Netflixova in prej BBC-jeva serija Black Mirror je veliko več kot le antologija o negativnih učinkih tehnologije. Citirajoč Charlia Brookerja, komedijanta in avtorja omenjene serije, je le-ta sarkastična vizija sedanjosti. Čeprav je vsaka epizoda zaključena zgodba, lahko med njimi ob malo daljšem razmisleku povlečemo niti in ugotovimo, da so pravzaprav čisto vse povezane med sabo. Ne samo v občutku nemoči, obupa in groze ali vseprisotni tehnologije ampak tudi v človeškem faktorju. Tehnologija je le orodje in človek je tisti, ki jo uporablja v dobre ali zle namene.
Serija je postavljena v bližnjo prihodnost in rezultate nekaterih Brookerjevih napovedi lahko vidimo že danes. Uber ocenjuje svoje uporabnike, kar je predstavljeno že v epizodi tretje sezone Nosedive. Tehnološke različice čebel v obliki dronov so v finalu tretje sezone orodje za množične poboje ljudi in hkrati skrbijo za nadzor celotnega britanskega otočja, kar je zaskrbljujoče tudi v resničnem svetu. V isti epizodi je močan motiv Twitterja, preko katerega se širijo sovražna sporočila in grožnje. Preko družabnih omrežij so ljudje skriti, kar jim da pogum za izražanje tudi negativnih misli, poleg tega pa so del množice, ki počne enako, zaradi česar imajo občutek varnosti.
Brooker si je zagotovo zamislil popoln uvod v serijo z epizodo The National Anthem, kjer je britanski ministrski predsednik izsiljevan v spolni akt s prašičem, kar nikoli ni dober uvod. A, hočemo ali nočemo, pritegne. Pritegne s svojim morečim vzdušjem, bizarnim scenarijem in hkrati nenavadno podobnostjo s sodobnim svetom v smislu to se lahko zgodi kadarkoli, kjerkoli in komurkoli, in to s hudimi posledicami. Podobna tematika se ponovi tudi v tretji sezoni pri epizodi Shut Up and Dance. Kar je najhujše pri kar nekaj epizodah te genialno mračne serije je končna vrnitev v prejšnje stanje. Sistem se zaradi enega posameznika z grozno izkušnjo ne bo spremenil, edini spremenjen bo prizadet posameznik. In ta sprememba ni nikoli na boljše.
Najbolj pretresljiva je epizoda druge sezone White Bear, kjer je zločinka Victoria zaprta v tematski park zaradi svojih dejanj. Vsak večer ji izbrišejo spomin in naslednji dan se zbudi brez spominov na karkoli, tekom dneva je preganjana, skoraj usmrčena in na koncu spozna, da je njeno življenje le zabava za obiskovalce parka, ki jo ves čas snemajo s svojimi mobilnimi telefoni. Glavni motiv epizode je krutost. Čeprav je Victoria zagrešila grozno dejanje, si ne zasluži takega vsakodnevnega trpljenja in ponižanja. V tej epizodi se odpirajo vprašanja načinov kaznovanja v prihodnosti, mučenja in motiv «naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha«.
Gledanje serije Black Mirror je kot vožnja s podzemno železnico v neznanem mestu. Kjerkoli izstopiš, so okoli tebe drugačni ljudje, drugačno okolje, v katerega si vržen brez predpriprave. Ni pomembno na kateri postaji boš izstopil, v vsakem primeru boš prišel do cilja, je pa lažje, če izstopiš bližje svojemu cilju.
Black Mirror lahko gledamo v kakršnemkoli vrstnem redu, čeprav je tak, kot si ga je zamislil Brooker, popolnoma relevanten. Menjava tematik je dobrodošla in dodaja element presenečenja ter nepripravljenosti gledalca na to, kaj se bo zgodilo.
Večkrat se zgodi, da ima epizoda na sredini ali na koncu velik preobrat, ki predstavi popolnoma drugačen zorni kot, s katerega opazujemo dogajanje. Primer tega sta Men Against Fire – zgodba o genocidu nad manjvrednimi, kar je sicer že rahlo obrabljena tema, a je predstavljena na Brookerjev, tehnološko-temačni način – in San Junipero.
San Junipero je edina epizoda celotne serije, ki je nežna, pozitivna, zelo romantična in ima srečen konec. Dogajanje je prestavljeno v osemdeseta leta prejšnjega stoletja v zabavljaško mestece San Junipero, kjer junakinji, homoseksualen par, preživljata zadnje dneve svojega življenja – preobrat! Po smrti se bosta tja tudi preselili, oziroma se bosta tja preselili tudi njuni zavesti. Čeprav je epizoda namenjena umirjanju gledalcev in predstavitve tudi mnogokrat pozitivnih plati uporabe tehnologije, je v zadnjem kotičku možganov prisoten dvom o preživljanju večnosti v virtualni resničnosti.
Vednost, da stvari ne bodo nikoli več take, kot so bile prej, je tista, ki gledalce vzpodbuja k razmišljanju o vsaki posamezni epizodi. Serija ni namenjena t. i. binge gledanju, saj bi se gledalcem počasi zmešalo. Ravno to pa je čar serije, ki je v toliko ozirih drugačna od serij, ki smo jih navajeni gledati danes. Vsaka epizoda je zapomnljiva, pretresljiva, težka, hkrati pa odpira nešteto vprašanj o možni rabi oziroma nerabi tehnologije in o obnašanju človeka, ki je v stiku z njo.
Naslov Black Mirror nas spominja na črne ekrane naših mobilnih telefonov, tablic, računalnikov in televizij, ko ti niso v uporabi. V njih lahko zagledamo svoj črni odsev in ga s prižigom elektronske naprave tudi še isti hip izbrišemo.
