Radio postaja “družaben”

Bolj ali manj zanimive nagradne igre, vsakdanji “live” vklopi iz studia, promocija radijskih zvezd in deljenje vsebin. Tako približno izgleda tipični današnji facebook “feed” slovenskih radijskih postaj. Radio danes spada med najmanj spremljane oblike množičnega komuniciranja, pravi Matej Praprotnik z Vala 202, ki omenja Reutersovo raziskavo “Kje so občinstva?”, s katero je bilo ugotovljeno, da je splet za večino ljudi glavni vir informacij, radio pa pri tem zaseda nečastno zadnje mesto. Sedaj se radijski ustvarjalci trudijo, da bi radio v času vsesplošne digitalizacije ostal relavanten medij. To skušajo doseči tudi z prisotnostjo na družbenih oziroma družabnih omrežjih.

Za nas so družabna omrežja nek podaljšek radia, ker želimo s tem kar počnemo na njih dokazati, da radio ni zgolj tradicionalen medij, ampak je medij, ki se je popolnoma prilagodil novi medijski krajini. Za radio se je bistveno spremenilo predvsem to, da danes ne govorimo več o radijskem trenutku, ki ko enkrat izgine, ga ni več (vsaj tako so včasih učili stari novinarski učbeniki), danes pa vidimo, da temu ni več tako. Zdaj lahko nek radijski trenutek traja in dejansko traja, ker imamo twitter, facebook, spletno stran itd.

Praprotnik potrdi, da sta za javni radio danes najpomembnejša Facebook in Twitter. Prvi jim omogoča, da večje število občinstva lažje napotijo na svojo spletno stran, drugi pa je poseben predvsem zato, ker jim prinaša zelo dobro interakcijo s poslušalci.

Veliko smo že dosegli s Twitterjem, se mi zdi, da je tudi večini ljudi v redakciji najbolj pri srcu. Ker je hiter in navsezadnje skoraj edini, ki ga zares znamo uporabljati. “Radio battle” je bil izjemna uspešnica in dober pokazatelj, kako zelo nas ljudje cenijo na tem družbenem omrežju.

So pa družbena omrežja, ki so v našem vsakdanu prisotna že vse od leta 2007, prisilila vse medije v smer digitalizacije, pri čemer so morali opustiti številne tradicionalne tehnike. Od urednikov in novinarjev se danes pričakuje, da bodo še najbolje razumeli, kako se zbližati z novo tehnologijo v sklopu dela, ki ga opravljajo. Nekateri komercialni radii imajo že zaposlene ljudi, ki se ukvarjajo izključno z družbenimi omrežji, Praprotnik pa pravi, da se pri njih pričakuje, da bodo to počeli vsi novinarji, predvsem mladi.

Nihče v ekipi, ki objavljajo vsebine na družabnih omrežjih, ni starejši od 40 let. Od njih se nekako pričakuje, da bodo razumeli, zakaj sploh objavljamo na Facebooku in zakaj na Twitterju. Na primer, ne razumejo vsi, kako deluje Snapchat, zato ga damo v upravljanje tistim, ki se bolje spoznajo nanj. Seveda pa ne moreš zaposlit nekoga samo za Snapchat. Pri nas je delovni proces tak, da je vsak dan nekdo zadolžen za splet in to vključuje tudi družabna omrežja. Če vse skupaj seštejem, bi rekel, da povprečno na dan porabimo vsaj tri ure za objave na spletu. To se mi zdi dobro in želimo da smo po tem tudi prepoznani – kot medij, ki da veliko na digitalno.” 

