Baletni plesalci se celo življenje potijo v baletnih dvoranah, da bi se naučili obvladovati svoje telo in izuriti vse plesne gibe do perfekcije. Večina jih ima cilj, da postanejo solisti in plešejo, dokler jim telo dopušča tako hude fizične napore. Predajanje svojega znanja naprej po navadi postane prioriteta šele na koncu plesne kariere. Odločitev 22-letnega Luke Žihra, da bo zapustil baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana, z namenom, da se osredotoči na poučevanje v baletni šoli Pirueta, je zato povzročilo veliko presenečenje. Na odru ljubljanske operne hiše smo ga lahko videli v številnih vlogah, saj je kar nekaj let plesal praktično v vseh baletnih predstavah. Zaradi svoje posebne prezence je kar hitro začel dobivati tudi bolj opazne vloge, med katerimi mu je najbljubša Jurij Živago v baletu Doktor Živago.
Zakaj ste se odločili za balet? Kdaj in kje ste se s to umetnostno prvič spoznali?
Balet mi je bil na nek način položen v zibelko, saj ima moja mama, Petra Žiher, privatno baletno šolo Pirueta. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bom zašel v baletno dvorano. Enkrat, ko je moja mama poučevala, sva ji z očetom nekaj prinesla v šolo in takoj sem bil očaran nad videnim. Ker nisem hotel oditi, mi je dovolila, da sem ostal pri učni uri. Tako sem pri štirih letih tudi sam začel plesati.
Kako se je nadaljevala vaše plesno izobraževanje?
Začel sem v razredu svoje mame, kjer sem ves čas nagajal. Kmalu se je odločila, da me da v višjo skupino, k drugi učiteljici, tako da sem preskočil dva razreda. Ko je videla mojo zagnanost, me je z devetimi leti vpisala v Srednjo glasbeno in baletno šolo (SGBŠ – zdaj Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana), v 1. pripravnico k prof. Tanji Pavlič. V Pirueti sem takrat končal že tretji razred, zato mi je bil učni program pripravnice prelahek in začel sem se dolgočasiti. Po enem mesecu sem se odločil, da ne grem več na balet. Mama se je strinjala, da preneham, a je želela, da grem še na zadnjo uro in se poslovim. S profesorico smo se uspeli dogovoriti, da grem za en teden poskusiti v skupino dve leti starejših učencev, da vidijo, kako se bom znašel. Tako sem spet preskočil dva razreda. Zaradi starostne razlike sem moral ponavljati prvi letnik, v drugem pa sem zamenjal profesorja in prišel k prof. Marinki Ribič. Pri njej sem prvič naredil mentalni preskok, ki je ključen za vsakega plesalca. Do takrat sem se namreč bolj zanašal na svojo koordinacijo in hitro glavo, zaradi česar mi je bilo glavno, da stvari naredim, ne glede na izgled. Prof. Ribič sem zato doživljenjski dolžnik, saj brez nje ne bi toliko preplesal.
Ste torej šele pri prof. Ribič začeli razmišljati o baletu kot poklicu?
V bistvu nisem nikoli tako razmišljal. Nerad se obremenjujem s prihodnostjo in se raje osredotočam na kratkoročne cilje. Raje živim iz dneva v dan, zaradi česar sem tudi bolj fleksibilen. Zaenkrat se je tako še vse dobro izšlo, nobene svoje odločitve ne obžalujem.
Kdaj ste prvič sodelovali z SNG Opera in balet Ljubljana, v katerih predstavah ste plesali v času šolanja in katera je bila vaša prva solistična vloga?
