Se nam obeta e-reformacija?

Meseca oktobra, natančneje 31. 10., Slovenci obeležujemo pomemben praznik – dan reformacije, reformacija pa nam je prinesla prvo knjigo in skupaj s tem knjižni jezik. Eden najvidnejših predstavnikov protestantizma pri nas, Primož Trubar, je želel slovensko javnost seznaniti s protestantsko vero s pomočjo tiska, s tem pa je omogočil in v nadaljevanju spodbudil razvoj slovenske književnosti. Skoraj 500 let kasneje se družba sooča z novim fenomenom, e-knjigo, ki bi v prihodnosti znala ne le nadgraditi dostop do branja, temveč celo izpodriniti tradicionalno (tj. tiskano) knjigo. Čeprav so po njenem preboju na tržišče leta 2010 mnogi napovedali, da bo nadomestila tradicionalno knjigo, se – upoštevajoč mnenja strokovnjakov- pri nas to še ne bo zgodilo tako kmalu.

»Ker civilizacija temelji na zgodbah, se za usodo zgodb ne bojim,« je v odgovoru na vprašanje, ali lahko e-knjiga dejansko izpodrine njeno fizično predhodnico, dejal Andrej Blatnik, predavatelj na oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in založništvo na FF, in velik poznavalec knjižnega polja tako v Sloveniji, kot tudi tujini, »res pa le- te prihajajo do nas na različne načine. Branje zahteva čas in tudi nekaj napora, zato so nekateri drugi načini trenutno bolj priljubljeni.« Izpostavil je tudi dejstvo, da je prestop na e-knjige v največji meri opazen na področju enciklopedij, slovarjev in strokovne literature, saj se leksikonov skorajda več ne izdaja v tiskani obliki, temveč so večinoma dostopni zgolj na spletu.

Zagotovo ne moremo spregledati dejstva, da je tehnologija čedalje bolj vpeta v vse sfere posameznikovega življenja in ima v našem vsakdanu vedno večjo vlogo, obenem pa nehote izpodriva prenekatere v preteklosti uveljavljene življenjske vzorce. Zdaj namreč ni več pomembna zgolj vsebina prejete informacije, temveč tudi vrsta kanala, po katerem do nas pride. Hitrost dostopa je v modernem svetu, v katerem čas predstavlja pomembno vrednoto, eden izmed bistvenejših kriterijev pri odločanju za izbor oz. uporabo določene vrste knjige in/ali časopisa.

Za e-branje potrebujemo 25 % več energije

Ko se sprašujemo, zakaj je e-knjiga v razmeroma kratkem času postala nepogrešljiva in katere so tiste značilnosti, ki nas bodisi napeljujejo na njeno uporabo bodisi odvračajo od le- te, je eden verjetnejših odgovorov nesporno, da gre v korak s časom in da je uporabnikom lahko dostopna. Katere pa so še njene prednosti v primerjavi s tiskano različico?

E-knjiga je okolju zagotovo bolj prijazna kot njena tradicionalna sorodnica, saj njena izdelava ne terja uporabe naravnih virov. Odpadejo tudi materialni stroški tiska, pakiranja in dostave ter nič manj pomembni stroški delovne sile. To pa še zdaleč ni vse.

Samo Rugelj, lastnik založbe UMco in odgovorni urednik brezplačnega mesečnika za bibliofile, Bukle, pravi, da je e- knjiga bralcu na voljo ne da bi bilo treba fizično spremeniti lokacijo, je pa seveda treba imeti e-bralnik in polno baterijo. Lažje jo je vzeti s sabo, in sicer ne le eno, temveč celo kopico, ga dopolnjuje Andrej Blatnik. Dokler seveda ne zmanjka elektrike, hudomušno dodaja, jih je možno brati kjerkoli, na razpolago so nam točno tisti trenutek, ko si jih zaželimo, ne jemljejo prostora, poleg tega pa z njih ni treba brisati prahu … Seveda ob tem ni izključeno, da se pokvari bralnik, kar se zgodi veliko hitreje in je tudi bolj verjetno, kot da bi zgorela domača knjižnica. Kot zanimivost navaja, da za e-branje zaradi nevroloških procesov potrebujemo 25 % več energije. Cela vrsta znanstvenih člankov, pa tudi popularnih knjig, denimo Plitvine Nicholasa Carra, kaže, da je branje z ekrana bolj plitvo, ali preprosteje rečeno: zaradi nevroloških procesov potrebujemo 25 % več energije, da osvojimo enako vsebino, ali pa v enakem času z enakim trudom prejmemo 25 % odstotkov manj. Kar gotovo ne govori v prid e-branju.

