23-letni košarkar David Gabrovšek, ki je svoje želje usmeril v študij in igranje košarke na ameriški univerzi, je končno doma in živi svoje sanje. Srednjo šolo je dokončal na Gimnaziji Domžale, študij pa nadaljeval na Southwest Baptist univerzi, kjer so mu ponudili polno štipendijo. Kasneje se je prepisal na univerzo Missouri Baptist, ki je locirana v mestu St. Louis, v zvezni državi Missouri. Tam je diplomiral in pridobil naziv »Bachelor of Science in Excercise Science«. Celotno izkušnjo je opisal kot noro in neverjetno, vendar se v ZDA ne bi vrnil igrat košarke. Kot pravi, mu je slovenski stil igranja bolj po godu, zato bo z igranjem nadaljeval v rodni Sloveniji. Poslovil se je od klubov v nižjih ligah in se odločil za profesionalno igranje v KK Šentjur, s katerimi je podpisal prvo pogodbo. David je za dano izkušnjo zelo hvaležen in se zaveda edinstvene priložnosti, ki jo je z veseljem in izzivom sprejel.
Kako dolgo se že ukvarjate s košarko?
S košarko se ukvarjam že 15 let. Starši so me prvič vpisali na trening košarke pri osmih letih.
Za katere klube v Sloveniji ste že igrali?
Svoj prvi trening sem imel v domžalskem košarkarskem klubu Helios, nato sem pri 14 letih pričel z igranjem v KK Janče, kjer sem igral dve leti. Za tem sem se prepisal v KK Komenda in tam igral do odhoda v Ameriko. Tam se je začelo tisto prave igranje in začel sem s snemanjem kratkih filmov za sprejem na katero od ameriških univerz. Letos pa sem prvič podpisal pogodbo za igranje v košarkarskem klubu Šentjur.
Kdaj in kako ste se odločili, da boste šolanje nadaljevali na ameriški univerzi?
Prvič sem željo po šolanju v Ameriki izrazil proti koncu tretjega letnika gimnazije. Bratoma se je ideja zdela dobra in začeli smo zbirati informacije kako naprej. Najprej je bil cilj končati že srednjo šolo v ZDA, ampak je ta plan v zadnjem trenutku splaval po vodi. Po mojem mnenju se je vse izšlo še bolje, saj sem naslednjo sezono v Sloveniji odigral odlično in si zagotovil zanimanje trenerjev iz ameriških univerz.
Je bila selitev težka? Kako so to sprejeli vaši starši?
Zame selitev ni bila težka, saj sem komaj čakal nove preizkušnje. Na drugi strani pa staršem ni bilo najlažje. Še posebej mami je moj odhod zelo prizadel in je potrebovala kar nekaj časa, da se je navadila na tih dom brez najmlajšega sina.
Študirali ste ne ameriški univerzi Missouri Baptist, je bila to vaša prva odločitev?
Ne, ni bila. Svoji prvi dve leti sem študiral in igral na univerzi Southwest Baptist, potem pa sem se prepisal na omenjeno univerzo.
Kaj je bil razlog za prepis?
Razlog za prepis je bil odhod trenerja, ki me je pripeljal v ZDA. Z novim trenerjem pa se nisva najbolje ujela.
Za katero smer študija ste se odločili?
Odločil sem se za »Exercise Science«, kar je podobno kot pri nas kineziologija.
Se vam je zdel študij zahteven, glede na to, da ste morali prilagajati čas košarki in študijskim obveznostim?
Študijska snov je bila vedno predstavljena na zanimiv in obvladljiv način, zato nisem imel nikoli težav z razumevanjem materiala. Sprotno delo – v katero te »prisilijo« trenerji ter šolski sistem (ocenjene domače naloge, ocenjena prisotnost, ocenjeno sodelovanje pri pouku) pa je zagotovilo, da ostane dovolj časa tudi za šport.
Je študijski sistem primerljiv z našim v Sloveniji?
