Človek z mnogimi talenti in brez dlake na jeziku. Komik, imitator, glasbenik in še kaj. Preizkusil se je tako na RTV-ju kot tudi čez lužo. Sedaj pa je voditelj satirične oddaje na Planet TV. Prejemnik viktorja za najobetavnejšo medijsko osebnost leta 2006 se ob pogovoru izkaže za zelo razgledanega, inteligentnega in karizmatičnega. Govora je seveda o Juretu Godlerju, ki ima pri 33 letih že oddajo z lastnim imenom. Godler, ki je pogosto predrzen pred kamerami, je v zasebnem življenju popolnoma drugačen. Prijeten in zanimiv sogovornik, ki v vsaki temi najde nekaj zanimivega, uživa v vodenju lastne oddaje brez lažne skromnosti.

Ujeli smo vas dva dni pred oddajo. Kako se pripravljate na snemanje oddaje Ta teden z Juretom Godlerjem?

Najprej na tablo napišemo teme, ki si jih med seboj porazdelimo. Tisti, ki piše določeno temo, naredi osnutek. Ko vsak naredi svoj del, se to združi v celoto. Nato vse skupaj preberemo in določene stvari dodamo oziroma popravimo.

Imate vsak teden dovolj gradiva za oddajo?

Glede na to, da so bile pred kratkim volitve, je bilo gradiva zelo veliko. Ko pa ni volitev, gradivo včasih je, včasih ni. Pogosto se moramo zateči v bolj mednarodne vode, kar pa ni dobro za rating. Slovence tuje teme ne zanimajo, važno je, da se pojavljajo domača imena in da je bila storjena čim večja svinjarija. To pa zelo zažge.

Mnogi primerjajo vašo oddajo s tisto od Johna Oliverja. Verjetno je neka osnova narejena na oddaji Last Week Tonight with John Oliver.

Sam nikoli nisem bil oboževalec Oliverja, če že, sem bil oboževalec Stephena Colberta, ki se mi zdi bolj teatralen. Oliver je tisti, ki zelo lepo razlaga, ki veliko pove, ni pa tako dober nastopač, kot je Colbert. V smislu formata podobnost obstaja, kaj več pa ne.

Kakšna je vaša gledanost?

Glede na to, da smo na sporedu zelo pozno, imamo podobno gledanost kot nekatere oddaje v prime-timeu. Posebej v zadnji sezoni, ko smo na sporedu še pozneje kot v preteklosti, imamo izvrsten share (odstotek ljudi, ki so pred televizijo).

Ste dali kdaj pobudo, da bi imeli oddajo na sporedu bolj zgodaj?

Na naše delo in honorarje ne vpliva naša gledanost. V teh zadevah zaupamo ljudem, ki upravljajo s programom in postavijo našo oddajo v termin, ki se jim zdi najustreznejši. Mi vplivamo na vsebino. To, kdaj je oddaja na sporedu, je odvisno od drugih ljudi.

Smo Slovenci zelo zahtevna publika?

To težko povem, kar se tiče naše oddaje. Lahko povem s stališča nastopa v gledališču. Mislim, da predvsem kolegi komiki razlagajo, kako v Žalcu publika ne razume nič in kako je v Logatcu zanič publika, kar sem pogosto dejal tudi sam (smeh). Ugotovil sem, da je to krivično. Slovenci nismo popolnoma nič drugačni od drugih publik. Če si smešen, se bodo ljudje smejali in vice versa. Večina ljudi ne prevzame krivdo nase, ampak reče, da je bila publika zanič.

Imate proste roke pri izbiri tem za oddajo?

Popolnoma. Ne samo to, naša oddaja ne gre nikomur v pregled. Lahko izvedem ad libitum masturbacijo in bo šlo to v eter (smeh). Edini primer, ko smo se posvetovali, je bilo glede pesmice o turškem predsedniku Erdoganu (avtor pesmice Jan Böhmermann). Pesmica je bila neduhovita, in sicer naj bi Erdogan seksal s kozami. Mi pa smo se odločili, da posnamemo to, o čemer govori pesmica. Potem smo mi to posneli in zmontirali tako, da izgleda, kot da vse to počne Erdogan (smeh). Ta video nikoli ni bil predvajan javno (pokaže video).

