Hiter tempo življenja, ki ga imamo, nas je prisilil, da smo začeli razmišljati, kako bi bili najbolj učinkoviti pri transportu iz enega kraja v drugega in kako bi hkrati zmanjšali število avtomobilov v prometu ter posledično izpustnih emisij, prometnih nesreč in stroškov na lasten račun.
Edina logična rešitev je, da si stvari delimo. V tujini se je souporaba lastnine uveljavila že pred leti, počasi pa tudi Slovenci sprejemamo različne platforme in storitve, ki temeljijo na podobnem principu. Tako si lahko v prestolnici sposodite BicikeLJ, ki ga dobite na primerno označenem mestu. Terminalu na postaji približate svojo Urbano, kolo odklenete in že se vozite po sončni Ljubljani. Nimate skrbi, da bi zavora spuščala neprijetne zvoke, gume so polne, vas pa le čaka nova izkušnja v mestu.
Iz tujine smo sprejeli tudi platformo AirBnb, ki uporabnikom ponuja zasebna domovanja po svetu. Gostitelj lahko oddaja celo hišo, apartma ali pa samo sobo. Preko aplikacije si rezerviraš zasebno nastanitev, se z lastnikom dogovoriš za datum in prehodno plačilo. Airbnb je postal tako priljubljen predvsem zato, ker so gosti v tesnejšem stiku z domačini, lokalno hrano in kulturo.
Ne da si Slovenci v zadnjih letih delimo samo kolesa in stanovanja, ampak imamo tudi dve možnosti za souporabo avtomobilov, med katerima lahko uporabniki izbiramo in tako prihranimo čas ter denar. Eden izmed ponudnikov je podjetje Avantcar, ki je leta 2016 v Ljubljani predstavil prvi slovenski sistem souporabe avtomobilov (car sharing). Vsi avtomobili, ki jih ima ponudnik na voljo, so električni in jih je bilo sprva več kot 30 na več lokacijah po Ljubljani.
Drugi ponudnik je mlada start-up ekipa PiPi, ki je vzpostavila nekoliko drugačno souporabo avtomobilov. Imenuje se ”peer to peer car sharing” in se od Avantove »car sharing« ponudbe razlikuje v tem, da si uporabniki med seboj izmenjujejo lastne avtomobile. Do sedaj imajo več kot 500 uporabnikov, med katerimi se je tretjina prijavila kot lastnik avtomobila, ki bi svoj avtomobil oddajal, preostali pa kot potencialni najemniki.
KAJ JE CAR SHARING?
Souporaba avtomobilov v praksi pomeni delitev lastništva avtomobilov med posamezniki. Gre za navadno izposojo avtomobilov, ki pa se od klasičnega najema avtomobila (rent a car) razlikuje predvsem v tem, da si avtomobil izposodimo za krajše časovno obdobje (eno ali več ur, ne pa več dni), kar prinaša tudi več prožnosti pri rezervaciji.
Car sharing se je obrestoval v večjih evropskih mestih, kjer sta glavni težavi velika gneča in pomanjkanje parkirnih mest. Glavni cilj souporabe avtomobilov je namreč, da vsakdo sede v avtomobil le, ko ga res potrebuje oziroma da vožnjo z avtomobilom kombinira s trajnostnimi načini mobilnosti (mestni prevoz, kolo).
AVANT2GO PRVI PRI NAS
Prvi slovenski sistem souporabe pri nas je predstavilo podjetje Avantcar. Morebitne uporabnike podjetje privablja z mislijo, da jim ne bi rabilo nikoli več dotočiti goriva, ga odpeljati na servis, zanj kupiti letne vinjete, ali pa menjati in skladiščiti pnevmatik. Sliši se enostavno in mamljivo. In tudi je.
Celotna storitev – od rezervacije do odklepanja vozila, zagona motorja in končnega plačila – poteka prek mobilne aplikacije Avant2Go.
