Noč se počasi spreminja v jutro in vstopiti v prvi Narodni dom na Slovenskem je mogoče le s klicem na pravo telefonsko številko, saj so ogromna vhodna vrata od znotraj zabarikadirana z večjimi kosi lesa. Nočno dežurstvo se odpravlja k počitku, zamenjali so jih spočiti prostovoljci. V zraku je napetost in vsak je na svojem položaju, pripravljen na “boj”. Izmenjajo se še zadnja navodila, nato pa se začne nova izmena.
Sokol kliče: Zdaj ali nikoli!
“Tovarišice in tovariši, prijatelji in prijateljice, dobri ljudje! Pred nami so težki dnevi, v katerih bo odločena usoda svobodnega prostora, ideje in misli. Koliko so vredne naše delovne akcije, pomoč revnim Slovencem, beguncem, ljudem z Balkana, ki jih je zadela naravna katastrofa, koliko štejejo zabavne, razvedrilne in kulturne vsebine, ki smo jih dali mestu? Koliko šteje upanje, ki smo ga dali ljudem z družbenega roba? Koliko šteje dejstvo, da brez dolge vrste aktivistov in njihovega vzdrževanja, sokolski dom ne bi več stal, ampak bi se že zdavnaj porušil pred očmi meščanov? Za nekatere prav nič,” so sokoli zapisali na njihovi facebook strani.
Izselitev in poravnava stroškov
Sodba proti društvu za kulturno osveščanje, ki pravzaprav že leta ni več aktivno, saj Sokolski dom že nekaj časa deluje kot avtonomna kulturna cona, je prejšnji teden postala pravnomočna. Okrajno sodišče je pritrdilo občini glede lastništva stavbe in izročitvi nepremičnine v posest. Župan Novega mesta Gregor Macedoni je v ta namen sklical sestanek in od uporabnikov zahteval takojšnjo izselitev, saj ima občina končno dovolj denarja in namerava začeti delno prenovo stavbe. V proračunu ima predvidenih 125. 000 evrov, od tega 75. 000 le za prenovo strehe, ki je najbolj dotrajan del stavbe. Poleg izselitve pa od uporabnikov zahtevajo tudi poravnavo stroškov elektrike in komunalnih storitev. Pozablja pa se dejstvo, da je v Narodnem domu ustvarjalo in ustvarja več društev, ne le DKO, katerega je tožila občina. Zakaj se ne sestanek ni povabilo predstavnikov ostalih društev ni zano, kot tudi ne ali morajo ta društva prav tako zapustiti stavbo. Lansko leto se je MONM prijavila na razpis ministrstva za kulturo in uspela pridobiti dobrih 50. 000 evrov za delno sanacijo strehe, spor pa je nastal z zahtevo po izpraznitvi stavbe, kateri so se umetniki uprli, češ da bi sanacijo lahko izvedli kljub njihovi prisotnosti ob upoštevanju varnostnih navodil danih od izvajalca del, saj so se z njim o tem pogovorili. Sanacija strehe tako ni bila izvedena in denar je bil po besedah občine vrnjen ministrstvu. Za izselitev imajo kulturniki na voljo 14 dnevni rok, ki se je že začel iztekati. Poleg tega je občina poudarila da bo za odstranitev, če bo potrebno, uporabila vse vzvode, ki so ji na voljo. In uporabila jih je. V zgodnjih urah današnjega ponedeljkovega jutra je bila voda v Sokolcu po naročilu župana zaprta.
Kaj zdaj?
Delo v Sokolcu kljub »kriznim razmeram« poteka ne moteno. Umetniki, glasbeniki in vsi, ki podpirajo gibanje novomeške avtonomne kulturne cone so zbrani v galeriji kjer poteka sestanek. Pripravlja se namreč največja razstava umetniških del, ki se bo razprostirala po večini prostorov Narodnega doma. Še zadnji krik Sokolca. Razstava bo potekala 8. februarja in vsak se po svojih najboljših močeh trudi pomagati. Nekdo bo pripeljal poznane vplivne ljudi, ki bi lahko dogodku dali večjo težo in jih tako podprli v boju proti oblasti, spet drugi bodo na razstavo prinesli svoja umetniška dela. Glasbeniki bodo v »undergroundu« istočasno pripravili koncert, vsi ostali prostovoljci pa bodo pomagali pri pospravljanju in pripravljanju hiše. Prav vsak izmed njih se z zadnjimi atomi bori za svoj prav, za ljudstvo in kulturo. Za »prostor v katerem sem odrasla, našla smisel življenja, delo ki me osrečuje in izpoponjuje in prostor kjer sem spoznala najboljše prijatelje,” pravi Tamara, ena izmed umetnic. Tako kot že leto poprej so tudi zdaj v Sokolcu postavili barikade po prostorih v pritličju. Nihče ne ve, kaj lahko pričakuje, kaj se bo zgodilo in kako bo reagirala oblast, poskušajo pa biti pripravljeni. Vedo le to, da je znak za boj zaprtje ceste pred sokolskim domom, kajti to pomeni, da jih bodo poskušali nasilno odstaniti iz stavbe. Združuje jih duh skupnosti in vera v prvotno idejo doma, ki je ta, da je prostor zgrajen za širjenje slovenske umetnosti, kulture in jezika, vera v humanitarost in pomoč sočloveku. »Za temi stališči stojimo in ne bomo dovolili, da nam oblast vzame nekaj, kar je bilo za nas namenjeno in s sredstvi pridobljenimi od nas ‘navadnih’ ljudi, z golimi rokami postavljeno,« nam pojasni predstavnik AKC Sokolc Sebastjan Šeremet.