V gledališču sem prvič nastopil s šestnajstimi leti, in sicer v operi Pastir. V tretjem letniku srednje baletne šole sem dočakal prvo baletno premiero v predstavi Silfida. Takrat sem imel srečo, da je eden od plesalcev zbolel, tako da sem vskočil na njegovo mesto. V četrtem letniku sem plesal v neoklasični različici predstave Giselle v koreografiji Davida Dawsona. Po maturi sem dobil pogodbo za solo zbor in plesal prvo solistično vlogo prav v tej predstavi. Ta specifičen stil mi je bil pisan na kožo, zato se mi je ta solo še posebno vtisnil v spomin. Moja prva glavna vloga pa je bil princ Désiré v Trnuljčici, za katero sem se začel pripravljati ob zaključku četrtega letnika na Gimnaziji Poljane. Zaradi poškodbe solista v prvi zasedbi, sem moral dan pred premiero menjati soplesalko, kar je bilo zelo stresno, glede na to, da je bila to moja prva vloga s klasičnim duetom. Moja Aurora je bila tako uveljavljena baletna solistka Tjaša Kmetec.
Kako pa se je začela vaša učiteljska kariera? Ste glede na to, da se s tem ukvarja že vaša mama, od nekdaj vedeli, da želite iti po njenih stopinjah?
V bistvu se sam niti ne spominjam, kdaj sem prvič izrazil to željo. Mama mi je povedala, da sem jo nenehno spraševal, kdaj bom lahko tudi sam poučeval. Obljubila mi je, da bom pri 18. letih dobil svoj prvi razred in tako se je tudi zgodilo. Ker sem takrat že končal KGBL, sem poleg tega plesal v gledališču ter zaključeval šolanje na Gimnaziji Poljane. Tisto leto je bilo zato res zelo naporno, sploh konec šolskega leta, ko sem prvič na oder postavil svoje učence v lastni koreografiji, in to ravno v obdobju pisanja mature in priprav na vlogo princa v baletu Trnuljčica.
Kaj je vaše vodilo pri učenju in katero starostno skupino poučujete najraje?
Glavno mi je, da je otrokom ples v veselje, zabavo. Balet jim želim predstaviti v najboljši luči, da bodo radi hodili na baletne predstave. Pomembno pa je tudi, da se naučijo discipline, ki jim bo koristila še v nadaljnjem v življenju. Najraje imam najmlajše. Njihove učne ure v bistvu niso balet, a otroci oddajajo posebno energijo, ki te navdihne. Tudi sam se od njih ogromno naučim, najlepše pa mi je videti, česa vsega so otroci sposobni, če jim le daš prave smernice. Poleg tega posebno uživam tudi v individualnih urah, saj takrat predam največ svojega znanja.
Kako to, da ste se že tako mladi odločili prenehati s svojo plesno kariero in se popolnoma posvetiti pedagoškemu delu?
V bistvu mi je ravno v začetku letošnje sezone potekla pogodba v gledališču. Takoj so mi sicer ponudili novo pogodbo, s katero bi napredoval v baletnega solista. To bi potem pomenilo, da se moram odpovedati poučevanju, saj se vaje solistov časovno prekrivajo z urnikom v Pirueti. Ponudbe zato nisem mogel sprejeti. Ne glede na to, da sem bil plesu vedno zelo predan in sem že zgodaj dobil veliko priložnosti, nisem nikoli imel namena, da bi vse življenje samo plesal. Že ko sem se pripravljal na svojo prvo solistično vlogo, sem brez slabe vesti povedal, kdaj moram prej z vaje zaradi poučevanja in sem se raje odpovedal vlogi, kot da bi zamudil učne ure v Pirueti. Nezadovoljen sem bil tudi z vzdušjem in odnosi v baletnem kolektivu. Za mojo zadnjo predstavo sem v baletu Doktor Živago dobil naslovno vlogo, ki je bila tudi vrhunec moje kariere. Nobene druge vloge si nisem tako močno želel, zato sem vanjo vložil tudi največ truda, vendar sem bil pri učenju koreografije in oblikovanju vloge v glavnem prepuščen sam sebi in pomoči soplesalcev. Zaradi tega sem bil do premiere že čisto izmučen in naveličan in posledično v predstavah nisem užival, kot bi si želel. S tem sem dobil potrditev, da je bila odpoved pravilna odločitev.