Si kdaj ogledate lastno oddajo?

Moral bi si jo, pa si je ne (smeh).

Uporabljate tudi veliko kletvic …

Da, vendar je njihova raba medmetna. Zelo redko sem nekomu konkretno rekel, da je drek ali gnoj, razen Bavčarju (smeh). S tem je bolj domače za gledalce.

Ste dobili kdaj kakšen odziv od nekoga znanega?

Od velikih imen, ki jih obravnavam, nikoli. Edino enkrat se je odzval Zoran Janković, ko se je posnel in dejal: »Na tem mestu bi pozdravil Jureta Godlerja.« (Začne govoriti kot Zoran Janković)

Ali obstaja meja iz česa se lahko norčujemo?

Ne, dokler je smešno. Obstajajo pa različne vrste humorja. Pri nas se izrazito črn humor takoj poistoveti z neko škodoželjnostjo, to je nekaj, kar meni nikoli ne bo jasno.

So vas kdaj ustavili na ulici in komentirali vaše delo?

Zelo malo se zadržujem v javnosti, da bi me lahko ljudje ustavljali in spraševali.

Kdaj ste začeli z imitiranjem?

Leta 1992, ko sem začel z oponašanjem Mr. Beana. Potem sva se našla s Tilnom Artačom v srednji šoli in odšla do Saše Hribarja, kjer smo začeli z Radiem Ga Ga. Tam sem bil med leti 2004 in 2010. Nato sem za nekaj časa odšel v Ameriko, a se v ekipo s Hribarjem, Artačem, Marjanom Šarcem in Juretom Mastnakom nisem vrnil, ker je bilo vse preveč politiziranja.

Pogrešate tiste čase in skeče?

Absolutno. Radio Ga Ga pa še vedno poslušam.

V preteklosti se niste zanimali za politiko.

Še zdaj se ne. Jaz samo berem s trotl bobna (smeh). To ni hec, do leta 2014 nisem vedel, kdo so levi in kdo desni. Še zdaj veliko stvari ne vem, ampak mi jih razložijo, da jih lahko interpretiram.

Tudi volitev in referendumov se ne udeležujete …

Ne. Iz istega razloga, kot če imam na voljo pet krožnikov dreka, a ne jem dreka, se ne bom odločil za noben krožnik (smeh). Seveda mi bo kdo rekel, da to ni pravo razmišljanje. Sam ne morem voliti za človeka, ki kandidira zato, da bo imel plačo.

Nas kot bodoče novinarje učijo, da moramo biti na tekočem z novicami in dogajanjem po Sloveniji in svetu. Vi pa pogosto ugasnete telefon čez vikend. Kako vi gledate na to?

Edina informativna oddaja, ki jo rad pogledam, je BBC-jeva Newsnight. To je oddaja, ki je podobna slovenskim Odmevom, ampak je posneta na podoben način kot Studio City. Zelo lepo vse razložijo, tako da bolj vem, kaj se dogaja po svetu kot pa v Sloveniji.

Za Večer ste dejali, da se najraje posvečate Borutu Pahorju. Kako gledate na našega novega starega predsednika?

Za oddajo, kakršna je Ta teden z Juretom Godlerjem, je lik, kot je Pahor, nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi. Nikoli ne veš, kaj bo naredil. Če bi bil predsednik še vedno Danilo Türk, bi bilo, kar se naše oddaje tiče, grozljivo. Nič si ne bi mogel pomagati z njim, ker se iz uglednega gospoda človek težko norčuje, iz napol klovna pa z lahkoto.

Kdaj ga boste povabili v oddajo?

Je že bil. Imeli smo ločeno rubriko teden z Borutom. Konec leta smo ga kontaktirali in vprašali, če bi naredil teden z Juretom. Odstopil bi mu stol in bi si me lahko privoščil. Njegova PR-ovka je rekla, da bo prišel dvakrat. Prvič bi prišel samo gledati, drugič pa sodelovati. Odločili smo se, da priložnost izkoristimo. Naredili smo kolaž njegovih največjih kiksov in jih predvajali. Na njega smo usmerili kamero kot v japonskih oddajah in snemali njegove reakcije. Privoščili smo si ga in mislim, da v našo oddajo ne bo več prišel (smeh).

