Z Matejem, s katerim se poznava že kakih 15 let, nama ni ostalo drugega, kot da pogovor opraviva po Skypu. »Najbolje, da se slišiva, ko bom šel iz Ljubljane,« mi pravi. Proti Kranjski Gori, kjer je glavna pisarna njegovega Forwarda – agencije za digitalni marketing, se odpravi v nedeljo zvečer. Trenutno se najbolj posveča vodenju kampanje na družbenih omrežjih za »masteršefico« Almo Rekić, ki kandidira za županjo Jesenic. Matej je pred štirimi leti s svojim znanjem že pomagal kranjskogorskemu županu do gladke zmage že v prvem krogu. Rad se spomni časov, ko se je spoznal z »286-ko«, kar je imelo nanj izreden vpliv. Kranjskogorec, ki sicer živi v Ljubljani, kjer se je tudi šolal, je med drugim učitelj smučanja in deskanja, v mlajših letih se je ukvarjal s plesom ter bil reševalec iz vode in redar na smučišču. Ni ga strah, da bi nam roboti odvzeli delovna mesta: »Prisotni so v naših življenjih že 30 let in se nam jih ni treba bati. Ne vidim črnih scenarijev, smo trdoživa vrsta.« Z nasmeškom pove, da je svojo podjetniško pot začel v srednji šoli s prodajo piratskih CD-jev. In kdo ga tako ali drugače fascinira? Hitler z vidika kulta osebnosti, Goebbels in njegova sposobnost organiziranja propagande, sicer pa Laibach, Slavoj Žižek, Miha Mazzini, Barack Obama, Bill Clinton …
Kako, da zopet vstopaš v politično tekmo – tokrat pomagaš Almi Rekić, ki kandidira za županjo Jesenic?
Politika me zelo zanima, politična propaganda je nekaj, kjer vidim, da imam več znanja kot ostali. Poleg tega lahko s politiko spreminjamo določene stvari za naprej. Se mi zdi super prvi korak, sploh ker gre za medijsko prepoznavno osebo, kar nam zelo olajša delo.
Matej, samo malo, da preverim, ali Skype snema … Ok, vse deluje, lahko nadaljujeva. Na prejšnjih volitvah si v Kranjski Gori pomagal Janiju Hrovatu. Kakšne vzporednice bi lahko potegnil med vodenjem takratne in tokratne kampanje?
Glavna razlika je, da je Kranjska Gora vas, zato se ljudje bolj poznajo med seboj. Sama kampanja v Kranjski Gori je delovala precej na način, da se je obiskovalo kraje, tako da so ljudje spoznali kandidata. Jani (Hrovat, op. p.) ni bil znana osebnost, poleg tega se ga je držal negativen prizvok, to pa na račun tega, da je bil premožen. V Sloveniji volilci tega ne marajo.
Na Jesenicah je situacija malce drugačna; so mestna občina, zato ni možno doseči osebnega stika s tolikšnim deležem volilcev. Kranjska Gora (občina, op. p.) ima 5.000 volilnih upravičencev, razdeljena je na štiri kraje, medtem ko imajo Jesenice – če se ne motim – 17.000 volilnih upravičencev, od katerih jih je večina koncentrirana v mestu. Prednost je tudi ta, da je Alma prepoznavna medijska osebnost.
Pri obeh omenjenih kampanjah je bila tvoja vloga vodenja družbenih omrežij. Kakšne spremembe si opazil v preteklih štirih letih, se je kaj bistveno spremenilo?
Pred štirimi leti se je bilo malo lažje lotiti digitalnega marketinga, recimo na področju družbenih omrežij so bile zadeve preprostejše; medijski prostor je bil manj zasičen, danes je recimo težje najti pot do volilcev.
