicah. O tem, kaj od mladega fanta pričakujejo v tujini, je nekaj časa nazaj za Šport TV dejal tudi nekdanji napadalec Kopra Maks Barišič. ”Slovenska liga je ustvarjena na ta način, da je zgolj odskočna deska za prihodnost. Torej omogoča veliko prostora za napredek, ko pa ti enkrat prispeš v tujino, ta napredek od tebe že pričakujejo. Pričakovanja s seboj nosijo tudi pritisk oz. breme, če mu nisi kos, pa je konkurenca dovolj velika, da te zamenjajo z nekom drugim.” Komac pri tem dodaja, da ”tisti, ki uspejo, pa ponavadi niso motor klubske igre, zato tudi za reprezentanco na velikih tekmovanjih ne morejo igrati v vlogi organizatorja, čeprav se od njih to pričakuje. Zgodi se, da fantje spet pogorijo pod pričakovanji, ki jih ne morejo ali pa ne znajo uresničiti. Dejstvo pa je tudi to, da se mladi fantje prehitro zadovoljijo s svojim statusom in že s prestopom v mladinsko kategorijo večjega slovenskega kluba mislijo, da so zvezde.”

Kaj lahko na koncu rečemo o slovenskem nogometu? Sodeč po napisanem, nič lepega. In če se bo situacija še naprej nadaljevala, lahko zelo malo pričakujemo tudi od bodočih reprezentantov. Nogomet sicer ne velja za slovenski nacionalni šport, toda vseeno združuje največ ljudi. Če želimo tudi v prihodnje uživati v predstavah slovenske nogometne reprezentance, bo treba za korak naprej storiti korenite spremembe – začenši že pri samem vrhu.