Bil je športnik, študiral je ortotiko in protetiko, preizkusil se je že v vlogi igralca, rad riše, pomaga, je dobrodelen, ažuren in vedno stremi k temu, da se razkrije resnica. Robert Erjavec je svojo kariero začel na radiu Sraka, nadaljeval na radiu v Trebnjem, pisal je članke za Delo in Ekipo, bil je novinar in moderator na radiu Krka, danes pa ima svojo novičarsko spletno stran, ki jo ureja popolnoma sam. Večina ljudi ga najbolje pozna s televizijskih ekranov, kot vremenarja na 24ur.
Erjavca smo ujeli na POP TV-ju ob kavi, ravno pred odhodom v studio.
Zakaj ravno poklic novinarja, bi bilo izdelovanje protez preveč monotono?
Monotono ne, ampak v mojih časih je bilo težko odpreti zasebno dejavnost, ker je imela monopol Soča. Delal bi lahko zgolj kot trgovec in popravljalec vozičkov ali morda kot izdelovalec vložkov za čevlje, želel pa sem si seveda bolj svoje zasebne dejavnosti. V mladih letih sem bil aktiven športnik, vse dokler se nisem poškodoval. Ker sem rad spremljal tekme in kdaj tudi kakšno pokomentiral, mi je prijatelj predlagal, naj pridem pogledat na radio. Sprva sploh nisem imel te želje in sem dolg mesec odlašal, potem sem šel pogledat studio in že isti dan začel delati kot moderator.
Kaj menite o prodaji še enega dolenjskega radia, torej Krke?
Spet nekaj s čimer se ne strinjam. To je bil še edini lokalno-regijski radio, ki je z novicami in ostalimi informacijami dihal z ljudmi.
Kaj je bil razlog za odhod z radia Krka, je bila to lastna odločitev ali so vas morda odslovili?
Ne, to je bila lastna odločitev. Na tem radiu sem delal dobesedno od jutra do večera, bil sem nekakšna gonilna sila. Znano je, da imamo radijskih postaj malo morje, lastnikov pa je zelo malo. Politika radijskih postaj in tako imenovani ”dumping” sistem oglaševanja je kar malo boleč. Vsaka samostojna radijska postaja, ki je neodvisna od te mreže mora veliko narediti, da preživi. Toliko časa sem na Krki vztrajal ravno zato, ker smo bili protiutež radijskim postajam, ki svojih sedežev sploh nimajo na lokalnem območju, ampak v središču večjih mest. Potem je to postalo naporno, težko je tekmovati proti gigantom. S Krke sem odšel tudi zaradi družinskih razlogov. Takrat mi je namreč zbolel oče in kasneje tudi umrl, jaz pa sem bil cele dneve razpet, zato sem si rekel ”dovolj”!
Leta 2003 ste bili nominirani za viktorja radijske osebnosti, ste bili razočarani, da ni odšel v vaše roke?
Ne, sploh ne. Bil sem presenečen, ker sem bil prvi radijec s komercialnih radijskih postaj, ki sem bil nominiran med priznanimi radijskimi voditelji in moderatorji z nacionalnega radia.
Nominacija definitivno prikazuje vaše kvalitetno delo. Ste se vedno ravnali po novinarskem kodeksu ali je kdaj prišlo do kakšnih zapletov, spodrsljajev?
Priznam, da se nisem vedno ravnal po kodeksu. Mljaši si, bolj si zaletav, starejši si, bolj si zrel. Vseeno pa trdim, da je treba vedno preveriti vsako plat zgodbe. Včasih sem v svoje pisanje vključeval veliko čustev in to te lahko zapelje. Tu je treba »potegniti ročno« in se ustaviti. Vseeno pa se mi zdi prav, da se podajo informacije, ki bi ljudi zanimale.
Lahko poklic novinarja opravlja nekdo, ki nima novinarske izobrazbe?
