V Parizu že tretji konec tedna potekajo protestni shodi zaradi rekordno visokih cen goriva in drugih življenjskih dobrin. Na ulicah vlada nasilje, zato vlada razmišlja o uvedbi izrednih razmer.
Jabolko spora tiči v kar 23-odstotnem povišanju cen goriva v zadnjih 12 mesecih. Trenutno v Franciji povprečna cena litra goriva znaša 1,51 evra, kar je rekorden znesek od začetka 21. stoletja. Francoski predsednik Emanuel Macron kot glavni razlog za povečanje ekološkega davka navaja prekomerno onesnaževanje okolja, višanje cen goriva pa naj bi po njegovo ljudi spodbudilo k uporabi javnega prometa. Francija predstavlja eno glavnih varuhinj pariškega podnebnega dogovora in se s svojo strategijo energetske politike zavzema k zmanjšanju uporabe fosilnih goriv, Pariz pa je eno izmed mest, kjer se redno soočajo s težavami s smogom. Zato je Macron hkrati tarča okoljevarstvenikov, ki mu očitajo, da se ne drži svojih obljub o bolj zelenem planetu. Številni protestniki, pred tremi tedni se je po celotni Franciji zbralo več kot 280.000 ljudi, pred tednom več kot 100.000, ta konec tedna pa je število naraslo na 135.000, Macrona obtožujejo, da je “malega človeka” pustil na cedilu. Predvsem jih ima veliko občutek, da se jim je zmanjšala kupna moč. Povprečnemu Francozu je ta v zadnjih desetih letih padla za 1,2 odstotka (400 evrov letno).
Na nekaterih shodih so ljudje pozivali k predsednikovemu odstopu, saj hočejo narediti konec njegovim liberalnim reformam, ki jih je brezkompromisno izvedel v svojem enoinpolletnem mandatu, in od katerih ne odstopa. Gre za eno največjih protestnih gibanj v Franciji vse od leta 1968. Ob bok Macronu se je postavil premier Edouard Philippe, ki je zavrnil možnost znižanja trošarin na dizelsko gorivo, obljubil pa pomoč revnejšim družinam.
Gibanje rumenih brezrokavnikov znak apolitičnosti
Svoje nezadovoljstvo z omenjenimi ukrepi so sprva izrazili predvsem prebivalci s podeželja in manjših mest v Franciji, ki so začeli protestirati zaradi vpliva davka na kakovost njihovega življenja. Večina jih namreč sodi v nižji razred po višini dohodka, avto pa jim predstavlja pomembnejše prevozno sredstvo, saj javni prevoz na teh območjih ni tako učinkovit kot v večjih mestih. Ogorčeni so, ker sta dizel in bencin, ki ga uporabljajo zlasti za pot v službo, močno obdavčena, na drugi strani pa sta gorivi za letala in ladje, ki sodijo med večje onesnaževalce Zemlje, neobdavčena. Prav tako se upirajo krivičnemu zmanjševanju davkov bogatih, na primer na dividende.
Pridružili so se jim tudi meščani, nazadnje so šli na ulice tudi Macronovi politični nasprotniki z levice in tudi z desnice. Situacijo so izkoristili za vršenje dodatnega pritiska na vodilne. Vsi skupaj so se združili pod tako imenovanim Gibanjem rumenih brezrokavnikov (protestniki so oblečeni v prepoznavne rumene jopiče, fr. gilets janues), ki je bilo ustanovljeno na spletnem omrežju Facebook. Vsi skupaj izhajajo iz treh načel; apolitičnost gibanja (ne predstavljajo nobene stranke), zahtevajo ukinitev davka in odstop Macrona. Druži jih tudi enaka oprava; varnostni rumeni brezrokavnik.
Gibanje naj ne bi imelo homogenega vodstva in programa, kar je po mnenju bivšega dopisnika RTV Slovenije iz Bruslja – Matjaža Trošta njihova težava in tudi prednost. »Opozarjajo na resno težavo, ki jo morda elite ne zaznavajo in naslavljajo v zadostni meri, a se z nasiljem v Parizu obenem tudi odmikajo od možnosti, da bi kaj spremenili,« dodaja Trošt. Rumeni jopiči po celotni državi zapirajo vozne pasove avtocest, križišča, ulice in tako kažejo nezadovoljstvo ob vse višjih življenjskih stroških. Demonstracije puščajo sledi tudi na gospodarstvu, saj je Pariz v tem času sicer preplavljen s turisti in predbožičnimi nakupovalci, zdaj pa spominja na bojno območje.
Je v Franciji ogrožena demokracija?
