Velike oči, puhasta dlaka, mahanje z repom in neizmerno veselje, ko prideš domov – to je le nekaj izmed čudežnih lastnosti psa, ob katerih naš še tako pokvarjen dan postane lepši. A s tem se ne strinjajo vsi – mnogim so živali le sredstvo nad katerim se ob slabem dnevu lahko znesejo, nekateri pa zanje skrbijo prve mesece njihovega življenja, ko so še ljubki in mali, potem pa se naveličajo in jih pustijo, da se v življenju znajdejo sami. Z razmahom deljenja objav o zapuščenih živalih na socialnih omrežjih se zdi, da je psov in mačk, ki potrebujejo nov dom vedno več. Zavetišča so prenatrpana, raznorazna društva pa se trudijo, da bi živalim lahko pomagala.
Mlad par iz Slovenj Gradca, Sara in Žan sta s pomočjo društev za zaščito živali posvojila mešanca Frosta, ki je po oceni veterinarja star pet let. Za posvojitev sta se odločila zaradi pogoste mutacije psov pri načrtnem ustvarjanju pasme. Frost jima je med iskanjem psa, ki bi najbolj ustrezal njunemu življenjskemu slogu padel v oči zaradi svoje ljubkosti. Takih primerov, ko se ljudje pri posvajanju ne odločijo za mladička, je malo, je povedala predsednica društva za zaščito in pomoč živalim in njihovim skrbnikom Animal Angels Valerija Podgornik: »V primeru, da so pri psu prisotne še zdravstvene težave, pa je zgodba končana. Seveda pa ni vedno tako – najdejo se duše, ki tudi takim ponudijo dom.«
Prenatrpana zavetišča in nepoučenost ljudi
V Sloveniji trenutno deluje 16 zavetišč. Po podatkih zavetišča v Mariboru so v prejšnjem letu sprejeli 268 psov (od tega jih je šlo v posvojitev 88) in 778 mačk (teh je bilo posvojenih 100). Pravijo, da velike razlike med posvajanjem obeh ni. Nekateri so bolj naklonjeni psom, drugi pa mačkam, ki so tudi veliko manj zahtevnejše za oskrbo kot psi, ki potrebujejo več pozornosti in sprehodov.
Število sprejetih živali naraste predvsem v času praznikov zaradi uporabe pirotehničnih izdelkov, spomladi in jeseni v času kotitve mladičev ter poleti, v času dopustov, ko ljudje dajo svojo žival nekomu v oskrbo in ta iz neznanega okolja pobegne. Ogromno živali prejme tudi zavetišče Brežice, na kar vpliva neposredna bližina meje. Pretok živali je tam večji in večkrat ljudje mladiče puščajo kar pred vrati zavetišča.
Živali, ki končajo v zavetiščih so velikokrat neregistrirane. Glavni krivci za to so lastniki, soodgovorne za neregistracije in nesterilizacije ter dvoriščno vzrejo pa Podgornikova vidi v lokalnih veterinarjih: »Sosedje v vasi, kjer imajo vsi neregistrirane pse, se med sabo ne bodo zatožili. Je pa lokalni veterinar tisti, ki bi moral ukrepati, če vidi, da ima psica dvakrat na leto mladiče, ki čudežno izginejo. A veterinar ne bo ukrepal, saj v tem primeru naslednjič ne bo imel stranke.«
Poleg neodgovornosti pa je velika težava nesterilizacij tudi v nepoučenosti ljudi. »Ljudje ne sterilizirajo psov. Naše društvo pomaga tudi na tak način, da financira sterilizacije ne samo doma, ampak tudi v tujini,« je povedala Podgornikova. Veliko število zapuščenih živali pa ni prisotno samo v Sloveniji pač pa tudi v državah Balkana. Tam je situacija še slabša: »Ljudi je treba izobraziti, ni rešitev, da pripeljemo enega psa v Slovenijo. Treba je situacijo reševati na sami lokaciji. To pa je dolgotrajen proces,« je opozorila.
Tudi veterinar Mitja Naveršnik se je opredelil glede problematike prenatrpanih zavetišč. Na Koroškem, kjer deluje, zavetišča ni. Pravi, da bi bilo seveda dobrodošlo, a Društvo proti mučenju živali zelo dobro opravlja svoje delo. Večjo zagato vidi v »pristojnosti, ki jih društvo nima«.
Prostovoljna društva in problematika financiranja zapuščenih živali
Društev za zaščito živali je v Sloveniji veliko. Z donacijami, terenskim delom in pomočjo ljudem, ki sami ne morejo plačati veterinarske oskrbe se trudijo zmanjšati število zapuščenih in bolnih živali. Je pa res, da ljudje mnogokrat ne vedo, da društvo nima enakih pristojnosti kot zavetišča – društva delujejo izključno prostovoljno: »Brez sodelovanja z uradnimi institucijami bi bilo naše delo zelo okrnjeno in nemočno,« je poudarila Podgornikova. Društva sodelujejo z inšpekcijami, veterinarskimi postajami in zavetišči ter na ta način pomagajo pomoči potrebnim živalim.
