SO E-VOLITVE REŠITEV?
Kadar govorimo o e-volitvah, imamo v mislih glasovanje s pomočjo informacijsko-komunikacijskih tehnologij, kot so računalnik, telefon, televizija, elektronska glasovalna postaja (kiosk) ali zasloni na dotik. E-glasovanje lahko poteka na daljavo ali od blizu. Od blizu pomeni, da poteka s pomočjo elektronske glasovalne naprave na določeni lokaciji oz. volišču. Od daleč pa gre za glasovanje prek interneta iz »domačega naslonjača«.
Prve omogočajo strojno štetje glasov in so v številnih državah povzročile že kar nekaj kontroverznosti. V želji po približanju volišča volivcem in spodbujanja volilne udeležbe pa se v javnosti pojavlja tudi zamisel o internetnih volitvah (i-volitvah). Taka rešitev bi omogočala ažurnejše ugotavljanje volilnega izida. Volilcem bi takšne volitve s pomočjo osebnega digitalnega potrdila ter prek posebne volilne strani omogočile glasovanje iz oddaljenih lokacij. Edina država na svetu, kjer so e-volitve ustaljena praksa, je Estonija. Zadostne politične podpore za takšen način volitev Sloveniji še ni uspelo zbrati, strokovnjaki pa ob razpravah opozarjajo na možnost zlorabe tehnologije in na številne druge pomanjkljivosti.
Vsi poskusi splavali po vodi
Bivši predsednik vlade Miro Cerar je v intervjuju za TV Slovenija glede e-volitev dejal: »Danes so časi taki, da tehnika to omogoča in zaradi konzervativnih vidikov se nikamor ne premaknemo.« To ni prvič, da se v Sloveniji omenja možnost uvedbe takšnih volitev, prva zakonodajna pobuda za uvedbo e-volitev na državni ravni se je pojavila leta 2003. S predlogom o e-volitvah je najdlje uspelo priti Gregorju Virantu, ki je pripravil zakonski predlog, a z njim ni prišel v parlament. Zadnji večji poskus možnosti vzpostavitve e-volitev se je zopet pojavil leta 2014 v delovnem osnutku koalicijskega sporazuma o sodelovanju v Vladi Republike Slovenije za mandatno obdobje 2014-2018, ki pa tudi ni ugledal luči na koncu tunela. Kot je za Večer povedal Miha Jesenšek, ki je leta 2007 sodeloval v delovni skupini za pripravo i-volitev, takšne ideje med politiki niso dobro sprejete, ker razbijajo ustaljeni ritual glasovanja in uvajajo novosti.
Zakaj to uspeva v Estoniji?
Ob osamosvojitvi leta 1991 je Estonija ostala brez upravnih storitev in takrat se je država odločila, da bodo državo »gradili« digitalno. Zato so lahko dosegli zelo visoko raven elektronskih storitev, visoko elektronsko pismenost državljanov in visok delež širokopasovnega dostopa do interneta. Digitalno potrdilo ima že 80 odstotkov Estoncev, saj so uvedli osebne izkaznice z že vgrajenim digitalnim potrdilom. Za primerjavo: le okoli deset odstotkov Slovencev ima urejeno digitalno potrdilo. Tudi osnovna podporna mreža v Estoniji je zgrajena digitalno, kot na primer volilni imenik. Ostale države pa za Estonijo precej zaostajajo.
»Estonija je tako trenutno izjema in ne pravilo,« opozarja strokovnjak za informacijsko varnost Gorazd Božič, vodja odzivnega centra SI-CERT. Kljub precej višjim pričakovanjem je v Estoniji prek interneta volilo le 1,85 odstotka volivcev.
Če tako vzamemo kot argument za volitve Estonijo, kot državo, ki izvaja takšne volitve, lahko za protiargument vzamemo vse države, kjer jim takšni poskusi niso uspeli. Več razvitih držav kot so Švica, Norveška, Nemčija, ZDA in Kanada, je že izvedlo projekte i-volitev, a jih je hitro opustilo, ker so njihovi strokovnjaki za informacijsko varnost ocenili, da je glasovanje na daljavo mogoče zlorabiti. Tudi estonski volilni sistem je dokazljivo zelo ranljiv in je z njim mogoče manipulirati, a Estonci mu vseeno zaupajo.
Jasni argumenti za…
Ob množičnih razpravah za in proti, so se razvili jasni argumenti. Eden vodilnih argumentov za uvedbo e-volitev je večja participacija oz. višja volilna udeležba. Nekatere raziskave tudi nakazujejo, da bi se verjetno povečala udeležba med mlajšimi volivci.
Kljub temu pa politologinja Alenka Krašovec pojasnjuje: »Empirični podatki zadnji dve desetletji kažejo, da se volilna udeležba na svetovni ravni v povprečju zmanjšuje. Gre za splošen trend, čeprav obstajajo tudi države, ki ne opažajo tako radikalnih padcev oziroma kjer volilna udeležba ne upada.« Kot na svojih predavanjih razlaga Krašovčeva, takšen padec volilne udeležbe ne pripisuje sistemskim dejavnikom ali strukturi družbe, ampak jih išče v zaupanju v politiko. Videti je, da ima vprašanje zaupanja v demokracijo in dvom o občutku, da ima posameznik možnost vplivanja na delovanje države, veliko večjo težo pri volilni udeležbi kot sistemski dejavniki.
Drugi večji razlog pa je večja prilagojenost sodobnemu načinu življenje v digitalni družbi. Ljudje vse več stvari počnemo elektronsko, saj s tem prihranimo čas in denar. Ljudi pritegne tudi argument udobnosti. Zakaj bi se morali voziti do nekaj kilometrov oddaljenega volišča, če lahko to opravimo iz udobja domačega naslonjača. Tako bi bilo glasovanje časovno in prostorsko bolj fleksibilno, štetje glasov pa bi bilo hitrejše in natančnejše.
