ZAKRIVANJE IN ODKRIVANJE NA TURŠKIH TLEH
Turčija je v primerjavi z drugimi islamskimi državami edinstvena predvsem v tem, da je sekularna (Arat 1996, 400). Pojem sekularizacije Oliver Roy objasni kot ˝družbeni pojav, ko religija ni več v središču človekovega življenja, čeprav se imajo ljudje še vedno za vernike˝ (2007, 7–8) in se ne enači s pojmom laicizma, ki zagovarja ˝strogo ločitev vere od države˝ (Roy 2007, 13–14). To je dežela, kjer je imam (moški, ki je zaposlen v mošeji) državni uslužbenec, zato je jasno, da vera in država še vedno nista popolnoma ločeni (Roy, 2007, 14). M. Kemal Atatürk se pri odločanju o prihodnosti lastnega naroda (v preteklosti) ni odločil za ˝strogo ločitev vere in države, temveč le za nadzor države nad religijo˝ (Roy 2007, 28).
Leta 1923 je bila funkcija ženske v Turčiji predvsem rojevanje otrok, opravljanje del znotraj domače hiše in na polju; ker pa so Kemalisti težili k razvoju oz. modernizaciji, so se odločili, da bodo uvedli korenite spremembe ter tako pričeli s prepričevanjem žensk, naj se prenehajo zakrivati (Arat 1996, 400). Res, da je šlo na začetku le za nekakšno ˝nedolžno prepričevanje˝, vendar pa se je kasneje v 60. in 70. letih 20. stoletja že kar uveljavila javna prepoved pokrivanja žensk v javnosti, predvsem na univerzah in ostalih šolah. Pojavljali so se primeri, ko so bile ženske zaradi zakrivanja izključene iz šole ali pa so izgubile službo. Nekatere so se takrat znašle tako, da so odšle iskat svojo boljšo prihodnost v tuje dežele, ali pa so preprosto nosile lasuljo in s tem pretentale ljudi, da so verjeli, da so resnično odkrite (Frank 2010, 110–111).
Nekaj let kasneje, (1988) je bilo zakrivanje oz. nošenje rute v javnosti spet dovoljeno, vendar pa so ženske morale preostali del telesa pokrivati s sodobno obleko, ki je bila kar točno določena. Leta 1997 je sledila ponovna prepoved nošenja rut na univerzah (ki velja še danes), kjer so ženske, ki so se zakrivale, celo zasliševali, češ zakaj se pokrivajo in kdo stoji za to idejo, nato pa so jih s psihološkimi pritiski želeli prepričati, naj rut ne nosijo več (Frank 2010, 112).
Leta 1999 je bila Merve Kavakçı prva ženska, ki je stopila v turški parlament zakrita in bila deležna ostrih besed, naj izgine stran (Kavakçı 2004, 1.maj). Pokrite ženske so kasneje imenovali kar psihološke bolnice, ki naj bi bile staromodne in bi se morale iti v Evropo naučiti kako se sodobno oblači. Te ženske naj bi celo žalile moške, saj jim zaradi zakrivanja niso kazale svoje lepote in ženskosti (Aktaş v Frank 2010, 118).
ZAKRIVANJE V KORANU IN SVETEM PISMU
V nadaljevanju bom s pomočjo dveh temeljnih knjig dveh različnih religij skušala ugotoviti, ali vsebina sploh narekuje ženskam, naj se zakrijejo. Torej tu ne gre za nič drugega, kot le ugotavljanje, ali je jasno zapisano, da se morajo vernice zakriti ali ne.
1. Vernicam reci, naj hodijo s puščenim pogledom in naj pazijo na svoje sramne dele. Naj ne dovolijo, da bi se videlo kaj od njihovega okrasja – razen tega, kar je tako ali tako zunaj. Tančice naj imajo čez prsi, svojega okrasja pa naj ne kažejo naokrog! Kazati ga smejo le svojim možem /…/ (Sura 24: 31) (Koran 2004, 267).
