Avtorja: Andrej Hrbljan in Rok Živko
Ne preveč doumljivi vesti v mediju pogosto sledi komentar, ki to, kar se je zgodilo v vesti, pojasni na tak način, da poslušalec določen dogodek razume v logiki naravne zakonitosti, torej da mu je jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo.
Toma Džordćević v knjigi Teorija informacija & Teorija masovnih komunikacija (1979, str. 25) pravi, da se informacija oblikuje na dva različna načina, in sicer »na ravni faktografske obdelave dogodka ali na ravni vrednostne opredelitve družbenega dogajanja«. Na podlagi tega deli sporočila na faktografska in vrednotenjsko-interpretativna. Na področju novinarstva bi, kot pravi Dušan Slavković (1975), med prve lahko uvrstili vest in poročilo, med druge pa komentar s podzvrstmi, humoristično-satirično vrsto, intervju s podzvrstmi in reportažo s podzvrstmi. Ravno v vrednotenju je bistvo novinarskega komentarja. Kot je značilno za interpretativne zvrsti, »svoje predmete ocenjuje, vrednoti, pojasnjuje, analizira in razlaga« (Košir, 1988, str. 83). Novinar torej v sklopu komentarja izraža svoje subjektivno stališče do dogajanja oziroma po besedah Koširjeve (1988) ni zgolj nevtralen opazovalec.
Predmet komentarja je ozadje aktualnega dogodka, o katerem je javnost že obveščena, zato komentar praviloma sledi vesti (Košir, 1988). Posledično je pomembno, da je komentar ažuren, ne sicer tako kot vest, a tudi ne dosti manj. Struktura komentatorske vrste ni zapletena. Kot pravi Koširjeva (1988, str. 84), »je treba le nizati prave člene na verigo sledenja dogodkov, najti prave argumente, da se te člene razkrije in umesti tja, kamor sodijo«. Komentar sestavljajo uvod, jedro in zaključek, torej klasična shema. V uvodu je opisan dogodek, ki bo v jedru širše pojasnjen. Tam naletimo na komentatorjeva stališča, zakaj je do dogodka prišlo, in argumente, ki to dokazujejo. V zaključku sledi poanta celotne zadeve.
Ločimo ga na več podzvrsti. Najznačilnejši je klasični komentar, ki ga pišejo specialisti za svoja področja, saj če komentator področja, v katerem se je dogodek zgodil, ne pozna, težko svoja stališča dobro argumentira na podlagi verige vzrokov in posledic (Košir, 1988). Takšna področja so npr. notranja in zunanja politika, kultura, šport … Tudi vsa ta področja se seveda še naprej delijo, npr. šport lahko delimo na zimske športe, košarko, nogomet itd.
Druga podzvrst je glosa, tj. komentar, ki ne nujno osvetljuje ozadja najbolj aktualnih dogodkov, temveč si za predmet obravnave izbira tudi manjše. V primerjavi s klasičnim komentarjem je predmet v glosi obravnavan nekoliko drugače, bolj satirično, ironično in humoristično, a – kot poudarja Koširjeva – ne cinično (Košir, 1988). Temu primeren je tudi jezik.
V radijskih programih, zlasti v dnevnoinformativnih oddajah, mora obstajati pravo razmerje med posameznimi novinarskimi zvrstmi. Če na primer prevladujejo zgolj vesti, lahko hitro dobimo vtis, da uredništvo ne želi izražati mnenj in stališč, nasprotno pa lahko program deluje neverodostojno, če je sestavljen zgolj iz komentarjev, objektivnih informacij pa primanjkuje. Radijski komentarji so praviloma krajši kot časopisni, so pa tudi prepričljivejši, saj govorjeni besedi navadno bolj verjamemo kot tiskani (Pirc, 2005). Je sestavni del programa in ne sme biti izoliran; poslušalec pa mora biti opozorjen, da bo slišal komentar.
Praviloma komentar na radiu bere njegov avtor, saj če ga prebere napovedovalec, ta izgubi svojo moč. Zato je komentar treba povedati brez posrednikov in v svojem imenu. Avtor se ne predstavi zgolj s svojim imenom, temveč tudi s svojim glasom in govorno kulturo (Pirc, 2005). Na radiu so uvodi v komentarje različni – kdaj agresivni, kdaj pa komentator tiho vstopi v tematiko, ki jo bo obravnaval. Lahko začne z vprašanjem, polemično, vsekakor pa mora čim prej motivirati poslušalca in pritegniti njegovo pozornost. Komentar mora biti kratek, oseben (a kljub temu podkovan z nekimi dejstvi, poleg tega pa se je treba izogibati tudi pretiranem osebnem tonu), prepričljiv, logičen, razumljiv in aktualen. Grobo vsiljevanje lastnih stališč ni zaželeno, poleg tega pa v radijskem komentarju ni prostora niti za senzacionalizem, obrekovanje, namige brez dokazov in nespoštljivost. (Pirc, 2005)
VIRI IN LITERATURA
Džordćević, T. (1979). Teorija informacija & Teorija masovnih komunikacija. Beograd: Partizanska knjiga.
Košir, M. (1988). Nastavki za teorijo novinarskih vrst. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Pirc, T. (2005). Radio: Zakaj te imamo radi. Ljubljana: Modrijan založba.
Slavković, D. (1975). Osnovi novinarstva i informisanja. Beograd: Radnička stampa.