Pri iskanju argumentov za uvedbo volitev, je eden pogosteje rabljenih argumentov uspešno delovanje e-bančništvo, na svojem blogu piše Gorazd Božič. Če lahko postavimo stabilen sistem za upravljanje internetnih finančnih transakcij, lahko postavimo tudi dovolj varen sistem za spletne volitve. A to ne drži ravno. Pri e-bančništvu je transakcija sledljiva in je zato napako relativno enostavno izslediti in popraviti. Pri i-volitvah pa je ravno nasprotno. Zaradi zagotavljanja tajnosti glasovanja, sledljivosti ne sme biti. Če bi prišlo do vdora in spreminjanja glasov, nihče ne bi vedel. Prav tako je tudi e-bančništvo že nekaj let stalna tarča organiziranega kriminala, ki najema hekerje za izdelavo vedno bolj naprednih virusov.
Varnost in ekonomičnost?
Ko govorimo o glasovanju zunaj volišča, se volivec nahaja v nezavarovanem okolju in zunaj tehnične opreme vredne zaupanja. Prav tako nastaja problem pri zagotovitvi tajnosti glasovanja oziroma oddanega glasu, ki se lahko zabeleži v vseh napravah, ki posredujejo spletni promet od volivca do »varnega« volivnega strežnika. Čeprav imamo dobro razvito protivirusno industrijo, ki nudi tehnično zaščito pred okužbami z zlonamernimi kodami in virusi, je več milijonov internetnih uporabnikov po svetu vseeno okuženih. Ko pride do zlorabe pri volitvah pa mogoče ne vemo več, kdo je kako volil. Volitve morajo volivcu omogočati anonimnost, zato moramo podatek o njem v nekem koraku zavreči. Od takrat naprej ne moremo več popraviti določenih zlorab. Ko oddamo glas za enega od kandidatov, ne dobimo potrdila o tem, za koga smo glasovali.
Iz ministrstva za javno upravo kot argument za uvedbo i-volitev omenjajo tudi njihovo ekonomičnost. A direktor Državne volilne komisije Dušan Vučko opozarja: »I-volitve ne bodo pocenile volitev, ampak podražile.“ Vzporedno z internetnimi volitvami bo potrebno zagotoviti vrsto sredstev za uvedbo in vzdrževanje sistema i-volitev, kar je nujno potrebno za preprečevanje vdorov v sistem, kar tudi Estonijo drago stane. Hkrati pa bo potrebno izvajati še papirne volitve. “Moja ocena je, da strošek slovenskih volitev v primeru uvedbe i-volitev nikakor ne bi padel pod pet milijonov evrov,” pravi Vučko. Sedaj je strošek analognih volitev 3,5 milijona evrov. Ob tem se pojavlja vprašanje, ali je vredno dvigniti stroške volitev za le nekaj dvignjenih odstotkov volilne udeležbe?
Kot pojasnjujejo pri Državni volilni komisiji, se e-volitve v Sloveniji v omejenem obsegu že izvajajo. Možnost za elektronsko glasovanje na voliščih je odprla novela Zakona o volitvah v Državni zbor iz julija 2006, ki je v 79.a členu določila, da lahko okrajna volilna komisija določi eno volišče, ki je dostopno invalidom. Takšne volitve potekajo tako, da volivec na elektronskem glasovalnem stroju, ki ni povezan z internetom, temveč glasove zbira lokalno, s pritiskom na ustrezen gumb.
Ideja spletnih volitev
Glasovanje na daljavo ni nova iznajdba. Pri nas in drugod po svetu ga poznamo v obliki oddaje glasovnic preko pošte. Preizkušeni pa so bili tudi drugi načini e-volitev. Kljub temu dejstvu, jo volivec sprejema z zadržki. Pojavljajo se skrbi glede varnosti, zanesljivosti, anonimnosti, zaupnosti, transparentnosti in razumljivosti sistema. Povprečni volivec rezultatom klasičnih volitev zaupa, saj v njem prepozna sledi prej omenjenih vrednot. Na klasičnih volitvah je to tudi lahko doseči – za identifikacijo se zahteva osebni dokument, zato pa volivec anonimno izbere svojo glas in ga odda v škatlo. E-glasovanje na daljavo tovrstnega zaupanja volivcev (še) nima, zato ga je potrebno vzpostaviti – le tako bo sicer tehnološko lahko dokaj dovršena rešitev zaživela tudi v praksi.
Čeprav je ideja spletnih volitev simpatična, so na državni ravni zaenkrat izvedljive le e-volitve iz nadzorovanega okolja (volišč). Pa še tu velik del strokovnjakov meni, da bi morale biti volilne naprave opremljene s tiskalniki, ki bi vsak oddan glas natisnili. Tako bi imeli v primeru, da pride do kakršnih koli težav ali pritožb, na voljo glasovnice, ki bi jih lahko ročno prešteli. Politologi pa še izpostavljajo, da pri vabljenju volivcev na volišča ne pomaga tehnologija, ampak izbira. Če med volivci ni zaupanja v politični sistem, potem bo volilna udeležba nizka. Bolj kot za tehnologijo, gre torej za vprašanje zaupanja v sistem.
V popolnem svetu bi bile torej i-volitve lahko izvedljive in uresničljive. A živimo v svetu, v katerem je še vedno preveč nevarnosti in reskiranja, da bi takšne volitve lahko varno izpeljali.
