Šele ko se prestopimo na železniški postaji Jesenice na vlak za Novo Gorico in se polni začudenja, da se bomo morali voziti s prastarim vlakom še dobro uro in pol do našega cilja, lahko vsakdanji popotnik zasluti, da se stanje na Slovenskih železnicah že dolgo ni spremenilo – no, vsaj na nekaterih območjih.
Petek popoldne je. V podhodu železniške postaje v Ljubljani se preriva gruča ljudi, vsak pa ima željo, da bi mu pravočasno uspelo prispeti do svojega perona. Mamice skrbno držijo svoje otroke, da se v tako veliki gneči ne bi ločili. Šolarji pa se vsi zadihani ozirajo po visečih informativnih tablah in upajo, da njihov vlak še ni speljal. Ko se potniki za vlak na relaciji Jesenice končno uspemo preriniti skozi množico ljudi in najdemo prost sedež v natrpanemu vagonu, sprevodnik že vstopi na vlak, ki odpelje, ko je ura 15:32. Neko svetlolaso dekle, ki je vso zadihano priteklo po stopnicah do perona, ji niti kriki »Stop, stop!» niso pomagali, da bi vlak ustavil, saj ji je ta v slovo samo potrobil in pospešil v smer Litostroja. »Zdi se mi, da se naši vlaki zadnje čase bolj držijo voznih redov. Ponavadi so imeli zamudo že v štartu,« pojasnjuje starejši mož, ki si je izbral sedež pri vratih vagona. »Mladi so se zamujanja preveč razvadili,« v smehu doda njegova sopotnica, ko skozi okno opazuje dekle, ki obupano gleda za vlakom, ko se ta oddaljuje od nje. Sopotnica je imela seveda prav, saj Slovenske železnice nikoli niso slovele po svoji točnosti. Številni potniki so se zaradi zamujanj rajši odločali za drug javni prevoz. Po podatkih statističnega urada Republike Slovenije naj bi bilo leta 2016 prevoženih okoli 500 potnikov manj v železniškem potniškem prometu kot leto poprej. Točnost vlakom na naših železnicah pa je zanetilo novo razpravo – Ali se je še kaj spremenilo?
»Zame je vožnja bolj umirjena, kavo popijem, ne da bi se pri tem polil,« je povedal Maj Šavli, študent Fakultete za računalništvo in informatiko. »Super pa bi bilo, če bi bilo tako kot na Japonskem; če na tla pokončno postaviš kovanec, se ta ne bo podrl, ker vožnja poteka tako gladko,« na koncu še doda. Japonska je res znana po enem izmed najbolj sodobnih in razvitih prevoznih sistemov na svetu, saj njihove vlake odlikuje izjemna udobnost, vožnja pa je udobnejša kot vožnja z letalom. »Meni pa je bolj všeč to, da je zelo težko zgrešiti vlak, saj na njem piše, v katero smer je namenjen,« se 43-letnik pridruži pogovoru. »Na njem pa lahko mirmo zaspim, saj me nežni glas iz zvočnika opozori, da sem na cilju,« navdušeno pripoveduje naprej. Kmalu zatem so se glasovi izgubili in pogovor o prednostih in slabosti infrastrukture železnic v Sloveniji je do postaje Reteče že zamrl. Po kratkem klepetu s študenti, ki pravijo, da sedejo na vlak, da bi lahko študirali, smo se že peljali mimo Škofjeloškega hribovja. Sonce je za tisti dan kar močno pripekalo skozi velika okna vlaka, ampak večino potnikov to ni zmotilo – nekateri so celo zaprli oči in skušali ujeti vsak žarek, ki ga je tisti dan namenilo sonce, spet drugi pa so zbrano gledali v svoje mobitele ali prenosne računalnike in se na tako lep razgled niso niti zmenili.
Prvi del vožnje je šel počasi proti koncu. V dobri uri smo brez dodatnih zapletov prispeli na postajo Jesenice. Vrata vlaka so bila na srečo dovolj široka, da se je malo morje dijakov, študentov in ostalih potnikov na tem vlaku nepoškodovano prerinilo na postajo in pomešalo z drugimi, da je na peronu nastala prava zmeda.