Kakšna je vizija?
Razen dejstva, da stavba v celoti ne propade, še ni popolnoma jasno, s kakšnim namenom bo občina obnovila prvi Narodni dom na Slovenskem. Pravijo, da bo po obnovi zgradba zopet namenjena kulturnim dejavnostim, vendar pa je, glede na to, da elaborata z vizijo, ki bi ga pripravili na občini, ni moč dobiti, to vprašljivo. Naj omenimo tudi, da je bil elaborat z idejo obnove in oživitve doma s strani umetnikov že dvakrat predstavljen občinskim organom, in sicer v daljši (3200 strani) in krajši (1500 strani) verziji, vendar vsakič brez posluha. Kot odgovor občine na vprašanje ‘kaj s stavbo’ lahko pričakujemo pripravo razpisa na katerega se bodo z vnaprej pripravljenim programom lahko prijavila društva in le v primeru, da bodo izpolnjevala vse navedene kriterije v uporabo dobila prostor. Naj spomnimo, da je bil dom zgrajen že leta 1885, MONM pa je lastništvo nad stavbo dobila šele leta 1996. Istega leta je v sodelovanju z Društvom Novo mesto ustanovila sklad namenjen obnovi in oživitvi doma. Takrat so poskrbeli za zasilno sanacijo dimnikov, ostrešja in pritličja ter pripravili elaborat za konstrukcijsko ojačitev temeljev in nosilnih zidov. Nato je sledilo več volitev in nobeden od kasnejših županov glede obnove ni storil ničesar, kar bi kazalo na to, da izvršuje svojo lastninsko pravico. Kot lastnik neprimičnine moraš najprej vedeti kaj boš iz nje naredil in se nato temu primerno vesti. Tega občina očitno desetletje ni vedela, saj je pozornost namesto pereči obnovi posevčala dejstvu ali bo stavba spomenik lokalnega ali državnega pomena. Anton Škerlj, odvetnik in nekdanji mestni svetnik, je za Dolenjski list zapisal, da vodstvo občine podi iz doma skupino kulturnikov, ki kot edini v tej občini vsaj deloma opravičujejo obstoj te stavbe. V njej namreč delajo s svojimi kulturnimi in človekoljubnimi akcijami, pomagajo pomoči potrebnim, v polpretekli dobi pa so že nekajkrat popestrili javne prireditve, kar je bilo dobrodošlo tudi občini. Zapisal je tudi, da Narodni dom pripada meščanom in ne občini ali njenemu vodstvu.
Narodnega doma ne zapuščajo
V vseh letih bi prostor umetniki morali izprazniti že ničkolikokrat, zato tudi tokrat ni zanje nič drugače. Kot že vsakokrat poprej so se odločili ostati, svojo odločitev pa so pojasnili takole: »In mi. Stali bomo tam, kjer so obubožani delavci, večni prekerci, mladi brez vizije, kjer domujejo reveži, izobčenci, pozabljeni, zaničevani in preganjani. Kjer ne zaudarja po osebni nehigieni, ampak po gnili roki sistema. Nam gre za življenja in obstoj, njim gre za nadzor in prestiž. Hvala vsem, ki ste bili z nami, nam pomagali in nam dovolili, da vam pomagamo. Govorite o nas. Povejte jim zgodbo o Sokolcu, govorite jim, kaj je vsa leta raslo za njegovimi zidovi, kako so tisti, ki niso imeli nič dali vse tistim, ki potrebujejo. Mi bomo tudi v najbolj temni uri stali na barikadah do zadnjega in posamezniki, ki smo sklenili ostati, Narodnega doma ne zapuščamo in držimo Levja vrata. Pokleknili ne bomo. No pasaran, kremplje stran!«
K. K.
