DANES LAHKO TEMU REČEM LE »SE ZGODI«

Zadnji izpit v drugem letniku družboslovnega programa Novinarstvo sem odpisala 11. septembra. Vpisni list za tretji letnik pa sem oddala 14. septembra. Brezskrbno sem se čez teden odpravila na morje. Vlogo za štipendijo sem oddala, podaljšala sem bivanje v študentskem domu, oddala sem vpisni list, naredila še zadnji izpit, samo še karto moram urediti tisti zadnji teden, preden bom šla v Ljubljano, sem si rekla, saj imam še čas.

V Novem mestu sem nato začela s prakso na radiu. »Bom šla danes od doma malo prej, da se ustavim še na železniški postaji in uredim tole karto,« sem naredila plan. »Ne dela. Program nas zafrkava, ne bom vam mogla urediti mesečne karte, poskusite na avtobusni postaji, tam jim sigurno dela.« Razumem, ta tehnologija, ves čas se kaj spreminja in posodablja. Pa sem šla na avtobusno postajo. »Joj, gospa veste tule nam pa pri vas nekaj nagaja. Vidim, da imate potrdilo o vpisu, ampak podatkov o šoli nam ne izpiše, vidite, tudi ročno jih ne morem vnesti. Veste kaj, bom jaz poklicala nekoga, dajte pridet po službi k nam, bomo videli če se bo kaj rešilo.« Najlepše sem se zahvalila za prijaznost in oddrvela na prakso, že tako sem bila pozna. Pridem spet nazaj ob dveh. Rešilo se ni nč, ne vedno kaj je narobe, ampak karte enostavno ni možno urediti, morda je nagajal program. Ne vedo natančno. Dobim navodilo naj pridem čez dva dni, morda se bo do takrat že kaj uredilo. Pridem torej čez dva dni, vendar še vedno ne oni, ne jaz ne vemo kje je problem. Prijazna gospa za pultom zavrti še nekaj številk, se z nekom pogovarja, posodablja program, vnaša moje podatke, osvežuje, vendar podatkov o šoli še vedno ni, brez teh pa mi karte žal ne more urediti, saj je program ne spusti naprej. Bojda nisem edina s tem problemom, mi še pove, vendar žal ne ve kaj storiti. Nič, lepo se zahvalim za vso prijaznost in potrpljenje in vzamem prazno mesečno karto ter vlogo s potrdilom o vpisu in odidem domov. Bil je petek, v nedeljo pa sem že spakirala kovček za v Ljubljano. Ker nisem imela urejene mesečne karte, z vlakom pa si nisem želela povzročati še dodatnih stoškov, saj sem želela privarčevati kjer sem le lahko, ker bodo štipendije zamujale vsaj do decembra, me je v Ljubljano z avtom peljal moj fant.

V ponedeljek 1. oktobra sem se iz Bežigrada z mestnim avtobusom, katerega vožnjo v eno smer sem z monetno na telefonu plačala 1,20 €, odpravila na glavno železniško postajo v Ljubjani. Ker je mnogo študentov, prav tako kot jaz urejalo mestni ali medkrajevni prevoz, sem v vrsti čakala uro in pol. Počakam, in ko končno pridem na vrsto, se ponovi ista zgodba kot na avtobusni postaji Novo mesto. K sreči sem znova naletela na prijazno zaposleno.Ko je ugotovila, da imam enak problem, kot še nekaj drugih študentov ali dijakov je s telefonom fotografirala mojo vlogo in potrdilo o vpisu in to dvoje poslala nekomu, ki ga ni imenovala, sicer pa me v tistem trenutku tudi ni zanimalo, vesela sem bila, da se bo stvar končno uredila. Vendar žal ne isti dan. Tako sem se spet vsedla na avtobus do Bežigrada in zopet plačala 1,20 €. Rečeno mi je bilo naj se oglasim že naslednji dan, vendar nisem utegnila, zato sem na železniško postajo prišla zopet v sredo, 3. oktobra. Novi zaposleni razložim kakšen problem sem imela in gospe je tokrat na moje veselje brez posebnih problemov uspelo urediti mojo mesečno karto. Končno, sem si mislila.

Kljub temu, da sem si karto zdaj uspela urediti, mi ni dalo miru kje ‘za vraga’ so moji podatki bili toliko časa? Vedela sem le da morajo podatki iz fakultete na ministrstvo in od tam verjetno v registre prevoznikov. Da ne bi koga obtoževala po krivem, sem se odločila na fakulteti še enkrat preveriti ali sem bila res vpisana 14. septembra. Že drugič so mi zatrdili, da ja, podatki se posodabljajo dnevno, torej so že isti ali naslednji dan podatki o mojem vpisu bili na ministrstvu. Po tem, ko sem se prepričala, da je torej 14. september res datum mojega vpisa, sem svojo zgodbo objavila na družbenem omrežju Facebook. Kar nekaj ljudi je zgodbo delilo, saj sem jih v prvih stavkih tudi prosila za to. V komantar se mi je oglasila punca, ki očitno dela na ministrstvu za javno upravo, kot sem nato izvedela po krajšem pogovoru z njo, v komentarju pa je bila zelo jasna, da pri tem ni krivo nobeno ministrstvo pač pa fakulteta. Predlagala pa mi je tudi naj vsa vprašanja o tem kaj me zanima napišem na njihov mail in jih bodo nato oni posredovali na IJPP, da mi bodo tam odgovorili kaj je šlo narobe. Nevem zakaj, ampak takšen pristop mi ni bil ravno všeč in zato tega nisem storila. Vzela sem slušalko in raje poklicala na ministrstvo za javno upravo. Bila sem zalo presenečena, ko so mi po moji dolgi razlagi o tem kaj se mi je zgodilo prijazno povedali, da oni s tem nimajo nič in me napotili na LPP. Pokličem torej na LPP, kjer mi obrazložijo, da mi tudi oni ne morejo pomagati pri iskanju odgovora, saj dobijo podatke z ministrstva za infrastrukturo in prostor in naj raje poizkusim pri njih. Tako sem poklicala tja, kjer so me prevezali k nekomu, ki ga niso imenovali, ta pa ni dvignil slušalke. Poklicala sem nazaj na ministrstvo in zaprosila za telefonsko številko oddelka na katerega so me prevezali. Poizkusila sem naslednji dan. Oglasila se je gospa. Naj pa povem še to, za vsaj tri četrtine klicev na katero koli ministrstvo, sploh ne vem s kom sem se pogovarjala, saj se nihče ni predstavil. No, gospa z ministrstva za infrastrukturo in prostor me je spet preusmerila drugam, in sicer na ministrstvo za izobraževanje in šport, saj iz fakultete najprej podatki pridejo na omenjeno ministrstvo, šele nato k njim, torej na ministrstvo za infrastrukturo in prostor.