Da, ker je novinarski posel del našega vsakdana in življenja. Seveda je tudi pomembno poznati kodeks in se po njem ravnati.
Kaj se je dogajalo na poroki Anžeta Kopitarja? kateremu mediju ste pošiljali slike?
O tem ne dajem izjav, ker jih tudi takrat nisem.
Nam lahko poveste vsaj ali so bile slike in informacije s poroke objavljene? Se vam zdi, da ste v tem primeru prekršili kodeks?
Fotografije so bile objavljene, vendar takrat, ko so že vsi fotografi mladoporočenca lahko slikali na otočku. Morda res ni bilo prav, vendar se mi ne zdi, da bi prekršil kodeks, saj sem bil na poroki v čisto drugi vlogi. Bolj je bilo hudo meni, da je iz tega nastal tak ”rom pom pom”, saj nikomur nisem želel škodovati.
Bivšo romsko svetnico Dušico Balažek pa je zmotilo, da ste dovolili objavo žaljivih, sovražno naravnanih komentarjev o Romih na spletni strani radia Krka.
Drži, dvignila je kar nekaj prahu, ampak danes vemo, da se komentarje na spletu lahko zaklene. Včasih te možnosti ni bilo. Ampak zgodba kot takšna in romska problematika je velikokrat precej zamegljena. Ljudje, ki ne živijo v tej okolici s temi ljudmi je ne poznajo in zdi se mi prav, da se o tem pove kaj več, ne samo tisto “nekaj” zavito v celofan.
Romi so vas v Žabjeku celo pretepli.
Res je, težko je predvideti, kaj se bo zgodilo, ampak poskušam vedno pričakovati vse. Moram pa povedati, da veliko Romov poznam. Sami mi tudi posredujejo informacije o tem, kaj se dogaja v njihovem naselju, ker drugače do teh velikokrat sploh ne bi prišel.
Ste kdaj kakšnemu viru informacij omogočili zaupnost?
Ne, nikoli. Vedno pišem brez uporabe imen, razen ko gre za javne osebnosti. Ravno zdaj na sodišču poteka postopek zoper mene glede nekega podjetja o katerem sem poročal. Šlo je za oderuške obresti in takrat sem napisal članek z naslovom Kodeks oderuških obresti, ironično pa je to, da se to podjetje o katerem sem pisal, imenuje Kodeks. Besede kodeks v naslovu nisem uporabil kot ime, podjetje pa je to seveda vzelo, kot da sem jo. Tako sem pristal na sodišču.
Na kaj mora biti novinar pozoren, ko piše zgodbo o občutljivi temi?
Na vse. Osebno mi je bilo vedno v interesu, da pride na dan resnica, ne pa zgodbice, kot sem že prej rekel, zavite v celofan.
Kako ste pridobili bralce svoje spletne strani, morda ravno s svojo iskrenostjo?
Ne vem. Moram reči, da sem presenečen nad branostjo. Svojo spletno stran sem postavil bolj iz heca in prostega časa, pa tudi zaradi pomanjkanja lokalnega kritičnega opazovanja okolja. Nikoli se nisem izpostavil s svojim imenom, da bi se vedelo, da je to moja spletna stran. Tudi na socialnih omrežjih nimam svojega lastnega profila. Leto pred vzpostavitvijo samostojne spletne strani sem sicer imel Facebook profil, kot Pepe Pepček, da sem lahko Dolenjskanews sploh zagnal. Po enem letu pa mi jo je uspelo iz Facebooka prestaviti na samostojno spletno stran.
Trudite se biti čim bolj aktualni in ažurni.
Ja, kolikor le lahko. Moram povedati, da vse, kar je objavljeno na Dolenjskanews, delam čisto sam in to ljudje včasih težko verjamejo. Velikokrat sem delal tudi več svari hkrati. Ko sem še delal na radiu Krka, sem velikokrat vodil program in hkrati na svojo spletno stran objavljal aktualne novice, o katerih so me sproti obveščali ljudje.
