O evropskih volitvah, volilni abstinenci in grožnji populizma
Matej Simič
Na zadnjih evropskih volitvah leta 2014 je bila volilna udeležba najnižja v zadnjih 35 letih. Največ volivcev je svoj glas oddalo v Nemčiji, kjer je bila udeležba skoraj 90 odstotna, najmanj jih je odšlo na volišča na Slovaškem – le dobrih 13 odstotkov. V Sloveniji je volilno pravico izkoristil vsak četrti državljan.
Zdi se, da so evropski temelji v zadnjih letih doživeli veliko udarcev – Brexit, migranti, vzpon populizma. Nam je sploh mar za prihodnost Evropske unije? Se Evropejci sploh še počutimo Evropejce?
Luka je 23-letni državljan Republike Hrvaške – države, ki se je kot zadnja leta 2013 pridružila družini Unije. Prihaja iz Primoštena, majhnega obalnega mesta na jugu države. Ima srednješolsko poklicno izobrazbo, pred nekaj meseci pa je zaposlitev našel v turizmu.
Ko ga vprašamo, ali se bo udeležil prihajajočih volitev, odgovori, da v njihovi državi v prihodnjem obdobju ne bodo imeli nikakršnih volitev. Ko ga spomnimo na evropske, ki bodo potekale maja prihodnje leto, pa odgovori le: »Ah ne, vseeno mi je.« Čeprav zaradi osnovnih idej Unije – torej prostega pretoka ljudi in dobrin – turizem na Hrvaškem, od katerega Luka živi, cveti, on le hladnokrvno skomigne z rameni. Pravi, da ideje Evropske unije še ni povsem ponotranjil. Zmeraj znova se mora opominjati, da je tudi njegova država sedaj članica evropske skupnosti. »Po vstopu v Evropsko unijo se zame ni spremenilo nič. Nimam občutka, da bi zaradi tega živeli bolje. Enostavno se ne počutim Evropejca,« na kratko pojasni in doda: »Nič nimam proti volitvam, a se jih sam zaradi naštetih razlogov verjetno ne bom udeležil.«
Povsem drugačna pa je slika 26-letne Emme, ki prihaja iz obrobja Berlina, nemškega glavnega mesta. Ker svojega doma zaradi vse bolj razširjene stanovanjske problematike še ni našla, živi pri starših. V Evropsko unijo se je že rodila, zato vanjo močno verjame. »Kljub temu, da smo vodilna država v Evropi, si življenja izven evropskih meja ne znam predstavljati,« pove Emma. Pojasni, da je njena prihodnost odvisna od sprejetih odločitev poslancev v evropskem parlamentu. Zelo je hvaležna, da ji je Evropska unija omogočila enoletno študijsko izmenjavo na Portugalskem. Izkoristila pa je tudi mnoge druge projekte in ugodnosti. Kot pravi, se bo skupaj s celotno družino v maju zagotovo udeležila evropskih volitev.
»Dobrine Evrope jemljemo kot samoumevne«
Raziskave beležijo strahovit trend padanja volilne udeležbe. Najmanjša je prav na evropskih volitvah. V Sloveniji je bila ta na zadnjih evropskih volitvah leta 2014 le 24 odstotna. Pet let prej je bila štiri odstotke višja. V vseevropski kampanji Tokrat grem volit beležijo razmeroma visoko raven podpore evropskemu povezovanju, evropski politiki in institucijam. Slovenska evropska poslanka Tanja Fajon pojasnjuje, da je raziskava Eurobarometra iz poletja letos pokazala, da se zaupanje Evropejcev v Evropsko unijo krepi: »Še več, je v vzponu in je največja od jeseni 2010.«
Na mnogih področjih si ljudi želijo celo več »Evrope«, ne manj. Glavni problem pa je, da po navadi zmanjka aktivacijskega momenta, da bi se ljudje sprehodili do volišča in oddali svoj glas.
Andrej Miholič iz Hiše Evropske unije meni, da je razlog za nizko volilno udeležbo premalo poznavanje delovanja Evropske unije in prednosti, ki jih prinaša. »Če pa prednosti že poznajo, jih jemljejo kot samoumevne. Nagovarjanje k udeležbi na volitvah je podobno, kot da bi človeku, ki živi v idiličnem okolju, prodajali čisto vodo in svež zrak.« Pogost razlog za neudeležbo na volitvah je tudi ta, da najbolj intenzivno volimo ljudi, ki so nam blizu, in najmanj tisti, ki so bolj oddaljeni. »Volitve v Evropski parlament so s strani državljanov pogosto videne kot manj pomembne v odnosu do nacionalnega predstavniškega telesa,« se strinja tudi profesorica politologije s Fakultete za družbene vede prof. dr. Alenka Krašovec.