2. O, glasnik vere! Reci svojim ženam, svojim hčeram in ženam vernikov, naj se dostojno oblačijo. /…/ (Sura 33: 59) (Koran 2004, 327).
V prvem delu (Sura 24: 31) je jasno navedeno, naj vernice ˝pazijo na svoje sramne dele˝ in naj (s tančicami) zakrivajo svoje prsi (Koran 2004, 267). Ženske vernice naj bi ravno zaradi tega dela Korana pokrivale svojo glavo in telo (Abdo v Hawkins 2004, 30). A kaj točno predstavlja ˝okrasje˝, ni navedeno nikjer. Glede na to, da so omenjeni sramni deli, gre verjetno za intimne predele, saj ˝kar je tako ali tako zunaj˝ lahko po zgoraj navedenih besedah ostane vidno. Skratka, da ˝okrasje˝ predstavljajo lasje ali večji del obraza, ne piše nikjer, zato ne moremo reči, da ta del Korana vernicam narekuje pokrivanje glave oz. obraza ali lasišča. Nadalje, v drugem izbranem delu Korana (Sura 33: 59) je zapisano, naj se ženske dostojno oblačijo (Koran 2004, 327), nič pa o tem, kaj bi moralo biti ˝oblečeno˝ oz. kaj točno pomeni biti ˝dostojno oblečen˝. Iz izbranih delov ne trdim, da bi se ženske morale ali ne smele zakriti, temveč prikazujem, da v Koranu ni neposrednega zapisa, da bi ženske morale pokrivati svoje lase ali obraz.
1. 6 Če se namreč ženska ne pokriva, naj se še striže! Če pa je za žensko sramotno, da bi se strigla ali brila, naj se pokriva. /…/ (1 Korinčanom 11:6-10) (Biblija – Sveto pismo na internetu 2001–2006).
2. /…/ 5 Vsaka ženska pa, ki moli ali prerokuje z odkrito glavo, dela sramoto svoji glavi, ker je to prav tako, kakor če bi bila ostrižena (1 Korinčanom 11:3-5) (Biblija – Sveto pismo na internetu 2001–2006).
3. /…/ 13 Sami presodite, ali se spodobi, da bi ženska z odkrito glavo molila Boga. /…/ (1 Korinčanom 11:12-16) (Biblija – Sveto pismo na internetu 2001–2006).
V prvem odlomku (1 Korinčanom 11:6-10) je neposredno zapisano, da se mora ženska pokrivati v primeru, da se ne želi postriči ali pobriti (Biblija – Sveto pismo na internetu 2001–2006). Sledi del (1 Korinčanom 11:3-5), kjer je ženska, ki moli, označena kot osramočeno bitje v primeru, da si ne zakrije svojega lasišča. Tu me je pritegnila trditev, da je sramotno, če je ženska ostrižena, saj je v prejšnjem delu (1 Korinčanom 11:6-10) zapisano, da ima ženska enakovredno izbiro med striženjem in pokrivanjem glave (razen v primeru, da je to za njo sramotno), v drugem delu (1 Korinčanom 11:3-5) pa je že kar določeno, da postrižena ženska velja za sramoto, kar se zdi nekoliko nelogično. A če nadaljujem; v tretjem odlomku Svetega pisma (1 Korinčanom 11:12-16) besedilo daje izbiro bralcu, naj sam presodi, ali naj se ženska zakrije ali ne.