Končno sem si v glavi lahko sestavila potek oziroma pot, ki so jo moji podatki morali opraviti, preden so prišli v registre prevoznikov. Torej iz Fakultete za družbene vede na ministrstvo za izobraževanje in šport, nato na ministrstvo za infrastrukturo in prostor in šele nato v program lpp, preko katerega so mi urejali mesečno karto. Poklicala sem na ministrstvo za izobraževanje in šport. Po obrazložitvi problema me je gospa (zopet, ne vem imena, saj se ni predstavila) napotila na njihov mail, naj jim napišem emšo in mi bodo podatke poslali po mailu. To storim. Kakšne pol ure po tem, dobim dva e-maila, eden je vseboval nekakšen link oziroma povezavo, drugi pa geslo. Ko sem opravila proces vpisa sem lahko vztopila v excel tabelo, kjer sem imela dostop do svojih podatkov rojstva, kraja bivanja, točk doseženih na fakulteti in datuma vpisa, ki je bil 14. september. Torej se na fakulteti niso motili, moj datum vpisa je bil pravilen, ampak noben od teh podatkov mi ni povedal kje so se moji podatki zataknili za skoraj tri tedne, ko jih v registrih ni bilo? Odgovorim ministrstvu za instrastrukturo, s katerega so mi pisali, da bi morala z eVŠ-ja dobiti mail s podatki, da to ni bilo moje vprašanje in še enkrat razložim kaj me zanima. V odgovor so mi napisali tole: »Pozdravljeni, žal vam ne morem odgovoriti na to vprašanje. Glede na to, da je ministrstvo za šolstvo odgovorilo, da je podatek v eVš, ni pa napisalo od kdaj, je verjetno vseeno nekaj bilo narobe. Kot sem že povedala, naš sistem od šolstva samo prevzema podatke in na njih nima vpliva. Torej če so podatki ustrezno vnešeni, jih sistem na prodajnih mestih prevzame in kreira vlogo, v nasprotnem primeru se vloga ne more kreirati in tudi nakup vozovnice ni možen«. Jasno mi je postalo, da tega kar me zanima ne bom izvedela. Vseeno sem začela razmišljati, spomnila sem se, da mi je gospa z ministrstva za izobraževanje in šport omenila, da če bi zaposleni na avtobusni postaji v Novem mestu vedeli na koga se obrniti, bi bil moj problem rešen že v dobri uri. To mi je dalo misliti.

Vem, da starejši zaposleni ali pa morda že generacije naših staršev, ne obvladajo tehnologije toliko kot maljše genracije. Sploh nekdo, ki dela na avtobusni postaji in je včasih prodajal papirnate karte, jih luknjal s posebno napravico, na roke pisal poročila… Naenkrat pa so ti isti ljudje primorani rokovati s takšno in drugačno tehnologijo, saj so papirnate karte zamenjale plastične kartice, ki se jih polni z računalniško tehnologijo in posebnimi programi. Ti so na videz lahki za uporabo, ko pa pride do problema, pa naenkrat postane uporaba zapletena. Odločila sem se, da pokličem na avtobusno postajo Novo mesto in povprašamm kako se spopadajo z novimi programi, konstantnim posodabljanjem in modernizacijo. Ali imajo zanje pripravljene seminarje, kjer bi jim razlagali in jih učili uporabe ali pa vsaj navodila na koga se obrniti, če do problema pride, da se zadeva najhitreje reši. Govorila sem z zaposleno, ki ni želela biti imenovana. Potrdila mi je, da starejšim ljudem, sploh tistim, ki so že čez petdeset, modernizacija res predstavlja problem. Rajši bi videla, da so programi vsaj 5 let enaki, kot pa da z vsakim letom nekaj spremeni, saj njim učenje vseh novih stvari vzame precej več časa, kot nam mlajšim. Ko pride do problema pa vedo na koga se obrniti le v njihovi stavbi, pravi problem pa nastane, ko tudi ta zaposleni, ki naj bi bil vseved, ne ve kaj bi lahko bilo narobe.

Tako sem lahko dala odgovor sama sebi. Postalo mi je jasno kje so se moji podatki izgubili. Ne na fakulteti in ne katarem od ministrstev. Izgubili so se v tistem enem klicu, ki zaradi pomanjkanja znanja ni bil opravljen. Nemorem jim zameriti, tehnologija je pač tehnologija, tudi jaz nisem računalničarka ali programerka in še virusa ne znam odstaniti iz okuženega računalnika. Morda sem ena redkih, ampak danes temu lahko rečem le: »Se zgodi«. K. K.

Prejšnji članek“DEJ POSODI MI AVTO!”
Naslednji članekV trgovino brez denarnice, le s telefonom