Smo pa v tem času naredili veliko bolj profesionalen pristop; glede na vložena sredstva je pristop na bolj vrhunskem nivoju kot pred štirimi leti – pa čeprav je bil že takrat na zavidljivo visokem nivoju. Če si za primerjavo vzamemo druge kraje po Sloveniji … Oz. če recimo pomislim na predsedniško kampanjo Marjana Šarca, sem prepričan, da bi oni dobili predsedniško bitko, če bi kampanjo izpeljali malo bolj profesionalno. To nam pove, da slovenska politika ne zna komunicirati; pred dnevi je Slavoj Žižek v enem od intervjujev dejal, da levica – na globalnem nivoju – ne zna več komunicirati z delavskim razredom, v čemer se z njim strinjam, ampak to ne drži v tolikšni meri v Sloveniji.
Torej bi Šarec z boljšo kampanjo na družbenih omrežjih lahko dobil boj za predsednika države?
Vsekakor. Ampak to je generacija, ki ni odrasla z »digitalom«, zato tega področja ne razumejo dovolj. Poleg tega se je treba zavedati, da je v Sloveniji veliko prodajalcev »bullshita«, ki obljubljajo zelo veliko. Posledica tega je, da zato mnogokrat tudi sogovornik na drugi strani ne verjame vsega, kar mu govoriš. Je pa to po eni strani v redu, saj je politično komuniciranje prek digitalnih kanalov precej v zaostanku, kar pomeni, da je še veliko priložnosti za izboljšave. Če v tem vidiš poslovno priložnost, jo lahko izkoristiš; podobno se je zgodilo pred štirimi leti.
Bi lahko torej rekel, da imajo na račun družbenih omrežij danes večje možnosti tudi manj znani kandidati oz. taki, ki ne razpolagajo s tako visokim oglaševalskim proračunom? Torej lahko z manj denarja dosežejo več volilcev …
To velja sploh za manjše kraje, v Ljubljani to ne bi delovalo. Z generacijo milenijcev, ki postajajo vedno večja volilna baza, se že dogajajo spremembe. Nasploh bi rekel, da smo Slovenci »hejterji«, za tak tip ljudi so družbena omrežja odlično orodje. Pri Almini kampanji opažam, da se jih vedno najde nekaj, ki se poslužujejo tudi sovražnega govora, a se hitro najdejo tudi ljudje, ki te podpirajo. V Kranjski Gori je situacija malo drugačna; trenutni župan je naredil tako veliko in ima tako visoko podporo, da so tudi tisti največji nasprotniki raje tiho, saj ne želijo izpasti »hejterji«.
Matej Kalan (tretji z leve) z novim županom Kranjske Gore Janezom Hrovatom po zmagi na volitvah
Foto osebni arhiv Matej Kalan
Zakaj so ti politične kampanje tako privlačne? Ker lahko vplivaš na življenja ljudi?
V politične kampanje sem se podal iz razlogov, ki sem jih že prej naštel; pa ker me je svetovna politika zelo zanimala. Ko vidiš trende svetovne politike, sploh v Združenih državah Amerike, jih lahko preneseš tudi v Slovenijo … V Sloveniji sem se naučil tudi tega, da je spremembe lažje dosegati, če greš od spodaj navzgor – kot smo to dosegli v Kranjski Gori. V Sloveniji se mora določen tip politikov zamenjati; potrebujemo politike, ki bodo podpirali transparentnost in z digitalizacijo izboljšali delovanje javne uprave.
Kaj pa tebi pomenijo družbena omrežja? Kakšno vlogo igrajo?
Jaz sem obseden s tehnologijo in me vse nove stvari zanimajo. Nekateri pravijo, da smo dandanes preveč na družabnih omrežjih … Včasih so tudi govorili, da smo preveč za televizijo ali pa preveč zunaj; vedno imaš ljudi, ki pravijo, da je nečesa preveč. Ampak to ravnotežje si ustvarja vsak posameznik posebej. Ko gre zadeva iz ravnotežja, se slednje ponovno vzpostavi. Družba vsekakor ne bi mogla funkcionirati, če bi bila večina ves čas na družbenih omrežjih. Treba se je zavedati, da imajo družbena omrežja številne pozitivne vplive: recimo arabska pomlad ali pa številne informacije, ki jih najdemo. Kar se je zgodilo v preteklih desetih letih, je za marsikoga starejšega težko »sprocesirati«. Taki pravijo, da je to nevarno, da je tega preveč, ampak tega je preveč zanje. Mlajša generacija na to gleda povsem drugače, zanje je to del njihovega življenja. Včasih so se tudi bali vlakov pa so morali testno voziti zapornike in tako pokazati, da je vožnja z vlakom varna.