RAZLIKA MED VZHODNO IN ZAHODNO ŽENSKO
Said pri opisovanju orientalizma cilja predvsem na njegovo opisovanje in slog Zahodnjakov, ki izvajajo oblast nad Orientom (Said 1996, 14). Orientalizem ima tako več opravka z ˝našim ˝ mišljenjem oz. svetom, ki si ga predstavljamo, kot pa z Orientom (Said 1996, 25). Po opazovanju pisanja zahodnih spletnih medijev je Islam že kar nekaj let znotraj teh dežel aktualna tema, pa naj gre pri tem za teroriste, fundamentaliste, moške ali ženske pripadnice te vere; pri slednjih Zahod nemalokrat govori o njih zaradi zakrivanja in pri tem predstavlja ˝Drugi˝ svet v primerjavi z Zahodnim v negativnem smislu, češ da je slabši, s čimer se povezuje prva orientalistična dogma po Saidu, ki pravi, da je Zahodni svet tisti, ki je racionalen, razvit in s tem boljši ter da je na podlagi tega Orient nerazvit, devianten in tudi slabši od Zahodnega sveta (Said 1996, 370). Ravno iz takšnega mišljenja izhajajo zahodnjaške izjave, da so ženske na Vzhodu ˝uboge˝. Pri tem gre za ocenjevanje kulture z vidika svoje lastne, ki je po ideji kulturnega relativizma seveda zmotno (Kottak v Vidic 2008, 31).
Said predstavi tudi model orientalske ženske, ki ga je ustvaril Flaubert na podlagi lastnega srečanja z egipčansko kurtizano, ki je bila vedno tiha, ni izražala svojih čustev in nikoli ni govorila o svoji preteklosti. On je bil tisti, ki je govoril kar namesto nje, s tem pa si je ni lastil le telesno, temveč tudi netelesno, s čimer se kaže razmerje moči med Vzhodom in Zahodom (Said 1996, 17).
In katere so tiste ključne stvari, ki bi potrdile idejo, da je Zahod resnično ˝boljši˝? Oliver Roy domneva, da ˝Zahodni svet predstavljajo demokracija, človekove pravice (tu izpostavlja predvsem ženske pravice), svoboda izražanja in ločitev cerkve od države˝ ter da se po teh ključnih značilnostih razlikuje od islamskega sveta (Roy 2007, viii). Ko sem se v Istanbulu družila z muslimanko, ki se ne zakriva, sem opazila, da tega ne počne tudi zaradi njenega prepričanja o zgoraj opisanem Zahodnem svetu, po katerem se zgleduje tamkajšnja ˝sodobna˝ ženska. A koliko je ta naš del sveta sploh ˝boljši˝ in ˝drugačen˝, v primeru, da je morda prav tako ˝zgrešen˝?
ZAHODNJAŠKO PREKRIVANJE
V priročniku L. Pisani (Obleka – Kaj, kdaj, kako) sem v poglavju Ličenje zasledila nekaj nasvetov o ličenju. Takoj na začetku pove nekaj o korektorju za svetlenje: ˝Korektor za svetlenje dobro prekrije temne sence pod očmi˝ (Pisani 2011, 317). Kar se tiče pudra, avtorica svetuje: ˝Izberite puder, ki dobro prekriva in ustreza vašemu tipu kože˝ (Pisani 2011, 317). Vse to bi torej ženske morale uporabljati z namenom, da prekrijejo del svojega obraza. Torej pri ličenju ne gre za nič drugega, kot pa prekrivanje, skrivanje, zakrivanje?
Tu je primer rezultatov raziskave iz ZDA; čeprav je bila izvedena daljnega leta 1997, jih je izmed 20 vprašanih žensk, ˝ali so pri delu naličene˝, 4 odgovorilo, da nikoli ali skoraj nikoli, pol manj, da skoraj vedno, kar 14 pa jih je takih, ki se naliči vsak dan (Dellinger in Williams 1997, 154–155). Nikakor ne trdim, da se na Zahodu ali pa v Sloveniji ličijo vse ženske, vendar pa preko vsakodnevnih opažanj sklepam, da večina žensk uporablja vsaj puder. Ker rezultati iz ZDA ne morejo biti ˝ogledalo˝ današnje situacije ličenja v Sloveniji, dodajam še lastno ugotovitev.
