Tehnologija dovoljuje osebam, da optimizirajo družbeno interakcijo v njihov prid na dva načina: z odnosa odstranijo breme in pritisk, torej lažje vzpostavijo tesen odnos z manj osebne vpletenosti, ter imajo večji nadzor nad izmenjavo informacij. Danes imamo ljudje, da vzdržujemo odnose oz. stike z ljudmi, na voljo več različnih sredstev, kot so elektronska pošta, mobilna sporočila in spletne klepetalnice. Komuniciranje preko medija predstavlja pomemben del intimnega odnosa. Še posebej spletne mobilne aplikacije dobivajo vedno večjo vlogo pri komunikaciji parov in spoznavanju novih partnerjev.

V zadnjih štirih milijonih let je prišlo do dveh glavnih preobratov v heteroseksualni ljubezni. Prvi se je zgodil pred približno 10.000 do 15.000 leti med agrikulturno revolucijo, ko so se večje migracije končale in smo si poiskali stalna bivališča, kar je vodilo do zakonske zveze kot kulturne pogodbe. Drugi večji preobrat pa se je zgodil z vzponom interneta. Ljudje so se pred tem spoznavali preko prijateljev, družine, danes pa internet preseže vse oblike spoznavanja. Iz evolucijskega vidika je brez primere. Od trenutka, ko so se ljudje lahko priklopili na internet, so ga uporabili tudi kot način za iskanje partnerjev in, če hočete, spolnih odnosov. A dolge, srčne elektronske pošte, ki sta si ji jih izmenjevala Joe in Kathleen v You´ve Got Mail iz leta 1998 še v času začetkov usodnega zgodovinskega razvoja »online datinga«, se zdijo prav viktorijanske v primerjavi s sporočili, ki se danes izmenjujejo preko aplikacij za zmenke. Še nekaj desetletij nazaj, ko še nismo imeli mobilnih telefonov in interneta, se je par za naslednji zmenek moral dogovoriti že na prejšnjem zmenku. Danes pa se ljudje naslanjajo na udobje priročnosti mobilnih telefonov in družbenih medijev, ki so jim ves čas na voljo, tako je zmenek do zadnje minute v zraku, uro in kraj, kjer se dobi, pa par običajno določi le nekaj ur ali uro prej. Navadno pa za načrtovanje porabi tudi več časa. Pasti komuniciranja preko tehnoloških naprav so tudi v načinu in stilu pisanja. Pisanje sporočil je postala prava umetnost. Če ste se znašli sredi spora na Twitterju ali pa začenjate klepet s simpatijo, dobro veste, kako premišljeno se lotite vsakega zapisa. Pri tem vam odsotnost fizične bližine sogovornika delo zelo olajša.

Fizične bližine zagotovo primanjkuje v procesu spoznavanja partnerjev preko aplikacij. Na voljo imamo več spletnih portalov in aplikacij, ki nam ponujajo možnost, da si z njihovo pomočjo poiščemo partnerja. Proces, ki je včasih potekal osebno, se je premaknil v internetno sfero, ki ta proces naredi manj oseben in bolj ritualiziran. Veliko oseb si na ta način ustvari neko nerealno podobo o partnerju in je na prvem zmenku na štiri oči razočarana. Tako so se tudi ženitne ponudbe preselile na internet, s tem pa tudi izražanje čustev. Veliko lažje je biti romantičen na družbenih medijih kot pa takrat, ko oseba stoji pred tabo. Svojo naklonjenost in ljubezen dokazujemo na družbenih omrežjih, kot so Facebook, Instagram in Snapchat, današnja razmerja pa delujejo po principu: rad/a me imej tako, da bom lahko to pokazal/a na družbenih omrežjih. In če se nekdo nagiba k strahu pred zavezo, lahko tehnologija še poglobi to fobijo.

Aplikacije za spoznavanje partnerjev, ki so še nedolgo nazaj bile navdušujoče, tvegane in rahlo sramotne, so danes postale običajne. Da boste na prijateljevem telefonu naleteli na Tinder je enaka verjetnost, kot da boste našli igrico Candy Crush. Za nekatere od nas Tinder predstavlja seksualni igralni avtomat, igro za samske. Iskanje partnerja na Tinderju je, kot bi iskali partnerja na Ibizi. A če iščete ljubezen na spletu, imate verjetno zelo jasno predstavo o tem, kakšen je trg. Lahko imate zelo jasno vizualno idejo o ponudbi, medtem ko ljudje, ki ljubezni ne iščejo na spletu, preprosto predvidevajo, kaj jih čaka zunaj. Glede na to, kako normalizirani in destigmatizirani so postali spletni zmenki za milenijce, je skoraj nenavadno, če v to niso vključeni. Po drugi strani pa so mnogi prepričani, da dejstvo, da Tinder temelji na fotografijah, vodi v aplikacijo za iskanje priložnosti za seks namesto za dolgotrajna razmerja. Spolnost pa bi morala izhajati iz čustvene intimnosti, kar je ravno nasprotno od današnjih navad.