S to trditvijo smo se nehote približali temi vpliva branja e-knjig na posameznika, ob čemer je zanimivo vedeti, da glede koristnosti tega početja obstajata dve teoriji. Zagovorniki prve so mnenja, da imata branje e-knjige in uporaba digitalnih medijev pozitiven vpliv na razvoj človeške inteligence. Rezultati IQ testov so namreč sčasoma vedno boljši. Druga skupina pa zagovarja trditev, da se pri ljudeh povečuje zgolj vizualna inteligenca. Tako naj bi digitalno branje povečevalo površnost, prenasičenost s podatki pa naj bi pripeljala do tega, da ljudje niso več sposobni poglobljeno brati in logično sklepati. Maja Peteh, članica Bibliotekarskega društva Slovenije, ne glede na zgoraj navedeno meni, da bi znala e-knjiga pri določenih skupinah ljudi celo povečevati zanimanje za branje. Mira Tržan, vodja službe za pridobivanje in obdelavo knjižničnega gradiva MKJ, pa izpostavlja: »Z e-knjigo nagovarjamo predvsem tiste uporabnike, ki jim je uporaba sodobnih tehnologij ne predstavlja težave oziroma jo vsakodnevno uporabljajo.«

Strokovnih tujih e-knjig knjižnica ne more izposojati

Seveda pa ne gre brez pomanjkljivosti, nadaljuje sogovornica, ki niso nujno vezane na e-knjigo kot tako, temveč gre za sistemsko napako, točneje omejitev pri možnostih izposoje. V Sloveniji namreč nimamo enotne platforme za izposojo e-knjig. Obstaja Biblos, a le za slovensko literaturo. Strokovnih tujih e-knjig knjižnica ne more izposojati. Lahko jih sicer kupi, kar pa je brez možnosti izposoje, logično, brezpredmetno.

Biblos je sicer portal, ki ga je vzpostavila založba Beletrina s proračunskimi sredstvi, in ki razpolaga z okoli 1200 knjižnimi naslovi in 6000 uporabniki. Vanj se je vključila večina knjižnic, skupaj z Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK) in Univerzitetno knjižnico Maribor (UKM) ter 46 od 56 slovenskih založb.

Omeniti pa velja še druge razsežnosti, ki se tičejo pomanjkljivosti e-knjige, poleg njene praktične nefunkcionalnosti, ko zmanjka el. toka, ali ko se pokvari bralnik. Andrej Blatnik denimo pravi: »Vsak teden oddam kakih deset odvečnih knjig prek Knjigobežnic ali na drug način, prijateljem in popolnim neznancem. Pri e-knjigah bi bilo tako početje velikokrat nelegalno in tudi banalno. Ne podpirajo namreč kulture recikliranja in ustvarjanja bralnih skupnosti, ampak nas še bolj spreminjajo v potrošniške posameznike. Kar smo že itak.«

Poleg tega pa je vprašljiv še en aspekt. Klasično knjigo lahko teoretično prebere neskončno število ljudi, medtem ko je potrebno legalno kupljene elektronske knjige posoditi v uporabo le skupaj z bralnikom, kar posledično neprimerno zmanjša število potencialnih bralcev.

