Letošnji, že 63. Izbor za pesem Evrovizije, se je prvič v zgodovini odvil na Portugalskem v Lizboni in ponovno, vsaj za teden dni, združil razdvojeno Evropo. Tudi letos ni manjkalo pirotehnike, razkošnih kostumov in energičnih glasbenikov, ki so ponosno predstavljali svojo državo. Ves ta blišč in glamur pa je, letos še posebej, spremljala politična in aktualna tematika, kar je pri mnogih gledalcih odprlo vprašanje o politični nevtralnosti festivala.
Večina evropskih glasbenikov ima na svojem seznamu želja zapisano tudi nastopanje in predstavljanje domovine na Evrovizijskem odru, ki je med zvezde izstrelil svetovno znano skupino Abba, pevko Celine Dion ter mnoge druge. Prav zato ob dani priložnosti, ki je tako redka, pripravijo skladbo, ki naj bi očarala občinstvo in hkrati ostala v spominu in poslala jasno sporočilo. »Dejstvo je, da vsak pevec/pevka/pevci izkoristijo svoje tri minute slave in svetu posredujejo svoje sporočilo; če ne gre za ljubezen, gre za okoljevarstvene, mirovniške, gejevske, življenjske ali politične nazore ter načela.« je povedal Andrej Hofer, dolgoletni slovenski komentator festivala in član slovenske delegacije na Evroviziji. Evropska radiodifuzna zveza (European Broadcasting union – EBU) v svojih pravilih jasno govori o obvezni politični nevtralnosti pesmi in samega nastopa, kar pa skušajo države iz leta v leto spretno zaobiti. »No, ampak kje pa boš predstavil svoje politčno sporočilo, če ne na odru, kjer te gleda 200 miljonov ljudi.« je politične provokacije glasbenikov komentiral Rene Koradin, študent drugega letnika politologije na Fakulteti za družbene vede in velik oboževalec Evrovizije.
Nastanek festivala
»Pesem Evrovizije ima politični podton že v svojih temeljih. Ideja o mednarodnem pevskem festivalu se je rodila ob povojni zori, z namenom s pomočjo glasbe otopliti odnose na zamer polni celini.« je dejal Denis Živčec, novinar časopisa Večer, ki se festivala udeležuje že več let in o njem poroča.
Pretekle provokacije
»Seveda tudi v okviru EBU-ja veljajo pravila: v zgodovini je namreč bilo več političnih provokacij, tako so Izraelci leta 2000 v Stockholmu mahali s sirijskimi zastavami. Do diskvalifikacije je prišlo pri pesmi We don’t wanna PUT-IN, ki je jasno nakazovala na nasprotovanje ruskemu predsedniku. Preprečili so naslov skladbe My Facebook Song, ki prav tako prikrito oglašuje.« je opomnil Hofer.
Ena najuspešnejših političnih provokacij, če gledamo končne uvrstitve, je bila drugouvrščena pesem Verke Serduchke, ukrajinskega pevca in komika preoblečenega v žensko, z naslovom Danzing Lasha Tumbai, ki je nesmisel in ne pomeni nič, če pa skladbo pozorno poslušamo, hitro ugotovimo, da besedna zveza »Lasha Tumbai« zveni zelo podobno kot »Russia, goodbye«. Ukrajina se lahko pohvali tudi z zmago na festivalu leta 2016, ko je slavila Džamala (Jamala) s skladbo z naslovom »1944«. »Skladbe s političnim sporočilom včasih pritegnejo več pozornosti, drugič manj. Sama vsebina pozornosti še ne zagotavlja, lahko pa pomaga. O Džamalini skladbi 1944 so evropski mediji pisali že mesece pred izborom, kar ji je zagotovo koristilo. V prednosti so seveda tiste skladbe, ki politična sporočila posredujejo v angleščini. O beguncih so v Stockholmu 2016, sicer v bosanščini, peli že bosanski predstavniki, pa so obtičali v polfinalu.« je povedal Živčec. Džamalina pesem je govorila o Krimskih prebivalcih in njihovi bolečini ob deportaciji. Ravno leta 2016 so svetovni mediji poročali o razmerah na Krimskem polotoku, zato je pesem požela še več pozornosti. »Mislim, da sta v zadnjem času zmagali dve veliko bolj politični pesmi, Ukrajinska in Avstrijska, predvsem Ukrajinska je bila po mojem mnenju že na meji spodobnosti (če gledamo pravila EBU-ja, seveda).« je dodal Rene Koradin.
Velik korak naprej za LGBT skupnost je bila zmaga že zgoraj omenjene Avstrije, ki je s transvestitom Conchito Wurst, slavila leta 2015. Mnogi pozabijo, da je evropsko občinstvo svobodomiselnost pokazalo že leta 1998, ko je s pomočjo glasov ljudstva slavil izraelski transvestit Dana International.
