Mali prenosni projektorji (znani tudi kot žepni, mobilni, piko ali mini projektorji) so tehnologija, ki na ravno podlago preslika vsebino iz telefona, računalnika ali USB ključka, odvisno od tipa projektorja. Nastali so kot odziv na razvoj prenosnih naprav, kot so mobilni telefoni, prenosni računalniki, osebni digitalni pripomočki in digitalni fotoaparati, ki imajo dovolj prostora za shranjevanje datotek (predstavitvenih materialov) vendar malo prostora za veliki zaslon. Ročni projektorji so tako sestavljeni iz miniaturizirane strojne in programske opreme, ki nam vsebine lahko prikazujejo na kakršnikoli ravni površini. Zaradi baterijskega napajanja je večina malih prenosnih projektorjev neodvisna od električnega vira in posledično omogoča uporabo kjerkoli – v naravi, na počitnicah, zabavah in tako naprej.
V Sloveniji jih je možno kupiti v tehničnih in številnih spletnih trgovinah. Preko spletne strani Lukvel lahko na primer mali prenosni projektor Vivitek Qumi Q3 z LED tehnologijo, resolucijo HD720p (1280 x 720), svetilnostjo 500 ANSI lumnov in kontrastom 10000:1 dobimo za malo manj kot 500 €. Gre za prenosni projektor žepne velikosti z vgrajeno baterijo, Wi-Fi in Bluetooth povezavo, ki uporabnikom omogoča projekcijo slike do 254 cm (100″). Seveda se cene projektorjev razlikujejo glede na njihovo kakovost, gibljejo se vse do 4,5 tisoč evrov. Kljub temu so cene projektorjev čedalje bolj dostopne, rabljene prenosne projektorje lahko prek Bolhe kupimo tudi že za slabih 70 €.
S porastjo tehnologij se svet iz dneva v dan spreminja in tako se spreminjajo tudi naši kulturni običaji. Eden izmed njih je obiskovanje kinodvoran, ki dandanes, v primerjavi z najboljšimi leti, komaj še diha. Gledanje filmske umetnosti se je preselilo v objem domačega LCD zaslona ali računalnika. Še vseeno pa je gledanje filma doma drugače kot v kinu. Z novo tehnologijo – prenosnega projektorja – si filme lahko ogledamo kjerkoli, saj si veliki ekran lahko postavimo na kakršni koli ravni površini, tudi v prostorih brez elektrike, na primer v naravi.
Upad obiskanosti kinematografov
Na slovenskem ozemlju nastanki kinodvoran segajo še v začetke prejšnjega stoletja, mestni kino Ljubljanski dvor, zdaj znan kot Kinodvor, deluje že od leta 1923. Porast obiskanosti kinodvoran je bila opazna z nastankom kino centrov, ki so nekoliko zasenčili manjše kinodvorane. Pred dobrimi šestnajstimi leti smo v Sloveniji, bolj natančno Ljubljanskem BTC-ju, odprli prvi kino center. Tako komercialne kot alternativne (art) kinodvorane se dandanes soočajo s podobno težavo. »Danes se lahko pohvalimo s celo mrežo kino centrov,« je zapisano na spletni strani Koloseja – prvega kino centra v Sloveniji. Vprašanje je, če je to res nekaj, s čimer bi se leta 2017 lahko hvalili. Število kino centrov namreč ni pomembno, če ti ostajajo prazni. V zadnjih desetih letih je obisk kinematografov padel za dober milijon obiskovalcev. Po podatkih Statističnega urada je leta 2004 kinematografe obiskalo malo več kot tri milijone ljudi, leta 2014 pa le še malo manj kot dva milijona. Za primerjavo lahko vzamemo še obiskanost kinematografov leta 1950, ko je bilo zabeleženih 8 milijonov obiskovalcev. Razlogov za upad obiskanosti kinodvoran je seveda več.
Pretakanje filmov s spleta
Raziskava, ki jo je že leta 2003 Mestna občina Ljubljane naročila Pedagoškemu inštitutu kaže, da mladi »V kino ne hodijo tako pogosto kot bi želeli, ker nimajo denarja, jim starši ne dovolijo ali nimajo prevoza.« Kljub temu, da so podatki precej stari, se mladi danes še vedno srečujejo s podobnimi težavami. Študentje Fakultete za družbene vede se glede na izvedeno anketo strinjajo, da so karte v kinodvoranah predrage in da je to eden izmed glavnih razlogov, da kina ne obiskujejo pogosto.
