Kaj je leto epidemije prineslo naši športni kulturi
Matic Marcius je 24-letni nogometaš, ki trenira že od sedmega leta starosti. Nogomet je bil vedno njegova velika strast, zato se je po končani srednji šoli odločil tudi za profesionalno pot v tej smeri. Trenutno igra pri NK Krka, kot vseh ostalih nogometašev pa se je tudi njegove športne kariere in rutine dotaknila epidemija covida-19. Če so mu bili redni treningi in tekme včasih nekaj samoumevnega, so mu zdaj izjemno dragoceni, saj ga potiho stalno spremlja misel – kdaj jih spet ne bo.
»V prvem valu dva meseca nismo imeli skupnih treningov, nato pa smo še izvedeli, da se bo sezona končala deset krogov pred koncem, zadeva pa se je potem podaljšala še do naslednje sezone,« je povedal mladi nogometaš. »Ni nam bilo vseeno, ker vemo, da na vsaki tekmi, ki jo odigramo, pridobimo nove in dragocene izkušnje ter se tem napredujemo. Navsezadnje nas lahko nekdo opazi in nam pomaga, da se prebijemo na višjo raven. Z novo sezono je na začetku kazalo bolje, potem pa so se spet pojavile nove prekinitve. A te nas tokrat niso vrgle s tira, ker nas enostavno niso smele. Verjamem, da bomo iz tega prišli močnejši, « je pojasnil v vzneseni »fuzbalerščini«, kot bi temu leta 2016 rekla radijca Mitja Peček in Tadej Košmrlj. Matic je ambiciozen mlad moški, ki mu je nogomet nedvomno glavna prioriteta. Ta šport je njegov slog življenja, zato mu med epidemijo ni bilo lahko, a se je vseeno znašel in zdržal. Država je Matica in njemu podobne namreč v veliki meri pustila na cedilu.
Ukrepi, ki so vzeli ogromno
Po aprilskem, popolnem 10-dnevnem zaprtju države, ko so bile prepovedane vse športno-gibalne dejavnosti in treningi, razen individualne rekreacije ali rekreacije v krogu družine na prostem ter vadba vrhunskih registriranih športnikov, ki pa niso smeli tekmovati na nacionalni ravni, je ministrica izobraževanje, znanost in šport Simona Kustec sicer izjavila, da zadeve potekajo v pravi smeri. »Bili smo ves čas v dialogu s športnimi organizacijami, ki so ‘stisnile zobe’, da smo to obdobje oddelali in dosegli pozitivne rezultate v boju z nadaljnjim širjenjem virusa, da bomo lahko v naslednjem tednu v bolj običajnem obsegu zaživeli in se vrnili nazaj v normalne tirnice,« je povedala, vendar so slovenski športniki in njihovi predstavniki izrazili drugačno stališče. »Od razglasitve epidemije pri nas sredi marca lani je bilo več kot sedem mesecev športnega mrtvila, le okrog 7000 športnikov lahko trenira, nekaj nad 74.000 preostalih kategoriziranih pa ne, da ne govorimo o tistih, ki niso del sistema. Šport ni težava, ampak rešitev v času pandemije covida-19,« je za STA poudaril Bogdan Gabrovec, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). »Predvsem pa je in bo negativen vpliv takih ukrepov dolgoročno zaznamoval mlajše kategorije športnikov in bo katastrofalen. Ne le dejstvo, da se posledice odsotnosti treningov kažejo na izgubi generacije športnikov in uspešnosti nastopanja ter športnega rezultata, veliko huje je to, da se mladi odmikajo od športa in se jih veliko tudi ne bo več vrnilo,« pa je za STA opozoril Rado Pišot, predsednik državnega strokovnega sveta za šport.
Po ponovnem odprtju države 12. aprila je vlada ukrepe nekoliko omilila. Treningi in tekme so bili spet dovoljeni vsem športnikom, ne glede na starost in kakovost. Za izvajanje vseh rekreativnih dejavnosti in športnih programov so se lahko spet začeli uporabljati vsi športni objekti in površine za šport v naravi, kot so športni centri ter drugi podobni objekti, vadbeni prostori in površine za šport v naravi ter šolski športni objekti. Odlok vlade je ob testiranju in vnaprejšnji napovedi omogočil tudi potovanja športnikom na treninge, priprave in tekmovanja v tujini, organizator športnega tekmovanja pa je moral zagotoviti, da bodo prisotne le osebe, nujno potrebne za njihovo izvedbo.
Pa vendar vračanje športa v normalo ni moglo prestreči že povzročenih posledic. Izguba perspektivnih športnikov je za Slovenijo, za katero lahko samozavestno rečemo, da velja za športno nacijo, precej hud udarec. Že pred aprilskim zaprtjem je na februarski okrogli mizi OKS z naslovom Šport v obdobju epidemije, profesor s Fakultete za šport Gregor Jurak postavil žalostno prognozo za prihodnost. Ocenil je, da lahko že govorimo o izgubljeni generaciji, z drugimi besedami koronageneraciji, ki ji je država povzročila nepopravljivo škodo. Po oceni študij, ki so jih naredili na njihovi fakulteti, je slovenski šport izgubil okoli 20.000 mladih, ki bi lahko svoje športne sposobnosti nadgradili tudi v profesionalno športno kariero. Teh očitkov na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport niso komentirali.
