S klopnim meningoencefalitisom se v Sloveniji povprečno okuži okoli 100 državljanov, s čimer je Slovenija po podatkih medicinskega dnevnika za epidemiologijo Eurosurveillance v samem evropskem vrhu, družbo pa ji delajo baltske države in Rusija. Posledice so povprečno usodne od enega do dveh odstotkov odraslih bolnikov, bolezen pa lahko pusti trajne posledice, od glavobola, zmanjšane delovne sposobnosti in sposobnosti koncentracije do ohromelosti.
Vedno več primerov
V Evropi se je v zadnjih treh desetletjih št. primerov okuženosti s KME povečalo za skoraj 200 odstotkov. Žarišč je največ v osrednji in vzhodni Evropi, Skandinaviji in baltskih državah. ”Stopnja obolevnosti je v posameznih žariščih Evrope zelo različna,” sporočajo iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) ter dodajajo: ”Slovenijo uvrščamo med države z najvišjo obolevnostjo s KME. V Sloveniji je endemsko območje KME omejeno na določena geografska območja in se v zadnjih letih ni bistveno spremenilo.” To pomeni, da je največ zabeleženih primerov še vedno v Koroški, Gorenjski in osrednje slovenski regiji; primeri okužb z KME so nizki na Primorskem in v Prekmurju, v novomeški regiji pa celo nični. Zanimivo je, da Slovenija po številu klopov, okuženih s KME, med evropskimi državami ne izstopa – takšni klopi predstavljajo manj kot 1% klopov pri nas.
Slovenske razmere
V Sloveniji se število prijavljenih primerov KME v zadnjih treh letih zopet dviguje – v letu 2015 je bilo prijavljenih primerov 62, lani že 104 – vendar razmere niso tako slabe, kot so bile npr. leta 2013, ko je bilo primerov okužb kar 309. ”Ta nihanja so pričakovana, na njih pa vplivajo številni dejavniki, od vremenskih razmer, do vedenja slovenskih prebivalcev,” pove Nadja Šinkovec, dr. med., in doda: ”V primeru zelo deževnega poletja in jeseni, je teoretično možno, da bodo ljudje manj hodili na izlete v naravo, kar lahko vpliva na manjšo izpostavljenost klopom in okužbam, ki jih klopi prenašajo. Kaj točno je vplivalo na pojavnost KME v posameznem letu, pa je težko zaključiti, saj so dejavniki, ki vplivajo na aktivnost klopov in prenos bolezni številni in zelo kompleksni.”
Je res, da imajo klopi raje ene ljudi kot druge?
Klope kot krvosese privlačijo vonj, vlaga, temperatura, vibracije in kemične snovi njegovega gostitelja. ”Klope privlačijo vibracije, kot so dihanje, gibanje, saj to pomeni večjo možnost, da je gostitelj živ, ter večja koncentracija izdihanega kisika, maščobnih kislin, oktanola,” razloži Anamarija Ceglar, študentka živalske psihologije Univerze v Aberdeenu: ”Ključna je kombinacija vseh lastnosti, ki jih privlačijo.” Raziskave na gozdnih delavcih so pokazale, da so imeli nekateri letno več sto klopov, drugi pa nič. ”Kako je s privlačnostjo nekaterih oseb za klope, mi ni znano,” odgovarja Nadja Šinkovec, ”vsekakor pa na tveganje za izpostavljenost klopom in za okužbo s povzročitelji bolezni, ki jih klopi prenašajo, vplivajo posameznikove navade, npr. ali posameznik preživi veliko časa v naravi, ali se pri tem ustrezno obleče in zaščiti z repelenti, ali je cepljen proti klopnemu meningoencefalitisu.” Dejstvo je, da z večanjem aktivnosti prebivalstva in prostega časa v naravi KME postaja vedno bolj povezana s športnimi in prostočasnimi aktivnostmi. Za določene skupine prebivalstva, ki so še posebej izpostavljeni klopom– za gozdarje, lovce, vojake ter dijake in študente, ki so pri pouku izpostavljeni okužbi – je cepljenje proti KME obvezno, krijejo pa ga delodajalci. Z virusom klopnega meningoencefalitisa se sicer lahko okužijo tudi domače živali, npr. koze in krave, ki sicer niso naravni gostitelji telesa, lahko pa virus izločajo v svojem mleku. Z zaužitjem nepasteriziranega mleka in mlečnih izdelkov se lahko posledično okužijo tudi ljudje.
