Ideja o robotih pravzaprav izhaja že iz antične Grčije, začne doktor Ivan Godler, ki kot profesor in raziskovalec na področju robotike že skoraj trideset let deluje na Japonskem.
Roboti in antična Grčija?
Godler hitro zatem začne pojasnjevati svojo izjavo:
»Sama tehologija robotike je relativno mlada veda, ideja o teh neživih bitjih pa je zagotovo obstajala že prej. Vsaj tako si marsikdo interpretira Talosa iz grške mitologije. Šlo je za avtomatona – velikana, narejenega iz brona, ki je ščitil Kreto pred pirati in drugimi napadalci.«
Lahko bi rekli, da pri tem ne gre za robota, a po poljudni definiciji doktorja Ivana Godlerja je robot bitje, narejeno iz neorganske snovi, ki ga upravljajo drugi.
Osnoven namen robotov je že od samega začetka olajšanje dela človeku.
»Robot je idealen suženj, ki ga ne rabiš niti hraniti,« smeje pripomne Godler.
Drug pojav robotov več stoletij nazaj lahko najdemo v judovski kulturi. Gre za golema, ki je bitje, narejeno iz gline ali blata ter služi človeku. Pojavi se v različnih zgodbah in mitih, a najbolj poznan je praški golem. Zgodba pravi, da je rabin Maharal, ki je živel v Pragi konec 16. stoletja, ustvaril golema, da bi ta zaščitil Jude pred preganjanjem takratne oblasti. Potem se je zgodil klasičen preobrat znanstveno-fantastičnih filmov o robotih, saj se je golem uprl človeku in se ga je slednji moral znebiti.
Ta zgodba je za svet robotike relevantna predvsem zato, ker obstaja prepričanje, da je bila navdih Karlu Čapku, avtorju drame R.U.R (Rossumovi Univerzalni Roboti). Prav Karel Čapek je odgovoren za uporabo besede robot, saj jo je prvi uporabil v svoji drami. Napisal jo je leta 1920 in govori o tovarni s proizvodnjo humanoidov. »Robota« je namreč češka beseda za trdo delo. Pozneje je zasluge za uporabo besede Čapek pripisal svojemu bratu, slikarju Josefu Čapku, saj je sam želel uporabiti besedo laboři, torej latinsko besedo za delo. Pozneje se je seveda izkazalo, da je bila beseda robot prava izbira, ki se je dodobra prijela.
Od avtomatonov do umetne inteligence
Tudi v Čapkovi drami, tako kot pri zgodbi s praškim golemom, se humanoidi iz tovarne R.U.R sčasoma uprejo ljudem. In le kaj je trenutno v svetu robotike bolj aktualnega kot umetna inteligenca in strah ljudi pred tem, kaj se bo z njenim napredovanjem zgodilo z nami?
Konec letošnjega poletja smo lahko brali o tem, kako sta dva chatbota, Alice in Bobo, razvila svoj jezik. Raziskovalci umetne inteligence pri Facebooku so nato nemudoma opustili eksperiment. Med ljudmi je završalo – če so roboti sposobni tega, smo sploh še varni?
Doktor Ivan Godler se ob omembi tega ne zdi preveč zaskrbljen.
»Glavna razlika med ljudmi in roboti, ki so v zadnjih letih na področju inteligence res zelo napredovali, je v tem, da smo ljudje ustvarjalni, sposobni generiranja lastnih idej. Originalnost lahko pokaže tudi robot, a v bistvu gre samo za naključje. Vsake toliko časa bo nekaj bleknil in ljudje bomo to hitro pripisali temu, da se je nečesa spomnil na lastno pest. Ampak za vso to njegovo ‘originalnostjo’ še vedno stoji človek – vstaviš mu neke naključne algoritme, ki bodo izpadli kot preblisk ustvarjalnosti.«
Med letoma 1960 in 1990 se je robotika bliskovito razvijala v mehanskem smislu, a zdaj gre predvsem za razvoj ‘možganov’.
»Večjih prebojev glede mehanskega razvoja robotov ne bo več,« pove Godler, ki daje velik poudarek napredku na področju 3D tiskanja.