Anketirala sem 10 naključnih deklet med 17. in 22. letom starosti, tako da ličenje na delovnem mestu načeloma tu nima nekakšnega pomena; zanimala me je predvsem vsakdanja uporaba ličil. Vseh 10 vprašanih je odgovorilo, da uporabljajo ličila vsaj enkrat na teden, od tega jih je 7 takih, ki se ličijo vsak dan, 3 pa se ličijo redkeje. Pri odprtem vprašanju ˝kako se počutijo, ko niso naličene˝, jih je 7 podalo negativen odgovor: ˝prazno, ´kot, da nekaj manjka (2x)´, ´slabo´ in ´manj samozavestno´ (3x)˝; 3 pa pozitiven odgovor: ˝bolj sproščeno (2x) in naravno˝. Vsekakor se večina vprašanih deklet liči vsak dan, kar pomeni, da je ˝make-up˝ pri nekaterih ženskah vsakodnevna navada. Presenetljivo (ali pa tudi ne) pa je to, da se nenaličene počutijo precej slabše, kot pa boljše, pa čeprav niso bile vprašane po okolju, v katerem se gibljejo brez ˝make upa˝. Kar tri izmed desetih jih je odgovorilo, da čutijo pomanjkanje samozavesti ob odsotnosti ličil, dve pa sta svoj odgovor utemeljili s stavkom ˝kot, da nekaj manjka˝.
SKLEP
Ženske na Vzhodu so na prvi pogled res morda ˝drugačne˝ od žensk iz Zahoda. Kar se tiče pokrivanja je razvidno, da zakrivajo ravno nasprotne dele telesa kot ženske na Zahodu, saj striktne islamske vernice nosijo oblačila, ki pokrivajo skorajda celotno telo, razen obraza (ali oči) in dlani, Zahodnjakinje pa so pri zakrivanju telesa tako rečeno ˝skromne˝. V intervjuju J. Blake, zakrita muslimanka Rowaida Abdelaziz pravi, da ji ˝zakrivanje predstavlja ´lepoto´ in da je njen namen zakrivanja skrivati ‘dragulje’ oz. ‘zaklad’, vse dokler ni pripravljeno na to, da bi ga nekdo našel˝ (Blake 2009, 12. avgust). Večina zahodnih žensk pa svojo lepoto rade pokažejo, pri čemer jim ˝make up˝ služi bolj kot zakrivanje tistega, kar naj ne bi bilo tako zelo ˝lepo˝.
Ruta v Islamu se imenuje ˝hijab˝ in v ožjem pomenu pokriva lasišče oz. glavo vernic, v širšem pomenu pa pomeni pokrivalo celotnega telesa (Ali v Hawkins 2004, 30). ˝Hijab˝ izhaja iz arabske besede ˝hajaba˝ in pomeni ˝skriti se pred pogledom˝, v dobesednem prevodu pa pomeni ˝zavesa˝ (Ali v Hawkins 2004, 30). Tudi namen pokrivanja v Islamu naj bi bil ˝skriti žensko telo in/ali preprečiti pridobivanje (pritegovanje) moške pozornosti˝ (Hawkins 2004, 30). Zahodnjakinje ponavadi v pozornosti uživajo, ko odkrijejo tisto, kar je lepo in zakrijejo tisto, kar ni. Tako ženski zakrivanje dojemata na popolnoma nasproten si način – na Zahodu ženska želi vsem pokazati tisto, kar naj bi bilo na njej lepo in zakriti fizične napake, ženska iz Vzhoda pa zakriva ravno tisto, kar naj bi bilo na njej najlepše in dragoceno. A obema je skupno prakticiranje zakrivanja.
