S prvimi plesnimi koraki je začel z mamo pri komaj dveh letih, na kar ga spominjajo domači video posnetki. Za vpis v baletno šolo ga je pri šestih navdušila sestrična s svojim nastopom, pri štirinajstih pa je začel z vsakodnevnimi vajami. Lukas Zuschlag iz Celovca je sprva leta 2002 v ljubljanski operi nastopil kot gost, še danes pa nastopa v glavnih vlogah svojih najljubših predstav kot sta Romeo in Julija ter Doktor Živago.
Zakaj ste se odločili, da v Ljubljani ostanete dalj časa?
Že v svoji drugi sezoni sem odplesal tri glavne vloge: mišji princ v otroški baletni predstavi Kdo je najmočnejši na svetu, princ v Pepelki in Romeo v baletu Romeo in Julija. Takrat sem videl, da gre moja baletna kariera navzgor in seveda nisem želel prenehati.
Kaj je bil za vas prva leta največji izziv?
Najtežje se mi je bilo vključiti v novo družbo, kjer so se med sabo že vsi dobro poznali. Dodaten problem je bil tudi ta, da nisem znal slovensko. Vsi so se trudili, da bi me vključili v pogovor, a mi je bilo neprijetno, ker so se zgolj zaradi mene pogovarjali v angleščini. Od začetka sem se trudil, da bi slovenščino razumel, tako da sem se je naučil mimogrede. Ko sem začel govoriti, sem znal že veliko več kot sem mislil.
Govorite več jezikov, v katerem pa se razjezite?
Tudi meni je to malo nenavadno, ampak v slovenščini.
V katerih primerih je to, da ste tujec; prednost oz. slabost?
V Sloveniji so ljudje večinoma zelo navdušeni nad tujci. Vseeno pa je bilo na začetku naporno, predvsem na mestih kjer bolj slabo govorijo angleško.
V analizi razvoja kulture v Mestni občini Ljubljana ugotavljajo, da vse več slovenskih umetnikov odhaja v tujino. Je eden od razlogov tudi ta, da SNG Opera in balet Ljubljana zaposluje preveč tujih baletnikov?
Zdi se mi, da to ne drži in ne le zaradi tega, ker sem sam tujec. Kamor koli po svetu pogledaš, je tako – zaposluje se tiste, ki so najboljši, ne glede od kje prihajajo. Tako pač je in to je popolnoma pravilno. Če bo Slovenec dovolj dober, bo prav tako dobil zaposlitev, ker narodnost v umetnosti res ni pomembna.
Ali se s soplesalci dobro razumete?
Ne, vendar je to normalno. Z istimi ljudmi namreč preživimo veliko časa v enem prostoru, kjer smo si tudi fizično zelo blizu. Kljub temu ob delu uživamo in nimamo nobenih večjih težav.
Pa se to vidi na odru?
Vsekakor se ne bi smelo, saj imamo odgovornost do gledalcev, da odplešemo in odigramo predstavo brez oziranja na osebne zamere.
Koreograf Youri Vámos vas je povabil v svoj baletni ansambel v Nemčiji, ampak ste ponudbo zavrnili.
To se zgodilo v času moje druge sezone v ljubljanskem baletnem ansamblu, ko sem bil star le 20 let. Ne glede na to, kako sem bil počaščen nad ponudbo, saj je Vámos res izreden umetnik, sem imel občutek, da moram nekaj časa še ostati tu in ni mi žal, da sem se tako odločil.
Bi danes zaradi ponudbe druge baletne hiše zapustili Ljubljano?
Ne, zdaj sem si tu ustvaril življenje in se počutim kot doma. Odlično je tudi, da imam do doma v Celovcu le uro in pol vožnje, saj mi je družina zelo pomembna.
Kateri od koreografov vam je najbolj všeč?