Med Slovenci je kar nekaj posameznikov, ki so bistvo in prednosti te ideje že dognali in to že dlje časa uporabljajo. Med njimi je tudi 35-letni Žan iz Ljubljane, zadovoljni uporabnik Avant2go storitev. Za storitev je izvedel na delovnem mestu, uporabljati pa jo je začel nekaj mesecev po ustanovitvi. Pravi, da je po letu uporabe opazil, da se je zasedenost avtomobilov povečala in je zato, kot slabost izpostavil ne dovolj dobro pokritost z avtomobili po Ljubljani. »Ko moraš hitro nekam priti in je najbližji avtomobil zelo daleč, vreme pa grdo… si zaželiš, da bi imel svoj avto. Ampak ja, vse ima svoje prednosti in slabosti. Jaz car sharing uporabljam redno. S punco imava en avto, oba delava in zelo nama pride prav, ker se jaz v službo, ki ni tako oddaljena, odpeljem z Avantovim avtomobilom, ona pa z najinim. Kot drugi avto, se mi zdi car sharing idealna opcija. Mesečno porabim nekje od 30-50 €, definitivno manj kot za taksi. Mislim, da je možno, da bi v prihodnosti tudi prodala najin avto, vendar šele takrat, ko bodo pri Avantcar-ju vzpostavili možnost izposoje na daljše relacije. Želel bi si, da se promet po mestu zmanjša, saj bi tako bilo manj gneče in nepotrebnega čakanja. Verjamem pa, da Slovenci s preostalih regij niso še tako seznanjeni s takim načinom transporta. Država sama bi morala spodbujati tovrstno uporabo transporta in rešili bi se marsikatere težave,« je dejal Žan.
Pred pogovorom sva se z Žanom dobila v okolici BTC-ja, dogovorila sva se, da me pelje na prvo car sharing izkušnjo. Na telefonu odpre aplikacijo Avant2go in poišče najbližji električni avtomobil. Sprehodiva se dobrih 200 metrov in na Avantovem parkirišču naju že čaka jekleni konjiček, ki naju bo peljal do centra mesta. Žan je avto preko aplikacije najprej rezerviral, ko sva prišla do njega, ga je pa tudi odklenil. Res preprosto. Avtomobil je odklopil iz električnega napajanja. Poudaril je, da nimajo vsa parkirna mesta napajalnikov. V primeru, če se ti zgodi, da je baterija skoraj na 0%, ga moreš peljati na tako postajo, kjer je napajanje mogoče. Če si res v veliki časovni stiski, pa lahko avto parkiraš in potem ekipa tehnikov poskrbi, da se avto napolne. Žan iz predala vzame ključ in ga položi pred menjalnik. Vedel je, da mi nekaj ni jasno: »Zakaj pa ključa ne daš v režo, kjer bi ključ moral biti?«
Žan me z nasmeškom na obrazu pogleda: »Ni ga potrebno vstaviti v režo, važno je le, da je v avtu,«, zopet dvigne telefon, odpre aplikacijo, pritisne gumb START v avtomobilu in avto je prižgan. Zopet ga vprašam: »Kako ga boš pa prižgal?«. Tokrat se mi pa res iz srca nasmeje in reče: »Avto je že prižgan, le slišiš ga ne, ker…« Skočim mu v besedo: »Aja, saj res, električen je« in se sama sebi nasmejem. »Nimamo zastonj zelene prestolnice.«
Ko prideva do cilja, avto parkirava na primerno označenem mestu. Žan pravi, da je slabost tudi ta, ker so včasih vsi parkirni prostori zasedeni. Nevedni vozniki in turisti včasih parkirajo na njihovem mestu, potem pa nimaš kam dati avtomobila. V takem primeri avto lahko pustiš na navadnem parkirišču in nato tehniki zadevo rešijo. Nato Žan preko aplikacije opravi še plačilo in zadeva je zaključena. V najinem primeru sva za 10 minutno vožnjo porabila 3€. Rekel je tudi, da je tarifa po 18. uri tako nizka, da se ti tudi splača avtomobil pustiti na parkirišču za tri ure na mestu, kjer imaš opravke.
Njegove izkušnje so večinoma pozitivne, še posebej, ker car sharing kombinira tudi z drugimi oblikami prevoza. V primeru lepega vremena uporablja BicikeLJ, včasih uporabi javni prevoz, za izlete izven Ljubljane pa uporablja osebni avtomobil. Poudaril je, da bi morali biti bolj strpni v prometu in da bi se morali veliko bolj prilagajati, pa bi se promet kmalu zmanjšal.
Ko se prvič registriraš v sistem, moraš plačati začetno zavarovanje nekje med 30-50€ in iti moraš na uvodno predavanje. Na predavanju podjetje predstavi svoje vizije in želje za prihodnosti. Uporabnike seznani z uporabo električnih avtomobilov, kako se jih prižge in napaja. Žan pravi, da je predavanje uporabno in da hitro mine. Marsikoga odvrne ravno misel, da bi moral nekam iti za cel dan in poslušati nepotrebne informacije. Po eni uri predavanja izveš vse in že si zadovoljni uporabnik električne mobilnosti.