Ste ljubitelj angleških stvari. Menite, da obstaja še tisto pravo kavalirstvo?

Da, že od malega. Zelo malo je potrebno, da je človek na nekem nivoju dostojanstva.

Vaš somišljenik je bil po vašem mnenju Steve Jobs, ki je imel zelo rad nobel stvari. Kaj so za vas nobel stvari?

Navdušil me je predvsem pri eni stvari, ne zaradi iPhona in iPoda ter vseh svari, ki jih je naredil. Ampak zaradi tega, ker je imel navado v življenju izmed potrošnih stvari, ki jih je rabil, poiskati najboljšo. To me je navdušilo.

Ko smo že pri nobel stvareh. Tudi vaša očala imajo neko posebno zgodbo …

Takšna očala je imel Peter Sellers in so ročno narejena. Všeč so mi bila in rad imam stvari, ki se jih ne da dobiti na vsakem koraku. Bila so v filmu Casino Royale in What’s New Pussycat. Izdelalo mi jih je podjetje Oliver Goldsmith, ki je bilo zelo popularno v 60. letih. Takrat so mu Michael Cain, Sophia Loren in Audrey Hepburn naredili reklamo, potem pa je posel nekako upadel. Danes imeti ta očala ni nič več posebnega. So pa še vedno edinstvena.

Že v mladih letih ste poslušali Mozarta in se niste veliko družili z vrstniki. Ste bili kdaj zaradi svoje drugačnosti žrtev nasilja?

Enkrat so metali kostanje vame, in to sploh ni hec (smeh). Na osnovni šoli, nekje v petem razredu. Kasneje pa sem dobil tak psiho pogled in so se me vsi bali.

Kaj pa ste želeli postati v času študija?

Nisem imel ciljev. V življenju sem vedno delal, kar sem hotel, in to delam še danes.

Torej bi lahko to, kar delate sedaj, delali do upokojitve?

Z lahkoto. Bil sem olajšan, ko sem zapustil RTV. Ko smo snemali skeče, se je bilo treba veliko preoblačiti in sem imel vsega že čez glavo.

Odšli ste tudi v Ameriko, v Los Angeles. Kakšna je bila ta izkušnja?

Bila je taka, da sem začel bolj ceniti Slovenijo in to, kar sem dosegel tukaj. Kot nek outsider sem bil prestar, da bi ostal in zgradil kariero stand up komika. Bolj se mi dopade vodenje neke televizijske oddaje.

Kdo so vaši mentorji in vzorniki?

Ko sem bil mlajši, so mi bili všeč drugačni ljudje, kot so mi sedaj. Enkrat sem resno vzel Jonasa Žnidaršiča, ki je rekel, da se je treba vzornikov rešiti, da lahko prideš do izraza. Je pa hudič najti navdih, če ni nekih vzornikov. Recimo, stand up sem šel delat z namenom, da bom nekaj povedal, ne da bom izživel svoje neke neizživete sanje, kot recimo 2CELLOS, ki zdaj »žagata« pop rock, namesto da bi sama nekaj skomponirala. Bodi originalen, naredi nekaj novega, mogoče nekajkrat ne bo dobro, a po petih letih bo.

Snemate tudi podcaste.

Z Anžetom Tomićem imava en podcast Opazovalnica. Najprej sva govorila o Star Treku, potem pa sva šla še v druge vode. Zdaj se samo še pogovarjava. Jaz »hohštaplerski« snob, on pa klošar.

Ste kdaj želeli povedati vse, kar vam leži na duši?

Nikoli nisem nekaj ovinkaril, povedal sem, kar sem imel za povedati. Naša oddaja je zgrajena na tem, da se pove, kar drugi ljudje mislijo, pa ne povedo.

Če bi imeli priložnost, katero osebo bi povabili k sebi v oddajo?

Roberta Mugabeja iz Zimbabveja (smeh).

Zakaj pa?

Ker je car. Ne vem sploh, kaj je. Stari diktatorji so mi smešni. Mogoče bi se izcimilo kaj smešnega.

O čem pa bi se pogovarjali?

Rekel bi samo, da naj govori po afriško (smeh).

Da pa bi pa imeli samega sebe?

To pa ne, ker bi se takoj skregal.