Menim, da obstajajo ogromne razlike. Omenil sem že sistem domačih nalog, ki je predvsem baziran na internetnih vprašalnikih, obvezna prisotnost pri vseh predmetih, štiri ali več testov (izpitov) na študijsko polletje pri vsakem predmetu, brez ustnih spraševanj, itd.
Kako pa je s košarko? So razlike velike?
Razlike med našo kategorijo mladincev in ligo v ZDA se mi niso zdele velike, razen v fizični pripravi Američanov. Na splošno je tam veliko bolj izrazitejša tekmovalnost. Po drugi, strani pa šele sedaj, ko tekmujem v prvi članski ligi, vidim kaj pomeni »igrati z glavo«.
Katera igra vam bolj ustreza?
Mislim, da mi še vedno bolj ustreza naša. (smeh) Tukaj se počutim bolj domače.
Kako bi pri nas lahko izboljšali ali prilagodili študij mladim, ki imajo potencial v športu?
Težko rečem, ker nikoli nisem študiral v Sloveniji. Iz informacij, ki jih dobim od prijateljev, mislim da je problem v količini snovi, ki jo mora študent osvojiti za posamezni izpit. Mogoče bi bilo bolje, da se učna snov preverja večkrat z manj obsežnim izpiti v krajših časovnih intervalih.
Verjetno ste v času študija stanovali v kampusu. Se je bilo težko navaditi na življenje brez pomoči staršev?
Na samostojno življenje se ni bilo težko privaditi, ker sem komaj čakal na nove izzive. Moram pa priznati, da sem večkrat pisal staršem za pomoč.
Ste imeli težave pri navezovanju stikov s tamkajšnjimi sošolci in soigralci?
S tem nikoli nisem imel težav in tudi tam jih nisem imel. Na vse sem se hitro privadil, tudi na Američane in ostale tujce.
So vedeli iz kje prihajate? So že kdaj slišali za Slovenijo?
Večina ni imela pojma kaj in kje je Slovenija. Največkrat so nas povezali z Rusijo.
Kako ste ohranjali stike s svojimi domačimi prijatelji, glede na to, da ste bili v različnih časovnih pasovih?
Čez teden smo si pisali e-maile, ob nedeljah pa smo imeli s starši dogovorjen čas, ko smo se videli preko Skype-a.
Ste v času bivanja potovali kaj po Ameriki? Kakšni so vtisi?
Največ časa sem prebil v »Midwest-u« ZDA, v mestih kot so Missouri, Kansas, Arkansas, Illinois, Oklahoma, Nebraska. Ljudje imajo tam poseben način življenja in kulturo »country«, ki mi je všeč, ampak samo za počitnice. Sam si ne predstavljam, da bi tako preživel svoje življenje. Prav tako sem bil večkrat v Bostonu pri sorodnikih. Tam gre življenje v drugo skrajnost – veliko hitrejše in bolj mestno.
Kako se počutite ob vrnitvi v Slovenijo?
Počutim se odlično. Končno delam tisto, kar me v življenju najbolj veseli – igranje košarke.
Letos ste podpisali pogodbo s košarkarskim klubom Šentjur. Kako ste zadovoljni?
Menim, da sem se odločil pravilno in za enkrat sem zelo vesel z začetkom sezone. Prav tako bom v KK Šentjur dobil še veliko priložnosti za dokazovanje in napredek.
Ste si v letošnji sezoni zastavili kakšen cilj, ki ga želite uresničiti?
Za enkrat se še spoznavam s slovensko košarko, zato konkretnih ciljev še nisem določil. Najrajši grem v vsak dan z namenom, da se naučim novih stvari in rastem.
Kdaj pomislite, da bi se vrnili nazaj v Ameriko in probali tam graditi svojo kariero?
Da, ampak ne košarkarsko. (smeh)
Imate kakšen nasvet za mlade, ki razmišljajo o igranju univerzitetne košarke v Ameriki?
Če se vam ponudi priložnost jo zgrabite z obema rokama!
Tea Pongračič