Društva ozaveščajo ljudi tudi o problematiki prostoživečih mačk. Ko se sprehajamo po večjem mestu, naletimo vsaj na dve, ki nam prečkata pot. Po besedah Naveršnika jih je veliko nečipiranih, o njih se več govori in se jim posveča več pozornosti kot psom. Rešitev vidi v preprečitvi nadaljnjega razmnoževanja, o čemer je spregovorila tudi predsednica društva Animal Angels, ki izboljšanje poleg izobraževanja ljudi vidi tudi v sofinanciranju sterilizacij lastniških živali s strani občin. S tem bi se populacije mačk zmanjšale in tudi finančno breme zavetišč bi bilo manjše: »Posledično plačevanje oskrbe v zavetiščih pride veliko dražje kot sofinanciranje sterilizacije,« še dodaja.
Občina namreč krije stroške oskrbe živali za 30 dni po njenem sprejemu. Po preteku te dobe pa stroški padejo na breme zavetišča: »Tukaj smo močno vezani na raznorazne donacije, ki nam nekoliko olajšajo delo, vendar je na koncu leta vedno bilanca z negativnim predznakom,« so povedali iz zavetišča Maribor. Zavetišča bi živali sicer lahko evtanazirala, če lastnika ne najdejo, a na to opcijo redko pomislijo: »V našem zavetišču se možnosti evtanazije po 30 dneh sploh ne poslužujemo in damo vsaki živali možnost.«
So resocializacije živali sploh uspešne?
Mnogo živali, ki pristane v zavetiščih ali tava po ulicah in išče hrano ter toplo zavetje, je žrtev nasilja neodgovornih ljudi. To se odraža tudi na njihovem vedenju in jih zaznamuje celo življenje. Tudi Frost je doživel zelo slabo življenjsko izkušnjo – na ulici so ga našli ozeblega in pretepenega. Sara in Žan pravita, da se še vedno boji hitrih gibov, glasnih zvokov, avtomobilov in kolesarjev. Prve dni po prihodu v nov dom je bil zelo prestrašen in nezaupljiv, a sta se ves čas trudila, da sta mu izkazovala čim več ljubezni, ga vozila na dolge sprehode in ga spodbujala k igri. Z veliko mero potrpežljivosti sta pridobila njegovo zaupanje in danes je Frost čisto drugačen kuža kot pred tremi meseci.
Po podatkih mariborskega zavetišča je na srečo ekstremnih primerov nasilja nad živalmi malo, kar je potrdil tudi Naveršnik. V primeru, ko pa gre za poškodbe, jih je po njegovih besedah največ povzročenih s strelnim orožjem. Po takšnih travmah je živali, ki ji želiš pomagati, težko dopovedati, da se ji ne bo zgodilo nič več hudega. A z veliko mero ljubezni in skrbi se živali hitro klimatizirajo, so povedali v zavetišču Maribor. Dodali so tudi: »Na srečo živali ne razmišljajo tako kot ljudje, niso tako zamerljive in ko enkrat opazijo, da se jim ne zgodi nič hudega in bodo dobile kvečjemu kak priboljšek, hrano, božanje in sprehod, se prav hitro začnejo popolnoma drugače obnašati in pozabijo na pretekle tegobe.«
Rešitve za prihodnost, kako lahko pomagam sam?
Področje zapuščenih živali bi se po mnenju Naveršnika in Podgornikove v veliki meri lahko rešilo z obveznim mikročipiranjem mačk in s sterilizacijo zapuščenih. Z zmanjšanjem reprodukcije bi po ulicah tavalo veliko manj ubogih živali, zavetišča pa bi lažje zadihala in izpraznila vsaj nekaj boksov.
Živalim, ki vsak dan preživijo za rešetkami pomagajo tudi ljudje, ki sami za redno oskrbo nimajo dovolj časa. To so sprehajalci psov, ki sprehajajo pse v določenih zavetiščih po Sloveniji, za to pa morajo opraviti posebno izobraževanje.
K zmanjšanju zapuščenih živali in njihovemu boljšemu življenju pa lahko pripomoremo tudi sami. Zelo pomembno je, da ne obrnemo hrbta, kadar vidimo, da gre za zlorabo ali nasilje nad živalmi. Za to so pristojne veterinarske inšpekcije, kamor lahko pokličemo v primeru, da opazimo nehumano ravnanje z njimi.
Najpomembneje pa je to, da sami odgovorno ravnamo z živalmi. Če se odločimo za oskrbo mačke ali psa, je bolje, da pred nakupom ali posvojitvijo dvakrat premislimo in se prepričamo, da nam naš življenjski ritem to dopušča in da smo lahko stoodstotno prepričani, da bomo živali nudili topel dom naslednjih deset let ali več. Bistveno je tudi, da se pred tem izobrazimo o pomembnosti sterilizacije in drugih obveznostih, ki jih s sabo prinaša skrbništvo nad živaljo. Živa Gregor