»Tudi kak državni udar se je skuhal med prepevanjem. Med prvimi ga je na izboru začela lomiti prav letošnja gostiteljica Portugalska. Ko je 6. aprila 1974 v britanskem Brightonu na evrovizijski oder stopil portugalski pevec Paulo de Carvalho in začel peti E Depois do Adeus (Po slovesu), Evropa ni vedela, da se je s prvimi takti skladbe na Portugalskem začela legendarna revolucija nageljnov, ki je strmoglavila režim Estado Novo Marcela Caetana. Snovalci revolucije so si Carvalhovo pesem izbrali kot enega od dveh revolucionarnih signalov. Potem, ko je 24. aprila iz radijskih sprejemnikov zazvenela še ljudska Grandola Vila Morena, so revolucionarji Portugalcem sporočili, da je državni udar uspel. Skladbe s političnim sporočilom niso torej nič novega. Evrovizija je vedno odražala duh časa. Kar je prav, saj jo tudi to dela živo. Skladbe s političnim sporočilom včasih pritegnejo več pozornosti, drugič manj. Sama vsebina pozornosti še ne zagotavlja, lahko pa pomaga.« se je spominjal Živčec.
Letošnje dogajanje
Letošnjega festivala se je udeležilo rekordnih 43 držav. Po lanskoletnem slavju Portugalca Salvadorja Sobrala, z nežno ljubezensko balado »Amar pelos dois«, smo letos pričakovali več »prave« glasbe in ne »Mcdonalds« glasbe, kot jo je sam poimenoval v zahvalnem govoru lani v Kijevu.
V določeni meri so bila naša pričakovanja uresničena, a so v samem vrhu tako na stavnicah, kot tudi na koncu, slavili poskočni ritmi pop glasbe. Zmago Izraelke Nette s skladbo »Toy« je Živčec komentiral tako: »V času družbenih omrežij, ko je nujno potrebno imeti mnenje in stališče o vsem, gre pričakovati, da bo pesmi z družbenokritičnimi, morda tudi političnimi sporočili, v bodoče še več. Sploh po letošnji zmagi Izraela s skladbo, ki jo je navdihnila kampanja #MeToo. Trenutno je pač moderno kritizirati in spreminjati svet.«
Poleg Nettine skladbe, je politično sporočilo nosila tudi francoska skladba »Mercy«, ki je govorila o begunski krizi. Prav tako so se politično zavzeli Italijani s skladbo o vojnah, Irec pa je z nežno balado opozoril na pravice homoseksualcev. Politično noto je imela tudi skladba Velike Britanije, ki je govorila o tem, da moramo stopiti skupaj, saj smo bratje in sestre. Nastop Angležinje je prekinil protestnik za pravice novinarjev in svobodo govora, kar je letošnji Evrovoziji dodalo še eno plat političnega prepletanja s festivalom.
Veliko oboževalcev in gledalcev je letošnji festival sicer označilo za enega bolj pravičnih. Posebej je bila izpostavljena ruska izvajalka Julia Samoylova. Veliko ljudi je mislilo, da se bo zaradi svoje invalidnosti in dejstva da je Rusija politična velesila uvrstila v finale, a se ni. To je bilo prvič v zgodovini, da Rusija ni bila del finala. Enako je veljalo za Romunijo in Azerbajdžan.
Kako bo s politiko in Evrovizijo v prihodnosti?
Naslednje leto se bo Evrovizijski spektakel odvil v Izraelu in nastala so že prva politična vprašanja, in sicer, v katerem mestu bo dogajanje. V zahvalnem govoru je zmagovalka sicer dejala, da se že veseli naslednjega leta v Jeruzalemu, hkrati pa mesto Tel Aviv velja za enega potencialnih kandidatov za gostitelja festivala.
Glede na vseprisotnost politike na festivalu v preteklosti in vedno večjo ozaveščenost ljudi o dogajanju po svetu, lahko rečemo, da bo aktualna politična tematika tudi v prihodnje vsaj majhen del festivala. Gre le za več kot 40 predstavnikov z veliko mnenji, in ker so ti predstavniki glasbeniki, bodo svoje mnenje seveda izrazili skozi glasbo. »Vse je del šovbiznisa« je dodal Hofer.
»Evrovizija je nepredvidljiva. Na koncu bodo še vedno odločali nalezljiva melodija, dober šov in tisto nekaj, kar sproži mravljince. Evrovizija ne more biti zgolj in samo zabava. Samo s pesmimi o srčkih in muckih ne bi dočakala 63 let.« je zaključil Denis Živčec. Eva Mavrič