Reutersovo raziskava, ki jo na začetku pogovora omeni Praprotnik, je med drugim pokazala, da način, kako ljudje uporaabljajo družbena omrežja odvisen predvsem od tega, kakšen sloves imajo mediji v določeni državi. V državah, ki so znane po kakovostnih poročevalskih medijih, tistih, ki dosegajo visoko stopnjo zaupanja in so vložili veliko denarja v izgradnjo privlačne digitalne ponudbe (Velika Britanija, skandinavske države), so družbena omrežja široko uporabljana, vendar pa jih občinstvo ne dojema kot glavni vir novic. Nasprotno pa so, v državah, kjer občinstvo ne zaupa medijem (deli južne Evrope in ZDA), družbena omrežja velikokrat glavni vir novic (Reuters, 2016). Moj sogovornik pravi, da svojega občinstva ne želijo zavajati z lažnimi novicami in da morajo kot javni medij ostati verodostojen vir.

Na Facebooku se zelo trudimo ostati kredibilni, predvsem zaradi vprašanja lažnih novic. Čeprav Val 202 ni izrazito novičarska stran ali facebook stran, smo kredibilni, kadar želimo biti. Je pa res, da se tudi veliko šalimo, ampak nam to ne jemlje kredibilnosti. Pogosto so najbolj priljubljene vsebine, ki jih objavimo, športni posnetki, kjer vsi vemo, da so se zares zgodili. V tem primeru so na prvem mestu čustva, ki so zapakirana v ta video. Včasih izvedemo nekakšno neformalno tekmovanje znotraj redakcije, kdo bo objavil najboljši post. Ampak to zgolj zato, da ohranjamo neko motivacijo. Je pa res, da se moraš konstantno prilagajat, če želiš ostati relevanten in hkrati kredibilen. Predvsem z mlajšo publiko imamo velike težave.

Kako doseči mlajšo publiko, še posebej takoimenovane “milenijce”, ki odraščajo v času interneta, je za medijske ustvarjalce še vedno temna luknja. Danes radii večinoma dosegajo srednjo populacijo, ljudi med 30. in 45. letom starosti. Kot pravi Praprotnik, je zanimiva demografija poslušalcev oziroma tistih, ki spremljajo njihov Facebook profil. Najbolj zastopana skupina so moški med 18. in 24. letom starosti. To se ne razlikuje bistveno od tega, kar želijo doseči, saj pravijo, da si prizadevajo biti tudi radio za mlade poslušalce.

“Imamo težave, težko je nagovarjati mlado publiko. Ko na fakulteti vprašam bodoče novinarje, če poslušajo radio, mi jih pritrdi le malo. Prav zato smo se načrtno lotili snapchata. Da imajo mladi, ki jim radio ne pomeni veliko, neko zavedanje o Valu 202. Jaz dopuščam to možnost, da bomo prerasli v izrazito digitalni medij in mislim, da mora temu slediti celoten javni servis, če želimo ostati relevantni in ohraniti neko vlogo v družbi.”

Izkušeni radijec še dodaja, da jim aktivnost na družbenih omrežjih vsekakor pomaga ohranjati prisotnost v novi, digitalni družbi in zatrdi, da bi brez tega poslušanost radia še hitreje padala. In kaj pričakuje v prihodnosti?

“Treba bo z jasno digitalno strategijo povečati število poslušalcev. Ker na primer, pri merjenju radijske poslušanosti je tako, da je merilo 15 minut. In če ga ne poslušaš 15 min, nisi poslušalec. Mogoče so pa nekateri deli dolgi 3 minute, pa so vseeno relevantni pa si jih raje pogledaš na Facebooku. Težava je predvsem v vizualizaciji, ker ne moreš objaviti zgolj zvoka, najprej je traba narediti video. Zato jaz navijam, da bodo v prihodnosti tudi pri nas delali zgolj videoproducenti, ker drugače nam ne bo šlo. Zvok je treba vizualizirati, ker če ne ne pride do občinstva. Predvsem pa vidim prihodnost v podcastih, ki pa še niso tako popularni,” zaključi Praprotnik.

Prejšnji članekTista o 4. Dritlu, ali kako je tehnologija obudila rudarstvo
Naslednji članekZamude vlakov – izjema ali pravilo?