(Pre)nizka precepljenost
Dokazano je, da visoka precepljenost proti KME bistveno zmanjša obolevnost. Eden izmed razlogov za nizko precepljenost pri nas je strah pred stranskimi učinki cepiva, čeprav so stranski učinki pri cepljenju proti KME izjemno redki in blagi. Klinično učinkovitost cepljenja potrjujejo tudi statistični podatki v Avstriji, kjer cepljenje proti KME izvajajo od leta 1976, ko je imela Avstrija najvišjo obolevnost za KME v Evropi. Za prvo cepljenje se je po kampanji cepljenja s strani tamkajšnjega ministrstva za zdravje, zdravniške zbornice in senata farmacevtov odločilo vsaj 88% prebivalcev. Z 80% povečanjem cepljenega prebivalstva so zmanjšali obolevnost iz povprečno 700 na samo 100 primerov letno. Če njihove zdajšnje podatke primerjamo s slovenskimi, ugotovimo, da je slovenska incidenca bolezni 13.5/100.000 prebivalcev, avstrijska pa 1/100.000 prebivalcev – še enkrat lahko potrdimo, da je naša precepljenost izredno nizka oz. prenizka, da bi lahko bistveno vplivala na zmanjšanje KME. S tem se strinja tudi Šinkovčeva: ”Med posameznimi leti nismo zabeležili pomembnejših sprememb v številu porabljenih odmerkov cepiva proti KME, da bi lahko govorili, da ima ta podatek pomemben vpliv na spremembo pojavnosti KME med posameznimi leti.” Podobno kot Sloveniji tudi na Češkem indicenca KME med le 10% cepljenega prebivalstva narašča, kljub temu, da tam Nacionalni inštitut za javno zdravje skupaj s Hidrometeorološkim inštitutom ljudi ob vremenskih napovedih obvešča tudi o aktivnosti klopov.
Preventivni ukrepi
S KME nas klop lahko okuži že ob prvem ugrizu, kar lahko opazimo šele po nekaj dnevih ali tednih, saj na mestu vboda praviloma ni opaznih sprememb na koži. Posledice okuženosti so v prvih oblikah podobne kot pri gripi, to so utrujenost, slabo počutje, glavobol, vročina, prizadete so lahko tudi različne mišične skupine – najhuje je, kadar gre za dihalne mišice; kasneje sledijo visoka temperatura, močen glavobol, slabost, bruhanje, okuženost pusti pa tudi trajne posledice, ki prizadenejo tretjino obolelih: ”Bolezen lahko pusti trajne posledice, kot so glavobol, zmanjšana delovna sposobnost, zmanjšana sposobnost koncentracije, ohromelost ali smrt,” sporočajo iz NIJZ.
Ker zdravila za okužbo ni, zdravniki bolnike zdravijo simptomsko, kar pomeni, da zgolj lajšajo posamezne simptome bolezni. Izrednega pomena so zato preventivni ukrepi, kot so uporaba repelentov, samopregledovanje telesa, oblačila svetlih barv z dolgimi rokavi, zaprta obutev, najučinkovitejša zaščita pa je cepljenje. Slovenija spada med države z najvišjo obolevnostjo za KME, vendar je delež cepljenih v Sloveniji še vedno zelo nizek, saj raziskava iz leta 2014 kaže, da je v Sloveniji cepljenih le 15% prebivalcev, starejših od 15 let. Šinkovčeva sporoči, da v NIJZ ocenjujejo, ”da se redno cepi le okrog 7 % prebivalstva”.Cepljenje je izvedeno v treh delih in temelji na treh odmerkih cepiva; drugi odmerek sledi 1-3 mesece po prvem odmerku, tretji odmerek cepiva pa 9-12 po drugem odmerku. Če je cepljenje izvedeno pravilno, je ocenjena preventiva pred okužbo 98%.
Kako razširiti znanje o KME in preventivi?
V večini držav, kjer je število prijavljenih primerov okužb z KME veliko, je zavedanje splošne javnosti slabo. Cilj države proti okuženostjo s KME bi moral biti povečati delež cepljenih oseb, še prej pa javnost ozaveščati o posledicah okužbe, saj gre za pomemben zdravstveni problem, ki ga je treba reševati na nacionalnem nivoju. Tega se zavedajo tudi v Zavodu za zdravstveno varstvo Kranj (ZZV Kranj), ki so med letoma 2010 in 2012 razvili lasten model cepljenja, poimenovanega akcije cepljenja, da bi povečali delež zaščitene populacije proti KME na endemičnem območju, saj je Gorenjska regija med najbolj ogroženimi regijami v Sloveniji. Akcije so vključevale humanitarna cepljenja šolarjev iz socialno šibkejših ali številčnejših družin, znižano ceno cepljenja za celotno prebivalstvo v lokalni skupnosti in organizacijo kampanje ozaveščanja. Večjih splošnih rezultatov zaradi gorenjske akcije proti KME ni bilo, saj aktivnosti v eni lokalni skupnosti ne privedejo do večjih premikov na nacionalni ravni – za to je potrebno delovanje v vseh regijah. Če bi Slovenija začela ozaveščati javnost, bi se bilo dobro zgledovati po Avstriji, kjer kampanje izvajajo letno že od zgodnje spomladi in predvajajo oglase na televiziji in radiu. Sestavni del kampanj bi moral biti tudi socialni marketing, ki se začne s prikazom epidemioloških podatkov, določanjem ciljev zdravstvene politike in nato z odločitvami o potrebnih ukrepih za doseganje zastavljenih ciljev. To so predvsem zdravstvene storitve (cepljenja), ki bi jih bilo treba oglaševati kot katerikoli drug proizvod ter hkrati opozarjati, da ne učinkujejo takoj. Pomembno je tudi ozaveščanje o tveganju za zdravje s tiskovnimi konferencami in znižanimi cenami cepljenja. Zaradi geografske lege, ki nas uvršča v endemsko področje za KME, bi morali določiti strategijo s pomočjo avstrijskega modela, ki bi ga zdravstveni sektor seveda prilagodil našim razmeram. Sara Dvorjak