Za vse, ki še vedno tavate v temi; Tinder uporablja GPS za iskanje ljudi, ki se nahajajo v vašem območju in s katerimi bi se zahvaljujoč i-Phoneom lahko ljubili. Aplikacija omogoča, da brskate po fotografijah neznancev, jih všečkate ali zavržete le z enim hitrim zdrsom po zaslonu. Če ste všeč nekomu, ki je všeč tudi vam, prejmete obvestilo, ki vam omogoči začetek pogovora. Inovacija Tinderja je podrsanje po fotografiji na zaslonu, kar naredi konec zahtevnim profilom in strahu pred zavrnitvijo, uporabniki vedo, če so komu všeč, nikoli pa ne izvejo, če komu niso všeč. Ni vam treba odgovoriti ali srečati nikogar, ki ga ne želite. Lahko jih prej preverite na internetu ali poiščete skupne prijatelje. Gre za prostor za srečanja, kjer imate nadzor, kjer lahko sporočite svoje zanimanje in namen, ne da bi nekdo nekje v javnosti silil v vas. Nekaj takega, kot če bi po internetu naročali osebo. V mislih vidimo podobo, ki ustreza našim kriterijem, nato na aplikaciji izpolnimo določene filtre in obkljukamo vse lastnosti, ki jih naš partner mora imeti, rezultat pa naj bi bil skladen z željeno podobo v naši glavi. Primerjava s spletnim nakupovanjem se zdi ustrezna.

V igri razmerij je vedno prisotno neravnovesje moči: moški bolj hrepenijo po spolnosti kot ženske, a to težje dosežejo. Za večino žensk vedenje, da je spolnost tako zlahka dostopna, zavrača to hrepenenje. Tinder pa razvije igralno polje, kjer si oba spola spolnosti želita enako. Naklonjena sem destigmizaciji ženske promiskuitetnosti, a se sprašujem, zakaj bi se katera pametna in privlačna ženska pridružila tej aplikaciji, če to pomeni, da bo izgubila svojo moč ravnodušnosti in mističnosti. Gre za igro, kjer moraš vedno vse storiti prav in če ne, tvegaš izgubo osebe, po kateri hrepeniš. S »storiti vse prav« mislim, da na sporočilo ne odpišete prekmalu, nikoli ne pošljete dveh sporočil zapovrstjo, da všečkate pravo mero objav na njegovih oziroma njenih družbenih omrežjih… Vse to pa doseže točko, ko, če prejmete sporočilo od moškega, le to pošljete vsaj sedmim prijateljicam in prijateljem, saj želite tudi moški pogled na situacijo ali obratno. Kaj naj odpišem? Pisal mi je! Kot da je to kakšno presenečenje. Moj bog, pisal mi je! Kar je žalostno. Vzpostavilo se je celo pravilo, ki pravi: če moški pošlje sporočilo pred polnočjo, to pomeni, da mu je ženska zares všeč, če sporočilo pošlje kasneje, pomeni, da ga zanima le njeno telo. Pomemben je torej tudi časovni razmik, obdobje med prejetim sporočilom in odgovorom nanj. Lahko izbiramo, oseba, ki odgovarja, se lahko dalj časa posveti ustvarjanju odgovora, premisli, kaj bo napisala, to pa ji daje možnost, da se predstavi drugače, kot v resnici je. S tem zamikom odpisovanja pa zbledi tudi čar pogovora, takojšnje reakcije na partnerjeve besede, in dlje ko čakamo z odgovorom, manj si bomo želeli odpisati.

Mogoče vse to res drži, vendar je vseeno neumno in dokazuje, da je vsaka poteza potencialnega partnerja šifrirana, celo ura poslanega sporočila. Gre za pravo tekmovanje komu je manj mar in zdi se, da moški zmagujejo. Mlade ženske se pritožujejo, da imajo moški še vedno moč, da odločijo, če bo odnos postal resnejši ali ne. Ni dvoma, da so pametni telefoni in aplikacije za zmenke spremenili odnose in razmerja novih generacij. Dvorjenje je izginilo. Vse manj je pravih razmerij. Lahko se družite in ste intimni z nekom sedem, osem mesecev, a fanta ali punce ne morete označiti kot svojega partnerja oziroma partnerice.

Tehnologija današnjim parom ponuja vnaprej izdelan vzorec vedenja in »instant« rešitve za vzpostavitev partnerskega odnosa, s tem pa zaplete pravzaprav ustvarja. Zdi se, da pripomore k naši rasti, a hkrati nas siromaši. Lahko povzdigne naš pogled na življenjski prostor in vsakdanjik, z njenim namenom zbliževanja ljudi pa absolutno sledenje le tej lahko ustvari nasprotne učinke, to je odtujitev ljudi. Ali dosegamo prelomno točko, kjer negativni učinki tehnologije na človeško psihologijo začenjajo presegati koristi, ki jih drugače prinašajo?