Statistika na strani tradicionalnih knjig

Jasno je, da bodo tiskane knjige obstale iz vsaj dveh razlogov. Če je bilo v preteklosti izdajanje knjig možno le znotraj za to specializirane panoge- knjigarstva, se je v sodobnem času to spremenilo. Stroški za izdajo knjig so po besedah Andreja Blatnika manjši, poleg tega je vse bolj preprosto objavljati mimo klasičnih založb, ki naj bi skrbele za precejanje in s tem ocenjevale, kaj je objave vredno in kaj ne. Številke so po njegovem jasne; procent tiskanih knjig ne upada, temveč je teh, ravno nasprotno, vsako leto več. Njegovemu mnenju se pridružuje Samo Rugelj, ki pravi, »da je tiskana knjiga osnova izdajanja knjig v Sloveniji.«

Lahko si oddahnemo: tradicionalni knjigi ne grozi izumrtje, čemur pritrjuje tudi statistika. »V Sloveniji je leta 1991 izšlo približno 2000 novih naslovov, v zadnjih letih pa blizu 6000. Tako pojasnjuje Blatnik, Rugelj pa ne zanika, da je prišlo do delnega upada in sicer tako na področju izdajanja kot tudi nakupa knjig. Upad obsega šestino ali petino celotne produkcije, kar je posledica tržnega upada panoge. Včasih je izšlo 6000 knjig letno, trenutno pa se število giba med 4500 in 5000 naslovov. Delno gre to pripisati krizi, ki kljub gospodarski rasti še vedno ne kaže pozitivnih učinkov.

V Sloveniji še vedno velik problem visoka obdavčenost

Rugelj poudarja, da je e-knjiga vsekakor dobrodošel dodatek v ponudbi knjižnih vsebin, ki pa ima ta hip manj kot en odstoten tržni delež, tako da je bolj pomembna tehnično in vsebinsko kot pa komercialno.

Morda na nizek odstotek izdajanja e-knjig (letno v povprečju 200 e-knjig) v primerjavi z izdajanjem tiskanih knjig (letno povprečno 5000 knjig) vpliva tudi visoka obdavčenost. V Sloveniji so namreč e-knjige, časopisi in periodične publikacije obdavčene po najvišji, 22-odstotni stopnji, tiskane različice pa po 9,5-odstotni. Poleg tega je »trenutno v Sloveniji izdajanje e-knjig še vedno vezano na tiskane knjige, saj te pokrivajo veliko večino stroškov, tudi za e-knjige. Izdajanje samostojnih e-knjig brez tiskane različice je finančno popolnoma nevzdržno. Zato bo ukrep nekoliko olajšal produkcijo e-knjig, ne pričakujem pa nikakršnih radikalnih sprememb v korist e-knjige, vsaj ne v doglednem času,« je za Delo komentiral glavni urednik Mladinske knjige založbe Bojan Švigelj. Marjan Hercog, tehnični direktor Založbe Beletrina dodaja, da na politiko izdajanja e-knjig vplivajo založniki sami, ki se poleg tiskane bodisi odločijo za izdajo e-verzije bodisi ne. Maja Peteh celo meni, da založniki ne tiskajo knjig na zalogo, temveč zgolj še na zahtevo.

»Vrednost knjige je v vsebini, ne glede na medij in kot taka bo zanesljivo o(b)stala.«

Za prihodnost in obstoj tradicionalnih knjig se po mnenju sogovornikov (za zdaj) še ni potrebno bati. Da zanimanje za izposojo tiskanih knjig še vedno obstaja, priča tudi izjava Mira Tržana, vodje službe za pridobivanje in obdelavo knjižničnega gradiva v Mestni knjižnici Ljubljana: » Izposoja fizičnega gradiva v MKL je dokaj stabilna, vsako leto se giblje okrog 5 milijonov izposojenih enot in niha glede na vsakoletno število izdane kvalitetne založniške produkcije ter dostopnosti do gradiva. Zato se tudi za prihodnost tradicionalne knjige ne bojimo. Večjo skrb posvečamo promociji bralne kulture, s katero uporabniki knjižničnega gradiva odkrivajo vrednost pisnih vsebin. To zagotavlja prihodnost katerikoli praktični obliki, s katero bodo vsebine v prihodnosti dostopne in uporabne.«

Če si izposodim besede Maje Peteh, ki izpostavljajo pomembno bistvo: »Vrednost knjige je v vsebini, ne glede na medij, in bo zato kot taka zanesljivo o(b)stala.« Kdove, morda pa bosta tako tradicionalna kot tudi e-knjiga učinkovito sobivali še vsaj nadaljnjih 500 let.