V celotni kombinaciji umetnika, procesa dela in tega, kar sem se sam naučil od predstave, bi izpostavil Jirija Bubenička, ki je za nas naredil balet Doktor Živago in že prej omenjenega Yourija Vámosa, predvsem zaradi baleta Romeo in Julija. Jiri je res fantastičen plesalec, koreograf in umetnik, zaradi česar sem užival v delu z njim. Poleg tega je tudi predstava posebna, saj je bila ustvarjena prav za naš ansambel, vloga Jurija Živaga pa je bila ustvarjena na meni. Vámos izstopa že zaradi tega, ker sem v njegovi predstavi Romeo in Julija prvič plesal solistično vlogo, kar je zelo pomembna točka moje kariere.
Ali sta vas navdihnila, da ste začeli koreografirati tudi sami?
K mojemu začetku je vsekakor pripomoglo to, da smo imeli veliko predstav in sem se od vsake lahko kaj novega naučil. Spoznal sem različne koreografe in načine dela, ki jih imajo. Nekateri pridejo popolnoma pripravljeni, spet drugi pustijo, da več narediš sam.
Kaj imate najraje pri koreografiranju?
Uživam v začetnem delu, ki je večinoma improviziranje in poskušanje, ko še ne veš kaj bo, vendar je najlepši del, ko se koreografija začne sestavljati in bolje vidiš, kakšna bo končna slika.
Koreografirali ste že dve operni predstavi SNG Opere in Baleta Ljubljana – Otello in Carmina Burana. Kako je prišlo do tega?
Predlagali so me. Obe predstavi sta imeli istega režiserja – Manfreda Schweigkoflerja, ki je za drugo predstavo, Carmino burano, izrazil željo, da spet koreografiram jaz.
V intervjuju za Novo ste povedali, da so vaše sanje ustvariti celovečerno baletno predstavo. So te že dosežene?
Ne, je pa to še vedno moja velika želja. Zavedam se, da tega ne moreš narediti iz nič. Začeti je treba z manjšimi stvarmi, tako da gre za enkrat še vse po načrtu.
S čim se v gledališču trenutno ukvarjate?
Ravnokar smo imeli premiero Orfične himne, kar je bil zelo intenziven in zanimiv proces. Pripravljamo pa se za decembrske klasike kot sta Hrestač in Labodje jezero ter hkrati že na gostovanje v Celovcu, moji domovini, z Labodjim jezerom v začetku januarja, česar se zelo veselim.
Kaj pa vaš naslednji projekt?
Balet 100, gre za večer posvečen najbolj uspešnim in poznanim slovenskim koreografom.
Za svoje delo ste prejeli kar nekaj nagrad. Na katero ste najbolj ponosni?
Ponosen sem na vsako svojo nagrado. Nekatere sem prejel od strokovne komisije, druge preko glasovanja ljudi. Ampak to ni razlog, zaradi katerega plešem. Aplavz na koncu predstave je moja najljubša nagrada, še posebno vesel pa sem, če mi kdo iskreno pove, da sem se ga s svojim nastopom dotaknil.
Omenili ste že svojo družino. Ali jih pri vseh obveznostih uspete redno obiskati?
Seveda, ker je Celovec res tako blizu, se vidimo skoraj vsak teden. Tam dobim veliko moči in navdiha za delo.
V Celovcu sodelujete z Deželnim gledališčem. Tam predvsem koreografirate ali plešete?
Naredil sem že več koreografij, v eni predstavi (muzikalu) sem tudi plesal in celo pel, kar je bila vedno ena mojih želja. To delo mi je zelo drago, ker od tam prihajam in se vedno rad vrnem domov.
Kakšni pa so odzivi avstrijske javnosti na vaše delo?
Vesel sem, ker mediji dokaj redno pišejo o mojem delu. Občasno me tudi povabijo na kakšen intervju. Všeč mi je, da cenijo moje delo, kljub temu, da ga opravljam v tujini.
V reviji Story so zapisali, da združujete baletno eleganco z ulično modo. Vam je vaša podoba pomembna?
Na nek način mi je izgled pomemben, to, da skrbim za svoj videz, se mi zdi tudi obveznost do gledalcev. Nisem pa obseden z modo, najbolj pomembno mi je, da se udobno počutim. Da obujem lep in bolj neudoben čevelj, pa mora biti že neka zelo posebna priložnost.