Predsednik Slovenije Borut Pahor je ob koncu zadnjih evropskih volitev za nacionalni medij povedal: »Menim, da gre za presojo, da skoraj štiristo milijonov ljudi bistveno ne more vplivati na evropsko politiko, da njihov glas bistveno ne odloča o evropski prihodnosti.«
Z njim se strinjata tudi Fajonova. Razloge za neudeležbo na volitvah vidi v »nezaupanju ljudi v sistem, posebej mladih, in v občutku, da njihov glas ne šteje, ter da niso slišani.« A v resnici temu ni tako pojasni Miholič: »Povprečen nemški poslanec v evropskem parlamentu zastopa okoli 800.000 volivcev, slovenski pa 250.000. Relativna teža glasu slovenskega volivca je torej veliko večja.«
Se Evropejci počutimo Evropejce?
Glede na to, da večina prebivalcev tega kontinenta podpira evropsko povezovanje, sta tako Fajonova kot Miholič mnenja, da se prevladujoče počutimo Evropejce. »Očitno pa ne dovolj, da bi soustvarjali njeno prihodnost,« je jasen.
A ko govorimo o Slovencih raziskave javnega mnenja kažejo, da se Slovenci v večji meri identificiramo kot Slovenci in ne Evropejci. »Pri nas je lokalpatriotizem močen,« dodaja.
In zakaj je Evropska oblast pomembna tako za Luko s Hrvaške kot tudi za Emmo iz Nemčije? V povprečju kar 70 odstotkov nacionalnih zakonodaj temelji na evropski zakonodaji, kar pomeni, da ima Evropska unija zelo močen vpliv na našo sedanjost in prihodnost. »Bruselj jemljemo kot nekaj abstraktnega, zunanjega. Morali bomo dojeti, da je to tretja raven oblasti,« pojasnjuje Miholič.
»Starejši se zavedajo, da bi brez EU živeli slabše.«
Tisti, ki poznajo čase pred vstopom v Evropsko unijo, se zavedajo, da bi izven te skupnosti živeli slabše, kažejo raziskave kampanje Tokrat grem volit. Poleg očitnih prednosti – neovirano prehajanje mej, ista valuta, večja varnost in stabilnost – je v času od leta 2004 do 2018 Slovenija doživela tudi ekonomsko rast. »Ekonomski kazalci odražajo tudi trimestno rast,« pojasnjuje Miholič in dodaja: »Slovenija in ostale države bi bile brez Evropske unije na slabšem.«
Evropska unija ne sme razpasti
Za Evropsko unijo so čudni časi. Zdi se, da se njeni temelji pod raznimi pritiski šibijo. Evropa se sooča z izstopom Velike Britanije – ta je Angleže razdvojil, Evropejce pa ogrozil. V zadnjih treh letih so del vsakodnevnih debat pogovori o prihodu migrantov in islamizaciji Evrope. Trume ljudi vdirajo v naš prostor – upravičeno in neupravičeno. Slednje pa konservativni politiki, nacionalisti in ekstremni populisti izrabljajo v svoj prid in si krepijo moč. Je nacionalna raven v 21. stoletju res pomembnejša od nadnacionalne?
»Težko in negotovo bo,« je jasna Fajonova. Oči pred razpadom Evrope, pa si ne zatiskajo niti v Hiši Evropske unije. »Res je, imamo vse te negativne dejavnike, a je pozitivnih bistveno več.«
Nikoli ne smemo pozabiti na za mnoge popolnoma abstraktne stvari, pravi Miholič. Dejstvo je, da je Evropa trenutno v nepredstavljivo dolgem obdobju varnosti in stabilnosti. Ta prostor je bil v zgodovini znan po vojnah, nemirih in meddržavnih sporih. »Začeti moramo cenit, da lahko živimo v socialni in medkulturni povezanosti,« je kratek Miholič.
Najtemnejši scenarij je …
Evropska unija je v veliki meri odvisna od proevropske naravnanosti Nemčije in Francije. Oči tistih, ki jih za prihodnost te povezave najbolj skrbi, so uprte v Nemčijo in nedavni odstop njihove kanclerke Angele Merkel. Miholiča skrbi, kdo jo bo nasledil. »Če bo to zmeren evropski voditelj, se lahko razvoj nemoteno nadaljuje. Če pa pride nekdo, ki je evroskeptik, pa se lahko stvari kar naenkrat močno spremenijo. In naenkrat evropska povezava ne bo več samoumevna.«
Degradacija je torej možna, a zaenkrat nič ne kaže, da bi do nje prišlo, povzema Miholič in dodaja, da je to trenutek, ko se moramo Evropi naklonjeni ljudje zbuditi in se za skupno Evropo na volitvah maja tudi izreči. Fajonova pa zaključi: »Prihodnost Evropske unije mora biti svetla, to smo dolžni sebi in našim otrokom.«