Zadnjič si mi povedal, da si v govoru (pred nekaj dnevi v Tehnološkem parku Brdo v Ljubljani, op. p.) skupini bodočih podjetnikov rekel, da se je tvoja podjetniška pot začela s prodajo piratskih CD-jev v srednji šoli. Nam lahko poveš to anekdoto?
V srednji šoli sem si kupil CD-snemalnik, saj me je tovrstna tehnologija zelo zanimala. Začel sem s snemanjem piratskih CD-jev, ampak sem se tega lotil na malce drugačen način kot ostali; ostali so namreč imeli sezname z vsebino na listih, medtem ko sem imel jaz celotno vsebino »online«, saj mi je kolega naredil program, ki je omogočal, da si si lahko izbral le tisti program, igrico ali MP3, ki si ga želel. Na ta račun sem bil korak pred konkurenco. Tehnološko področje omogoča, da kdaj poizkusiš kakšno novost, ki se lahko pokaže kot dobra. Zelo zgodaj sem ugotovil, da imam občutek in znanje za take stvari.
Vedno sem se nekako branil IT-področja, zato se tudi nisem vpisal na informatiko (Fakulteta za informatiko in računalništvo, op. p.), kot je to storilo kar nekaj mojih sošolcev, temveč sem se vpisal na DIF (Fakulteta za šport, op. p.). To področje me preprosto preveč zanima, zato me obenem vleče tudi nazaj.
Omenil si fakulteto. Nisi diplomiral …
Ja … Skoraj.
Skoraj, ja. Kakšne so bile tvoje izkušnje z našim izobraževalnim sistemom?
Sistem, v katerem sem se šolal, je bil precej postavljen na temeljih naše bivše države, tu mislim predvsem starejše profesorje. Se mi zdi, da šolstvo doživlja revolucjio. Včasih si moral biti tiho in poslušati, danes pa sta participacija in komunikacija veliko bolj dvosmerni. Je pa to zelo odvisno od profesorjev; mene so v šolstvu zelo demotivirali predvsem profesorji, pri katerih je lahko obveljala le njihova beseda. To ne spada v šolstvo. Kar me je tudi demotiviralo, je bil dogodek v 3. ali 4. letniku Pedagoške fakultete, ko smo se v času projektorjev učili uporabljati grafoskop. Tudi šolstvo se bo dalo transformirati, sploh če upoštevamo, da je Slovenija majhna država, torej to lahko stori mnogo hitreje kot velike države. Ampak to je projekt za prihodnost.
Imaš konkretne ideje transformacije šolstva?
Digitalizacija učnega procesa, torej bi bile določene vsebine – tudi naloge in testi – lahko na spletu; kot to počnejo določene »online« fakultete. Že v osnovnih šolah bi lahko določene snov predstavili z video vsebinami, ki omogočajo bistveno boljšo razlago in predstavitev. To poenotenje bi pomenilo, da bi učenci ne bili slabši na račun slabšega podajanja znanja učitelja.
A si vedel že v osnovni šoli, da boš podjetnik? Kdaj si ti vedel oz. začutil, da bo tvoja pot taka?