Posledice bodo nosili tudi najmlajši
Odsotnost športa pa ni globoko zarezala zgolj v športne sanje generacij vseh starosti, temveč tudi v psihofizično stanje otrok in mladostnikov. »Za šport je bilo med epidemijo izredno slabo poskrbljeno. S strani ministrstva za šport ni bilo nikakršnega posluha. Veliko panožnih športnih zvez je opozarjalo na negativne posledice in podajalo predloge o izvedbi, vendar smo vedno naleteli na gluha ušesa,« je pojasnil predsednik strokovnega sveta Odbojkarske zveze Slovenije in predavatelj športne vzgoje na Fakulteti za družbene vede Jaroš Štekl. Štekl je ob tem opozoril tudi na pereč sistemski problem, ki daleč presega zgolj meje profesionalnega športa in sega vse do družbenih skupin, ki rabijo največ zaščite ter pozornosti. »Posledic je že ogromno, od osipa števila vadečih, slabše razvitih gibalnih sposobnosti, pomanjkanja tehničnega in taktičnega znanja, do celo hudih psiholoških posledic,« je poudaril. In res je. Po podatkih laboratorija za diagnostiko telesnega in gibalnega razvoja ljubljanske Fakultete za šport je splošna gibalna učinkovitost pri povprečnem slovenskem otroku po dvomesečnem omejevanju gibanja upadla za več kot 13 odstotkov. Najbolj je upadla splošna vzdržljivost, zelo velik upad pa se je zgodil tudi v koordinaciji gibanja celotnega telesa. Analiza je nadaljnje pokazala tudi, da so najhujše posledice utrpeli ravno prehodno telesno najbolj dejavni otroci. Med 25 % najbolj gibalno učinkovitih otrok v letu 2019 je do konca leta 2020 gibalna učinkovitost upadla pri več kot dveh tretjinah. Najbolj zaskrbljujoč podatek, ki ga je razkrila analiza, pa je ta, da se je delež debelih otrok v letu 2020 povečal za več kot 20 odstotkov. To je več od povečanja v celotnem štiriletnem obdobju med letoma 2003 in 2007, ko se je Slovenija soočala z najhujšo krizo naraščanja debelosti med otroki. Da se to dogaja v državi, kjer je trenutno po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) debelih že več kot 20 odstotkov prebivalstva, je zelo pesimistična prognoza.
Pot v zeleno fazo
Glede na vladni semafor sproščanja ukrepov se Slovenija trenutno nahaja v rumeni fazi, epidemiološka stroka pa optimistično napoveduje, da lahko kmalu preidemo že v zeleno. To za šport pomeni popolno sprostitev in – pa čeprav le formalno – vrnitev v stanje, ki smo ga bili vajeni pred marcem 2020. Nedvomno pa je šport poleg vsega utrpel tudi močan finančni udarec. Zaradi tega v organizaciji OKS še vedno poteka projekt Podari del dohodnine športu, v okviru katerega lahko vsak davčni zavezanec rezident po zakonu o dohodnini zahteva, da se do 0,5 odstotka njegove dohodnine nameni tudi za financiranje športnih društev, ki imajo status društva v javnem interesu.
Poletje se bliža in življenje se počasi spet vrača v ustaljene tirnice. Veliko več je optimizma in vznesenosti glede tega, kaj bo prinesla prihodnost, tudi na področju športa. Otroci lahko brezskrbno igrajo košarko na igrišču. Ljudje lahko spet hodijo na športne prireditve in na lastne oči vidijo, kako Mura premaga Maribor. Matic lahko spet trenira. Pa vendar so ljubitelji športa, predvsem tisti, ki so bili zaradi tega najbolj prizadeti, složni, da se pasivnost in gluha ušesa ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter države nasploh ne smejo kar pomesti pod preprogo. Napake se bodo za njimi »čistile« še dolga leta. Ukrepi so nujni za zaščito prebivalstva, saj covid-19 ni nedolžen virus. Pa vendar so odgovorni dolžni zagotoviti njihovo sorazmernost in kar se da učinkovito minimizacijo njihovih posledic s tem, da upoštevajo stroko ter se korektno odzivajo na predloge športnih organizacij in iniciativ. Ker pa se politiki na najvišjih položajih radi hvalijo z dosežki slovenskih športnikov, bi moralo biti še bolj samoumevno, da ljudem, ki s svojo disciplino in osupljivimi rezultati dvigujejo ugled države, temu primerno pomagajo – ne le v dobrem, tudi v slabem.
Larisa Jeknić