Drugi ključni razlog je dostopnost filmov na spletu, ki si jih zna zaradi porasti tehnologije in širjenja internetne pismenosti presneti že skoraj vsak. Tudi lastnik Koloseja Sergej Racman je za časnik Delo povedal, da je največji upad obiska kinematografa opazen pri 15-25 letnikih, kar pripisuje prav nelegalnemu »pretakanju« filmov s spleta. Čeprav je nalaganje filmov s spleta prepovedano, se ga poslužuje ogromno število Slovencev. Mednarodna organizacija MUSO je lansko leto v Sloveniji zabeležila več kot 102 milijona nelegalnih dostopov do glasbenih, filmskih in TV-vsebin. Nalaganje nelegalnih vsebin je generalni sekretar Združenja imetnikov pravic Slovenije (ZIP) Saša Lušić za Delo komentiral takole: »Piratstvo je slovenski nacionalni šport«.
Kaj nam projektor nudi, česar nam TV in kinodvorane ne?
Filmski kritik Matic Majcen je za Večer povedal: »Kino mora ponuditi prijeten prostor za druženje in za širjenje intelektualnih obzorij.« Tega nam objem domače dnevne sobe ne mora ponuditi. Po pogovoru s študenti je izstopal komentar filmofila Žige Dobravca, ki pravi, da obiskuje kino, ker za razliko od gledanja filma doma, sliši še mnenja ostalih gledalcev: »Da vidim, če dojemam film podobno kot ostali, če imam ob njem iste občutke.« Televizorji nam torej ne morejo ponuditi vsega, kar nam lahko ponudi kino dvorana. Kakšne možnosti pa nam ponuja prenosni projektor?
Čeprav lahko v svojo dnevno sobo povabimo goste na ogled filma, je število obiskovalcev za povprečnega Slovenca srednjega razreda še vedno precej omejeno. Prenosni projektorji omogočajo vključevanje večjega števila ljudi, saj si projekcijo, velikosti tudi nekaj čez 3 metre (120″), lahko ogleda več gledalcev, kot velike cenovno primerljive 100 cm (43″) LCD zaslone. Poleg tega nam prenosni projektorji omogočajo tako imenovani letni kino, ki ga poleti nudi na primer Ljubljanski grad. Tako lahko lastni ogled filma organiziramo na terasi, vrtu ali rjuhi med dvema drevesoma v naravi. Za razliko od kinodvorane in televizorja je prenosni projektor prostorsko neodvisen, saj za svoje delovanje ne potrebuje nobenega vezja.
Ogled kino predstave je kulturna prireditev, ki pa se je zaradi številnih, med drugim tudi zgoraj naštetih, razlogov preselila iz kinodvoran za domači zaslon. Doma si sami spečemo pokovko, se uležemo na udobno sedežno, se pokrijemo z najljubšo odejo in začnemo ogled filma, ki ga lahko, če nas izda mehur, po mili volji ustavimo. Vseeno pa se nam slika na LCD zaslonu prikazuje drugače od video projekcije, ki smo jo navajeni v kinematografih. Televizijskih zaslonov smo navajeni iz vsakdanjega življenja, mnoga gospodinjstva imajo televizor kot zvočno kuliso prižgan tudi cel dan. Če ne drugega, si povprečen Slovenc televizor prižge vsaj ob času poročil. Ko si torej na televizorju prižgemo film, sem nam doživetje ne zdi nič posebnega. Prenosni projektorji nam iz tega pogleda približajo občutek obiska kinodvorane. Za gledanje filma na zaslonu je popolnoma vseeno, ali so luči prižgane ali ugasnjene, medtem ko za projekcijo filma potrebujemo kar se da zatemnjen prostor. To nam da občutek skrivnostnosti in intimnosti, kar nam sicer pričarajo kinematografi.
Med vzdušjem kinodvorane in domačnostjo televizorja
Lahko bi rekli, da prenosni projektorji predstavljajo mešanico kinodvorane in domačega televizijskega zaslona. Ker je uporaba projektorja možna tudi za druge namene, ne le za gledanje filmov (kot je na primer televizija) je verjetnost, da ga bodo ljudje kupili, večja. Čeprav nam pametne televizije nudijo marsikaj, nam nobena ne more omogočiti predstavitve na delovnem mestu. Nekatera podjetja, kot je Src d.o.o. so svojim zaposlenim kupila prenosne projektorje, da bo lahko vedno pripravljeni na hitre predstavitve v pisarnah. Prenosne projektorje imajo z lahkoto vedno pri sebi in so tako v stali pripravljenosti na uporabo tudi za službene namene.
Vir: https://pixabay.com/en/theatre-seats-old-theater-cinema-2535552/
Kinematografi v Sloveniji že malo manj kot sto let predstavljajo del kulturne sfere, ki pa jo tehnologija počasi srka v črno luknjo. Ali pač? Morda ravno zaradi zgodovinske vrednosti in posebnosti, ki nam jih predstavlja kinodvorana, kinematografi ne bodo nikoli izginili iz našega kulturnega prostora, se pa zna zgoditi, da bodo prenosni projektorji ukradli še kakšnega gledalca več.