Podobnost lahko za lase privlečemo tudi tako, da se vrnemo na začetek citata S. Hawkins, ki govori o skrivanju ženskega telesa in pogledamo V SSKJ, kjer je zapisano, da ˝skrivati se˝ pomeni enako kot ˝prikrivati se˝. ˝Prikriti˝ lahko zamenjamo tudi z ˝zakrivati oz. zakriti˝, ˝zakriti se˝ pa starinsko pomeni ˝skriti se˝ (kar naj bi predstavljal hijab oz. pokrivalo v Islamu) (SSKJ 2000). Torej je na podlagi slovenskega knjižnega jezika vendarle mogoče reči, da se pokrite muslimanke, s tem ko se ˝skrivajo˝ tudi zakrivajo. Če se osredotočim sedaj še na ličenje na Zahodu, ki naj bi imelo funkcijo ˝prekrivanja˝ in nadalje pobrskam po spletnem SSKJ-ju, ugotovim, da je sinonim za ˝prekrivati˝ tudi ˝pokrivati˝ (SSKJ 2000). Pri razlagi besede ˝krinkati˝ naletim na možnost zamenjave besede ˝prikrivati˝ in ˝zakrivati˝, pri primeru razlage besede ˝prešivati˝ pa besedo ˝zakrivati˝ pojasnjuje beseda ˝prekrivati˝ (SSKJ 2000).
Jasno je, da je na podlagi SSKJ-ja in predvsem slovenskega jezika težko sklepati, da gre pri dveh različnih kulturah za povsem isti pomen besed ˝skrivanja, zakrivanja, prekrivanja˝, s čimer se povezuje ˝jezikovna relativnost, ki se sprašuje kako jezik vpliva na mišljenje˝ (Lucy v Lucy 1997, 292). Vendar pa imata ženski na Vzhodu in Zahodu, vsaj z vidika fizičnih dejanj, skupno ravno to, da se zakrivata, čeprav vsaka na svoj način. Pri obeh gre za popolnoma nasproten namen zakrivanja in pokrivanja ravno obratnih delov telesa, a gre pri enih in drugih za skrivanje, pa naj se zakrivata z ˝zaveso˝ ali pa s ˝fasado˝.
VIRI:
Arat, Necla. 1996. Women’s Studies in Turkey. Women’s Studies Quarterly 24 (1/2): 400–411.
Blake, John. 2009. Muslim women uncover myths about the hijab. CNN, 12. avgust.
Biblija.net – Sveto pismo na internetu. 2001–2006. Dostopno prek: http://www.biblija.net/biblija.cgi?l=sl (17. april 2012).
Dellinger, Kirsten in Christine L. Williams. 1997. Makeup at Work: Negotiating Appearance Rules in the Workplace. Gender and Society 11 (2): 151–177.
Frank, Ana. 2010. Odnos med sekularizmom in religijo v Turčiji na primeru islamskega verskega pokrivanja – orientalistični diskurz in stvaritev notranjega ˝drugega˝. Ljubljana: Fakulteta za podiplomski humanistični študij, magistrsko delo.
Hawkins, Susie. 2004. The Essence of the Veil: The Veil as a Metaphor for Islamic Women. Journal for Biblical Manhood & Womanhood 9 (1): 29–34.
Kavakçı, Merve. 2004. Headscarf heresy, dostopno prek: http://www.foreignpolicy.com/story/cms.php?story_id=2543
Keenan, William J. F. in David Martin. 2001. Dressed to impress : looking the part. Oxford; New York: Berg.
Lucy A., John. 1997. Linguistic Relativity. Annual Review of Anthropology 26: 291–312.
Majaron, Erik [prevod]. 2004. Koran. Tržič : Učila International.
Pisani, Lea. 2011. Obleka – kaj, kdaj, kako. Ljubljana: (samozaložba) L. Pisani.
Roy, Oliver. 1949/2007. Secularism confronts Islam. New York: Columbia University Press.
Said, Edward W. 1996. Orientalizem: Zahodnjaški pogledi na Orient. Ljubljana: ISH Fakulteta za podiplomski humanistični študij.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. 2000. Dostopno prek: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html
Vidic, Polona. 2008. Človekove pravice in kulturno relativistični pogled Zahodnega sveta na obrezovanje žensk. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, diplomska naloga.