Leta 2016 so si Avantcarovci želeli, da bi do leta 2018 število avtomobilov povečali na vsaj 500. Po njihovih predvidevanjih bi se lahko število avtomobilov v Ljubljani zmanjšalo do deset tisoč. V podjetju sem vprašala, kako kaže s številkami po dveh letih. Eden izmed ustanoviteljev je dejal, da vse poteka po načrtih. Vozni park so povečali na nekaj čez 100 avtomobilov, v prihodnjem letu pa že načrtujejo nove nakupe, saj uporaba konstantno raste. Z dodatnimi lokacijami eksponentno raste tudi število uporabnikov. Vsak dan vpisujejo nove, vključuje se tudi veliko podjetij. Veliko več uporabnikov so dobili tudi s tem, ko so omogočili, da lahko avto pustiš na katerikoli lokaciji in jih ni potrebno vračati na točno določeno mesto. Zavedajo se, da je pokritost po prestolnici še premajhna in da lahko pride do nevšečnosti zaradi pomanjkanja avtomobilov. V začetni fazi razvoja je to čisto normalno. Predvsem si želijo spremeniti miselnost ljudi, potem pa postopoma nadgrajevati svojo strategijo. O tem, za koliko avtomobilov se je zmanjšal promet, ni imel podatka, saj bodo v podjetju promet spremljali do konca tega leta in bodo prve številke znane šele v prihodnjem letu.
Električna mobilnost se sprva sliši odlična rešitev. Avtomobili niso hrupni, manj je izpustnih emisij, ne porabljamo veliko naravnih zalog nafte in njenih derivatov, poraba in stroški prevoza so občutno manjši itd. Vendar ni vse tako idilično, kot se sprva sliši. Življenjska doba akumulatorjev je omejena. Za proizvodnjo enega akumulatorja se porabi veliko težkih kovin, kot so kobalt, litij, nikelj in drugi. Ko baterijo »infarkt« po osmih do desetih letih delovanja, z njo ne moreš nič, kot da jo odpelješ na odpad za nevarne odpadke. V zadnjih letih so sicer v Ameriki (tudi pri nas Gorenje Surovina) že začeli s postopki reciklaže, s katerim lahko pridobimo nekaj prvotnih surovin, vendar kljub reciklaži, ostane precejšnji del akumulatorja neuporaben in težko razgradljiv, zaradi prisotnosti težkih kovin.
Pri tem se odpre še sporno vprašanje o kopanju kobalta. Kobalt je ključna surovina za izdelavo litij-ionskih baterij in akumulatorjev, ki jih uporabljajo v industriji električnih vozil. Pridobivanje kobalta pomeni zelo veliko breme za okolje, saj za njim ostajajo opuščeni rudniki, čiščenje rude pa je zelo potraten proces, za katerega je potrebna uporaba številnih strupenih kemikalij. Več kot polovica vsega kobalta se koplje v rudnikih v Demokratični republiki Kongo, kjer prihaja do izkoriščanja otroške delovne sile. Delavci so vsakodnevno izpostavljeni strupenim surovinam za zelo slabo plačilo. Zaradi večje proizvodnje električnih avtomobilov se bo potreba po kobaltu še povečala. Država Kongo je že napovedala, da bo davek na to kovino povečala za petkrat, kar trge navdaja z negotovostjo. Posledično prihaja tudi do prodaje kobalta na črnem trgu.
Vsaka zgodba ima po navadi tudi črno plat. In ima jo tudi zgodba o električnih avtomobilih. Če bi bilo tako preprosto in okolju prijazno, kot se sprva sliši, bi lahko res živeli v pravljici. Marketing in oglaševanje sta v 21. stoletju tako dovršena, da potrošnike vrtijo okoli prsta s predstavljanjem produkta v najboljši luči. Potrošniki smo kot čreda ovac. Verjamemo in kupimo vse, kar nam proizvajalci ponujajo in prodajajo. Pomembno je, da se ljudje v prihodnje naučimo vsako zgodbo preučiti z več vidikov.
Kljub vsemu se mi zdi ideja car sharinga odlična rešitev za zmanjšanje prometa in ostalih prednosti, ki jih ta način transporta ima, pa naj bo to z električnimi avtomobili ali avtomobili z notranjim izgorevanjem. Ne glede na to kakšen avto se souporablja, se količina avtomobilov v vsakem primeru zmanjša, kar pa je po moje glavni cilj tega projekta.
To potrjuje tudi zapis raziskovalne družbe Boston Consulting, ki predvideva, da se bo število uporabnikov car sharinga do leta 2021 povečalo na 35 milijonov. Avtomobilska industrija bo po njihovem zaradi souporabe avtomobilov izgubila do 550 tisoč kupcev avtomobilov. Od tega se bo prodaja v Evropi zmanjšala za 182 tisoč vozil, v Aziji pa za 356 tisoč vozil.