Prastari vlak
Ko potnikom, ki smo namenjeni v Zgornje Posočje, uspe priti do perona, presenečeno naletimo na prazne tirnice. Nekaj sekund se vsi spogledujemo in sprašujemo, zakaj vlaka še ni. V očeh nekaterih potnikom se vidi jeza, saj neprestano živčno pogledujejo na uro, v strahu, da bodo zamudili kakšen sestanek. Grozeče izjave zaposlenim na naših železnicah prepreči glas, ki oznani: »Vlak na relaciji Nova Gorica bo imel deset minutno zamudo.« V hipu je tišino presekalo vzihovanje, v glasovih nekaterih si lahko zaznav celo nepresenečenost: »Spet ista zgodba.« Potniki so se kaj kmalu zamotili s pogovorom o naših politikih, drugi pa so za svojega sogovornika raje izbrali kar svoj telefon, zato je teh deset minut minilo dokaj hitro. Zveličan glas se po zvočniku spet oglasi: »Vlak na relaciji Nova Gorica prihaja na peron tri.« Vsi veseli, da se bomo lahko umaknili mrzlemu vetru, ki nas je med čakanjem premrazil, se pomaknemo bližje tirnicam in pogledujemo za vlakom, ki se nam približuje. Vlak, podoben muzejskemu, tistemu, ki ga Slovenske železnice uporabljajo za turistične namene, je najverjetneje čisto nekaj običajnega na tej relaciji, vendar te njegova starinskost in nestabilnost zaskrbi, da ne bo prišel do cilja. Že na videz je deloval tehnološko zelo zaostal. Majhna okna, hrupna vožnja, cvileče zavore so samo nekatere lastnosti, ki vzubajo v človeku strah, še preden se vožnja sploh prične.
Pozimi gretja preveč, poleti klime premalo
Petek je, torej pravi recept za gnečo tako v cestnem kot tudi v železniškem prometu. Ampak zdi se, da se Slovenske železnice na to sploh niso pripravile, saj je imel vlak samo dva majhna vagona, množica na peronu pa je bila dostikrat večja. To je opazil vsak potnik, zato se je prerivanje za sedeže začelo takoj, ko so se škripajoča ozka vrata odprla. Že sam vzpon na vlak je bil pravi podvig, saj si moral svojo prtljago zvleči čez kar dve ne ravno nizki stopnici. Vsake toliko časa si zaslišal krik, ko je nekomu kovček zdrsnil iz rok in pristal na nogah drugega potnika. Da bo vožnja utrudljiva, si se prepričal že ob vstopu, ko si zagledal sprano sive napol zlomljene in vsekakor neudobne sedeže. »Letos poleti sem dobila izpuščaje na nogah zaradi umazanih sedežev,« ob pogledu na stanje le teh pripomni Nika Kaplja, študentka Filozofske fakultete. H slabemu razpoloženju na vlaku pa je pripomogel tudi smrdljiv vonj, ki te je spremljal že od samega začetka. Takrat si je najverjetneje vsak potnik zaželel, da bi ostal na prejšnem vlaku.
Temperature na vagonu so bile primerljive puščavskim. Redni potniki pa pravijo, da poleti ni nič drugače, saj vagoni niso klimatizirani. »Poleti je že tako nevzdržno vroče, na vlaku pa je vsekakor še kakšna stopinja več. Že tako se vozi malo ljudi, zdaj jih bo še manj,« pove Nika. Slovenske železnice pa na to komentirajo, da po stranskih progah vozijo dizelmotorni vlaki, ki niso klimatizirani, za razlog pa navajajo manjše število potnikov. Pa je bilo res premalo potnikov?
Vožnja prehrupna
Ko se uspemo navaditi na neprijeten vonj in se končno namestimo na stare sedeže, si je na vožji, ki je bila pred nami, vsak zaželel kakšnega pogovora s svojim sosedom. A tukaj nastane problem. Vožnja je bila tako hrupna, da če si želel govoriti s potnikom, ki je sedel nasproti, si moral kričati, saj čene te ni slišal. Situacija se je poslabšala, ko je eden izmed študentov, ki je sedel proti koncu vagona, poleg vrat strojevodje, odprl okno. Ogromen sunek vetra je hrupno prodrl v vlak, da so si nekateri zaradi zvoka celo pokrili ušesa. Med tem časom je v vagon vstopil sprevodnik, ki pozove potnike, naj pripravijo vozovnice. Zaradi hrupa so ga slišali le tisti, ki so sedeli prav pri vratih.
Pazi, postaja!
»Ali me lahko zbudiš, ko prispemo na postajo Podmelec?« se iz sedeža v prvi vrsti oglasi ženska potnica. Takrat se zaveš, da ti nežen glas iz zvočnika ne bo naznanil postaj, katerim se bližamo. Če je kateremu potniku na prejšnem vlaku to paralo živce, je zdaj brezskrbno vožnjo zagotovo pogrešal. Nepreostane ti nič drugega, kot da sam gledaš skozi okno in čakaš svojo postajo. Pot se je neprestano vila med grmičevjen in v primerjavi s prejšnim razgledom, bila bolj mračna. Sonce, ki je prej božalo obraze potnikov, je izginilo za visokimi hribi. Tresljiva vožnja, ki je dajala občutek, da se bo vlak vsak hip pokvaril, je pogovore potnikov utišala. Takrat imaš čas, da premišljuješ o vprašanjih: Zakaj na naših tirnicah še vozijo stari vlaki? Ali so ti sploh varni potnikom? Ali smo še vedno tehnološko zaostala država?
Bolj živahno je postalo, ko smo zapustili tunel in se začeli bližati postaji Most na Soči. Vstopim na postajo, se ozrem nazaj in se na koncu še sama vprašam: »Kaj je to za en vlak?« Starejši gospod, ki izstopi iz vlaka pripomni: »Vlak za časom, «in izgine v množici.