Šlo je bolj za splet okoliščin. Ko sem »pavziral« in začel delati v hotelu Lek v Kranjski Gori, sem imel super šefa – Matjaža Kondo, ki je danes strokovni sodelavec za turizem na Ljubljanskem gradu, obenem pa sem imel za nadrejeno še osebo, ki ne le, da me ni razumela, me je celo sabotirala. Ko sem spoznal take razmere znotraj podjetja, obenem pa vedel, da imam določene sposobnosti, sem se odločil, da grem lahko počasi na svoje. Lotil sem se spletne prodaje. Takrat sem se odločil, da fakultete ne bom dokončal. Če bi še naprej razmišljal o delu v nekem podjetju, bi fakulteto vsekakor zaključil. Mi je pa to tudi zaprlo vrata pri iskanju določenih zaposlitev, sploh v javnem sektorju.
Kako točno se je potem začela tvoja zgodba s spletno trgovino Globepoint?
Ko sem šel v Avstralijo, sem si kupil navigacijsko napravo, ki mi je služila v času potovanja. Ob vrnitvi v Slovenijo sem to napravo prodal za več denarja kot sem zanjo odštel v trgovini. Takrat sem opravljal v Kranjski Gori delo reševalca iz vode, tako da sem imel kar nekaj časa za brskanje po spletu; začel sem s spletnim nakupovanjem na Ebay-u. Nisem mogel verjeti, s kakšno visoko maržo se prodajajo določeni izdelki. Kitajski trg je bil občutno cenejši. Naučil sem se prodaje izdelkov končnim kupcem, ob kasnejši prodaji Globepointa in začetkih Forwarda (agencija za digitalni marketing, op. p.) pa je šlo za drugačen pristop – prodajo storitev naročnikom. Treba se je bilo naučiti kar precej novih veščin. Delaš tudi napake, na katerih se učiš. So mi pa izkušnje iz Globepointa zelo pomagale pri nadaljnjem delu.
Pisarna v Kranjski Gori je zelo prostorna (v njej so biljard miza, Play Station, Amazonov Echo, op. p.), kar je sicer trend zadnjih let. Kaj tebi kot direktorju podjetja igra pisarna, ki je neke vrste dnevna soba?
Pisarna igra veliko vlogo. Ko si sam, ti to ni tako pomembno, ob širitvi podjetja in selitvi v druge prostore pa pisarna igra večjo vlogo, saj v njej preživimo velik del našega življenja. Ker sem zelo analitičen tip človeka, sem velik poudarek dal temu, da vsem prisotnim delovno okolje trati čim manj časa. Produktivna vključitev v delovni proces je poglavitna. Veliko opazujem in ves čas poizkušam optimizirati delovne procese.
Matej Kalan v pisarni Forwarda v Kranjski Gori
Foto osebni arhiv Matej Kalan
Globepoint si vodil približno deset let. Katere so bile glavne spremembe, ki so se zgodile v tem desetletju?
Obdobje recesije je bila dobra izkušnja, ker je takrat propadlo veliko podjetij. Prihodki so šli navzdol, začele so se težave z neplačniki … In da sem se prebil prek tega, sem pridobil veliko izkušenj.
S katerimi izzivi se trenutno srečuje Forward?
Rast je glavni izziv, kot tudi izobraževanje zaposlenih in kadrovska širitev. Velik izziv je še širitev pisarne v Ljubljani.
Misliš, da se bo v prihodnjih desetih letih na tehnološkem področju več spremenilo kot se je spremenilo v preteklih desetih letih?
Vse je odvisno od družbe, kako se odzove na novosti in spremembe. Jaz, recimo, nikoli ne bom začel uporabljati Snapchata oz. ga ne bom znal uporabljati na način, kot nekdo, ki ga uporablja že zadnjih pet let. To pomeni, da počasi ne bomo več »early adopterji«, ampak bomo s starostjo lezli vse bolj proti repu. Zato se določene tehnologije ne morejo razvijati tako hitro.
Brez česa si na tehnološkem področju ne moreš predstavljati življenja?
(nekajsekundni premislek) Lahko si ga predstavljam brez Facebooka, vsekakor pa ne brez mobilnega telefona, ki mi omogoča komunikacijo s katerokoli osebo in kadarkoli si to zaželim.