Ste se kdaj poklicno ukvarjali z manekenstvom?
Do tega je prišlo zaradi fotografiranj, ki sem jih imel pogosto ob intervjujih. V tem sem vedno užival, na koncu pa dobim še lepe fotografije. Tu in tam sem bil na kakšni modni reviji, enkrat so me celo povabili v Milano na fotografiranje, kar je bila moja najlepša izkušnja v manekenstvu.
Kakšen nasvet bi dali mlajšim plesalcem?
Naj se poslušajo navznoter in poskusijo bolj ukvarjati s tem, kar čutijo ko plešejo, ker je balet predvsem umetnost. Včasih se mladi plesalci preveč osredotočajo le na odlično izvedbo.
Kdo pa vas najbolj motivira?
Jaz. Vsak mora biti zase odgovoren in če le čakaš, da nekdo pride in te potisne, se to ne bo zgodilo. Sam sebe moraš motivirati, tako je.
Baleta se drži veliko stereotipov, je kateri od njih resničen?
To, da je balet le ženski poklic, bi bolj težko držalo, saj bi potem dekleta mogla sama leteti po zraku, tako da so lahko vesela, da smo zraven tudi fantje. Drugače pa balet zahteva popolno predanost, zaradi česar nekatere stvari zanemariš. To je lahko zelo težko za prijatelje, partnerje ali družino, ampak to je del dela in nas. Vsak, ki se odloči za balet, se mora tega zavedati.
Če smo že pri stereotipih, ali kot baletnik najraje poslušate baletno glasbo?
Seveda, le jaz in moj Čajkovski (smeh). To je popolnoma odvisno od osebe, jaz si kdaj pa kdaj zaželim tudi klasične glasbe, ampak bolj malokrat, ker rad poslušam različne zvrsti.
Bi si baletno predstavo lahko predstavljali na drugačno, morda nenavadno podlago?
Seveda, sedaj imamo v tretjem delu predstave Orfična himna le električno kitaro, pa se je tudi izšlo.
V primerjavi s sodelavci se dosti pojavljate v medijih. Se vam zdi, da je na to vplivalo prijateljevanje z Ano Klašnjo?
Ne vem. Včasih sem hodil na medijsko bolj pokrite dogodke, ker mi je to ustrezalo. Upam pa, da zato, ker sem uspešen v svojem poklicu.
V intervjuju za MMC ste povedali, da ste se tudi vi že znašli za žirantsko mizo, a je bila ta v senci. Bi bil občutek drugačen, če bi vas lahko tisti, ki jih ocenjujete, videli?
Ko sem bil v žiriji, smo ocenjevali plesno tekmovanje, na katerem smo ocenili ogromno nastopajočih, za enega smo komaj zapisali točke in že je bil na odru naslednji. Če pa si žirant v tej obliki, kot obstaja v oddaji Slovenija ima talent, si sam na nek način nastopajoči, ker moraš paziti na svoje obnašanje in tudi komentirati. Še toliko težje je, ker moraš včasih komu povedati, da ni dovolj dober. Imaš odgovornost, da mu ne uničiš vseh sanj – morda bo ta oseba nekega dne dovolj dobra.
Bi sprejeli tako vlogo?
Absolutno, to bi bil ogromen izziv.
Preizkusili ste se tudi v vlogi nastopajočega, in sicer v oddaji Zvezde pojejo v paru s Karmen Stavec. Katera stran žirantske mize vam je bližje?
Vlogi sta tako različni, da se ne bi znal odločiti. Po eni strani je težko ocenjevati, po drugi strani pa je biti ocenjen prav tako težko.
Tudi baletna kariera ni večna, kaj boste počeli, ko se vaša zaključi?
Ravno zaradi tega se poskušam čim več ukvarjati s koreografijo, ker bi rad ostal v umetniškem svetu, ki mi je zelo blizu. Četudi je zdaj težko usklajevati vse obveznosti, je pomembno, da na tem gradim sedaj, ker bo potem mogoče prepozno.
Petja Kos, Neža Rus