Ste kdaj razmišljali, da bi svoje novice s spletne strani začeli izdajati v tiskani obliki?
Ne, čeprav vem, da starejše generacije ne spremljajo toliko spletnih medijev.
Katere vrline in lastnosti mora novinar obvladati?
Definitivno je zelo pomembna izgovorjava, sploh pri mlajših generacijah. Menim, da veliko novinarjev govori zelo slabo. Narečja so mi sicer všeč, vendar je pri javnem nastopu potrebna neodvisna izgovorjava, da jo razume vsak.
Od kod vaše znanje in smisel za govor?
Rekel bi, da mi je bilo dano. Doma nikoli nismo govorili izrazitega dialekta. Koristilo mi je tudi, da sem bil pri pevskem zboru, saj sem se tam naučil pravilnega dihanja, kar mi je posledično pomagalo pri govoru.
Prej ste omenili mlajše generacije. Se vam zdi, da si na radiu želijo samo glasbe ali več informacij, kulture?
Družba postaja čedalje bolj odtujena in za to so krivi mediji s poneumljanjem programov. Predvsem radijski programi so postali popolno poneumljanje. Kot primer lahko dam radio Aktual. Radio ni jukebox, še vedno je, oziroma bi vsaj moral biti v prvi vrsti informator. Kulturna oddaja na radiu se lahko naredi tudi v manj kot pol ure, kar pomeni, da se je treba znajti in izoblikovati format novic, ki temeljijo na kratkem povzetku, podkrepljenem z izjavami. S tem smo začeli v obdobju, ko je 24ur še imel svoj radijski program in bili prvi, ki smo vnesli takšen format.
Ali težko zlezete iz novinarskih čevljev, ko ste na nekem dogodku prisotni, vendar ne v vlogi novinarja ?
Težko. Če je zanimivo, vedno kaj napišem. Zelo rad izpostavim ”majhne” ljudi in marsikomu je všeč, da lahko potem prebere in vsem pokaže svoje ime v članku. Šestindvajset let sem bil za silvestrovo vedno v delu, lani pa sem bil prvič prost, vendar tudi takrat nisem mogel odložiti peresa.
Zakaj se vaše samostojno podjetje imenuje PELINKOVEC radijska in televizijska dejavnost Robert Erjavec s.p.?
Zato, ker živim sladko življenje, če lahko tako rečem. Najprej sem si hotel dati ime pelin, pa je žal že uporabljeno. Tako se sedaj moj s.p. imenuje Pelinkovec, saj ga imam kot pijačo zelo rad. Posebej liker slovenske proizvodnje, ta je najboljši.
Bi v svoji dosedanji karieri kaj spremenili?
Ne. Tako kot je, mi je čisto všeč in mislim, da se nimam kaj pritoževati.
Proteze in ortoze bodo torej ostale le ne izživete sanje.
Posla, ki ga opravljam danes, če sem iskren, nikoli nisem imel želje opravljati. Pot pa te zapelje marsikam in nekje vmes začutiš, kam te vodi. Študij mi je bil zanimiv in še danes rad veliko rišem in skiciram.
Bi nam zaupali kakšen nasvet za bodoče novinarje, ki šele prihajajo v svet medijev?
Vem, da ljudje od novinarjev pričakujejo, da so včasih malo bolj direktni. Pričakujejo, da se o stvareh, ki so aktualne in zanimive, poroča. Politika je preveč posegla v naš vsakdan, politiki so tako rekoč postali rumeni tisk. Menim, da so bodoči novinarji, ki prihajajo za nami, dober podmladek, sicer pa je vse odvisno od vzgoje človeka. Moj nasvet zanje je, naj cenijo sočloveka, vendar naj bodo v isti sapi tudi kritični do njega. Tega najbolj manjka. Včasih si nekoga kam poslal in je čez pol minute debata tekla dalje, danes pa pride do strašnih zamer in zelo hitro lahko pristaneš na sodišču.
K. K. in N. S.