Mirni protesti so se v soboto v prestižnejšem koncu Pariza sprevrgli v množično nasilje in vandalizem. Skupine mladih moških z zakritimi obrazi, oboroženimi s palicami in sekirami so napadale policiste, zažgale več deset avtomobilov in poškodovale zgradbe ter ropale trgovine. V ta namen so številni lastniki trgovin zaščitili okna z lesenimi deskami, vrata pa sta zaprli tudi prestižni veleblagovnici Galeries Lafayette in Printemps. Za nameček je zaprtih 19 postaj podzemne železnice. Policisti so morali uporabiti solzivec, vodne topove in dimne bombe, gasilci so pogasili 190 požarov, ranjenih je bilo 263 ljudi. Protestniki, med katere so se pomešali pripadniki skrajno desničarskih in levičarskih skupin, so poškodovali celo Slavolok zmage, na katerega so napisali “rumeni jopiči bodo triumfalni” in “Macron odstopi”.
Čeprav gre za najhujše izgrede v tem desetletju, se moji sogovorniki strinjajo, da to ne bo ogrozilo demokracije v Franciji. »Francija se je v preteklosti ukvarjala s še večjimi protesti, vendar ni nikoli prišlo do tega, da bi se ogrozila demokracija. Je pa jasno, da je veliko političnih opcij nezadovoljnih z Macronovo politiko in se uporabi vsak razlog, da se to tudi sporoči,» pravi Maja Bučar, profesorica na Katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. Trošt se pridružuje njenemu mnenju: »Francija je vajena protestov. Treba se je zavedati, da je a 65-milijonska država, širši Pariz je dom okrog deset milijonom ljudi, protestira pa jih okrog 75.000, v Parizu ta vikend 10.000. Tudi sicer je francoska vlada že večkrat poudarila, da ne bo pustila, da bi vladala ulica. Macron ima udobno večino v parlamentu,« sklene Trošt. Medtem je tiskovni predstavnik francoske vlade Benjamin Griveaux sporočil, da Francija razmišlja o uvedbi izrednih razmer. Mirnim protestnikom so pripravljeni prisluhniti za pogajalsko mizo. Težava nastane, ker Gibanje nima vodstva.
Protesti so se razširili tudi v Belgiji in na Nizozemskem
Cene goriv, večinoma dizla, v zadnjega pol leta naraščajo tudi drugod po svetu, kjer pa, razen izjem, ni izzvalo protestov. Med drugim so se ti razširili v sosednjo Belgijo, okoli 100 posameznikov je proti visokim cenam goriva demonstriralo tudi pred nizozemskim parlamentom. Podobna akcija je bila napovedana junija na Hrvaškem, vendar je bila zaradi premajhnega in neenotnega odziva odpovedana.
Krepi se moč zelenih strank
Ob vse večjih težavah s podnebnimi spremembami je v javnosti opaziti težnjo k večjemu prizadevanju v boju proti le-temu. Vse več ljudi si prizadeva za omejitev toplogrednih izpustov. Ravno v tem času v Katovicah na Poljskem poteka podnebna konferenca, v želji, da bi bili slišani, se je v središču Bruslja zbralo več deset tisoč ljudi. Veliko ljudi je tudi mnenja, da bodo v prihodnosti večjo vlogo dobile t.i. zelene stranke, ki se borijo za ustvarjanje ekološko trajnostne družbe, usmerjene v varovanje okolja, socialni liberalizem in osnovno raven demokracije. To je bilo opazno že pri lokalnih in deželnih volitvah v Belgiji in Nemčiji, kjer je namesto tradicionalnih social-demokratskih strank na levici zmagala stranka zelenih.
Bojko Bučar s Katedre za mednarodne odnose (FDV) je mnenja, da v prihodnosti Zeleni (op. zagovorniki zelene politike) ne bodo imeli vidnejše vloge, Bučarjeva in Trošt pa sta soglasna, da bi se to utegnilo spremeniti. »To nakazuje že dogajanje v Nemčiji in Belgiji, je pa vprašanje dometa tovrstnih ‘enoidejnih’ strank v siceršnjih političnih razpravah, kjer ne prednjačijo nujno pomembne teme za prihodnost človeštva, mladih. Vsekakor obstaja veliko političnega prostora za zmerne, sredinske Zelene stranke,« sklene Trošt. Bučarjeva pa izrazi željo, »da bi zeleno postalo tudi osrednje, ker ni nujno, da ostane samo stvar strank, ki se deklarirajo kot zelene, ampak tudi drugih političnih opcij, ki bodo uvidele, da je potrebno nekaj narediti v smeri podnebnih sprememb.» Pravi, da je bolj naklonjena ideji, da se v t.i. mainstream stranke vključi čim več zelenega.
Staša Pust
