Je prihodnost fizioterapije v navidezni resničnosti?

Navidezna resničnost lahko igrivost iz sveta videoiger prenese na področje različnih vrst terapije. Med drugim se uveljavlja kot podaljšek fizioterapije, saj pri pacientih veča motivacijo za izvajanje vaj, hkrati pa omogoča določeno stopnjo samostojnega dela, kar razbremeni delo terapevta.

Taka terapija pa se od videoiger ne razlikuje bistveno. Vaje so pravzaprav igre, ki jih pacientu določi terapevt.

Kako pravzaprav deluje sistem navidezne resničnosti pri fizioterapiji? Lahko navidezne svetove odnesemo domov in s tem nadomestimo del konvencionalne fizioterapije?