»Umetna inteligenca sama zase, brez telesa, je poenostavljeno povedano samo računalnik. Telo robota zaenkrat še ni na optimalni ravni, saj so še vedno dokaj okorni in veliki. Sam vidim prihodnost v tem, ko si bo računalnik – ali drugače rečeno, možgani robota – lahko sam natisnil telo.«
Pa ni umetna inteligenca že nekaj časa pametnejša od ljudi? Spomnimo se poraza legendarnega Garyja Kasparova v šahu leta 1997, ko ga je premagal IBM-ov računalnik.
»Računalnik od nas ni pametnejši, temveč zmogljivejši. Veliko hitreje lahko procesira in povezuje informacije med seboj. Šah je igra, ki ima sicer ogromno število kombinacij, a vseeno omejeno. Preračuna jih veliko hitreje in zato na neki točki človek potegne krajšo,« Kasparov poraz pojasni Godler.
Pomembno se mu zdi predvsem, da se umetna inteligenca sedaj razvija na področju vida oziroma prepoznavanja predmetov v tridimenzionalnem prostoru.
»Ko si boš zaželel pivo iz hladilnika, je ključno, da robot to pivo prepozna in ti ga prinese,« smeje poenostavi sogovornik.
V svetu robotike obstaja Turingov test, pri katerem se ugotavlja, ali smo v stiku s strojem ali človekom. Stroj oziroma robot prestane Turingov test, če ‘sodnika’ pretenta, da je pravzaprav človek. Leta 2011 je na tehnološki konferenci v Indiji aplikacija Cleverbot o tem, da pravzaprav govorijo s človekom, prepričala skoraj 60 % sodnikov. Seveda pa med robotom, ki prestane Turingov test in človekom še vedno o(b)staja ključna razlika – ustvarjalnost.
Kaj nas čaka?
In kaj umetno inteligenco, in s tem ljudi, čaka v prihodnosti?
Ray Kurzweil, Googlov direktor za področje inženiringa, do leta 2045 napoveduje tehnološko singularnost. Poznan je predvsem po svojih napovedih za prihodnost, ki so bile do zdaj strašljivo točne – od devetdesetih let pa do danes je javno naznanil kar 147 napovedi, od teh se naj bi jih uresničilo kar 86 %.
In kaj je tehnološka singularnost?
Po Kurtzweilu gre za dobro stvar – meni namreč, da bomo ljudje postali milijonkrat bolj inteligentni s tem, da bomo združili svoje možgane s tistimi, ki smo jih ustvarili. Že leta 2030 predvideva povezavo med našim neokorteksom (delom možganov, s katerim opravljamo večino miselnih procesov) in takoimenovanim ‘oblakom’ oziroma bazo podatkov, s katero je umetna inteligenca neposredno povezana.
Prevladujejo pa tehnološki velikani, ki pred singularnostjo svarijo, med drugim tudi Elon Musk in Bill Gates. V nasprotju s Kurtzweilom tega ne vidijo kot priložnost, da človeška inteligenca doseže večje razsežnosti, temveč kot »nevarnost enako atomski bombi« (Musk).
Doktor Godler glede tehnološke singularnosti ni tako navdušen kot Kurtzweil, predvsem pa veliko manj zaskrbljen kot Musk ali Gates.
»Vsaka tehnologija je po svoje nevarna, a samo zato, ker je nevaren človek. V osnovi tehnologija nikoli ni slaba, noben izum ni narejen z namenom škodovati ljudem. Že od nekdaj pri tem gre za poenostavljanje življenja, kar je bila tudi osnovna ideja pri robotih. To, ali bo umetna inteligenca nekoč za nas predstavljala nevarnost, je odvisno predvsem od razvoja človeške družbe. Če se bomo razvili do take mere, da ne bo vedno obstajal nek idiot, ki bo želel prevlado na svetu, nas umetne inteligence ne bi smelo biti strah«, vso odgovornost za lastno prihodnost Godler v roke da ljudem.
Res je, da v znanstvenofantastičnih filmih nemalokrat vidimo zaplet, ko zlobneži ugrabijo znanstvenika z revolucionarnim tehnološkim znanjem. Želja po prevladi in dostopom do uničujoče moči je očitno zasidrana globoko v človeški naravi.
V drami R.U.R (saj ne gre za spoiler, če je drama iz leta 1920, kajne?) človeštvo zaradi upora robotov izumre. V realnosti pa je verjetno naša prihodnost prav zares odvisna samo od nas.
»Če bomo ljudje postali nepotrebni, bo pač tako. In bomo izumrli. Saj to je naraven potek,« popolnoma neobremenjeno še doda doktor Ivan Godler.
N. P.
