Po drugi svetovni vojni, v času razcveta radijske igre je bilo premier nekaj na mesec. Danes težko spravijo »čez« eno na mesec, žanr z zgodovinsko vrednostjo je v negotovosti, vprašanje je, če bo sploh preživel. O prihodnosti radijske igre v Sloveniji smo se pogovarjali s Špelo Kravogel, dramaturginjo in režiserko na javnem radiu RTV.
Kakšne radijske igre delate na javnem servisu RTV?
Delamo kratko radijsko igro, ki traja do 15 min, celovečerno, katerih dolžina je od 30 do največ 60 minut, pa nanizanke, otroške in dokumentarne radijske igre. Predvaja se jih veliko število, na 1. in 3. programu radia.
Koliko premier radijskih iger se zgodi v enem letu? Koliko premier je bilo včasih, v času razcveta radijske igre po II. svetovni vojni?
Premiere so odvisne od tega, koliko denarja imamo na razpolago. Za kulturo vemo, da se tako na radiu, kot tudi na televiziji, stiska. V starih časih, ko je bila radijska igra v poletu, je bilo premier po nekaj na mesec. Danes težko spravimo eno »čez« na mesec iz vseh teh žanrov, ki sem jih naštela, ker se je proračun toliko skrčil.
Na kakšen način delate radijske igre? Delate prevode in priredbe tujih radijskih iger?
To je odvisno od različnih dejavnikov. Včasih je bil dramaturški oddelek zelo močen, tako so dramaturgi sami vse prenesli. V sodobnem času se je to spremenilo v veliki meri. Danes nekaj priskrbijo dramaturgi, nekaj režiserji najdemo sami. Včasih nam avtorji besedil celo kaj posredujejo, predlagajo v branje. Nekaj malega imamo tudi tekstov, ki so bili na mednarodnih festivalih. Želimo si, da je večina tekstov, ki jih damo v eter, plod slovenskega pisanja.
Kdo pri sodeluje pri nastajanju radijske igre?
Pri izvirni radijski igri je najprej potreben avtor, ki igro napiše. Če se dela priredba, je prisoten prirejevalec, tudi dramaturg in režiser sodelujeta pri tem. Osnovni ekipi se priključi tonski mojster, igralska zasedba, če se dela avtorska glasba, se povabi skladatelja. V ekipo spada tudi glasbeni oblikovalec, ki skrbi za zvočne efekte, tonski mojster in tonski tehnik asistent, fonetik ter urednik, ki celotno zadevo nadzira.
Koliko zanimanja je za radijsko igro pri nas?
Je zanimanje, čeprav mnogi menijo, da gre za zastarel žanr. Ampak tudi današnji dirjajoči svet ima posluh zanj. Do nas prihajajo pozitivni odzivi poslušalcev, močna skupina so slepi in slabovidni. Radijska igra je za njih nadomestek filma, je edino kar imajo na dosegu. Starejši so jih navajeni že od nekdaj, zato od njih dobimo veliko število odzivov. Pozitivne kritike prejemamo tudi od poslušalcev 3. programa radia, ti veljajo za poslušalce s posluhom za visoko kulturo.
Je iz leta v leto več ali manj zanimanja za radijsko igro? Zakaj je tako?
Zanimanje je manjše, če primerjamo s stanjem izpred dvajsetih ali tridesetih let. Živimo bolj hitro, veliko je drugih informacij, človek si niti ne vzame časa, da bi se usedel in nekaj v miru poslušal. Poslušanje na zahtevo, npr. dostop iger na internetu, ki smo ga uvedli, ni dovolj promovirano in se ga ljudje še niso navadili. Pričakovati od nekoga, da bo imel čas, ko bo premiera, je skorajda nemogoče. Klasični poslušalec, tisti, ki bi čakal na uro, da pride nekaj v eter, se zgublja – ne samo v Sloveniji, temveč po celotni Evropi. Radijska igra je zanimiva predvsem za starejšo publiko in za nekoga, ki se vozi v avtu in zraven posluša radio.
Hiša ima zavezo, da mora ohranjati kulturno dediščino. Če tega ne bi bilo v naših ustanovnih aktih, se kar vprašam, koliko radijskih iger bi se sploh ustvarilo.
Kako po vašem mnenju javni servis skrbi za prihodnost radijske igre?
Zanjo skrbi tako, kot se skrbi za celotno kulturo. Odnos do tega je mačehovski. Vedno znova sicer poslušamo, da je pomembno ohranjati žanr s tako zgodovinsko vrednostjo, ampak ostaja vprašanje, kako. Hiša ima zavezo, da mora ohranjati kulturno dediščino. Če tega ne bi bilo v naših ustanovnih aktih, se kar vprašam, koliko radijskih iger bi se sploh ustvarilo. Ni komercialno zanimiva. Radijska igra je nekam potisnjena. Iz vsega se vidi odnos do nje. Tudi iz tega, da naši izdelki pridejo na kak mednarodni festival, pa to ni nikjer omenjeno, o tem se ne piše.
Zakaj vodstvo ne posveča več pozornosti temu, da bi se radijska igra ohranila?
Ne vem, če sem prava za odgovor na to vprašanje. Vodstvo bi verjetno reklo, da se posvečajo prihodnosti radijske igre.
So vmes še kakšne institucije, posebne osebe, ki se zavzemajo za prihodnost radijske igre?
Mislim da Radio Študent nekaj dela na tem, to pa je tudi vse. Stvar ni komercialno zanimiva, se ne prodaja, zato se nihče ne vrže v ustvarjanje in lansiranje radijskih iger.
Menite, da je v Sloveniji radijska igra cenjena?
Med poznavalci, ljudmi, ki to spremljajo vsekakor je, sem pa prepričana, da je ogromno ljudi, ki sploh ne vedo, da to obstaja.
Prej ste dejali, da radijska igra ni komercialno zanimiva. Torej komercialni radii ne delajo radijskih iger in torej ne skrbijo za njeno prihodnost?
Nekaj na tem področju počnejo. Niti pod razno pa ne bi tega, kar delajo, enačila z radijsko igro, kakršno delamo mi. Že pri vsebinski zasnovi gre za veliko razliko, predvsem pa pri uporabi jezika. Ampak definitivno koristijo načela radijske igre. Če poslušaš slovenske komercialne radie, je tam kup skečev, ki jih ustvarjajo, in to so na nek način odvodi radijske igre. Ti skeči se ne izvedejo z diplomiranimi dramskimi igralci, skrb za jezik je v nasprotju z načeli RTV, je nekje v ozadju oz. je ni. Teksti na komercialnih radijih niso niti lektorirani niti fonetično opremljeni. Če se mi odločimo vstopiti v dialekt, je to storjeno na nivoju. Skrb za jezik je pri nas na vrhu pomembnosti.
Kdo odloča koliko denarja bo namenjenega Uredništvu igranega programa?
Na RTV imamo letni proračun, denar se vsako leto razdeli po programih. Odgovorni urednik 3. programa mag. Matej Venier med uredništva razdeli denar. S tem denarjem se mora pokriti vse. Od snemanja novih radijskih iger, do plačevanja pravic za ponovitve, za zunanje sodelavce, ki jih občasno potrebujemo, in dodatne glasbene opremljevalce.
Se vam zdi pomembno, da ohranjamo kulturo radijske igre v Sloveniji? Zakaj?
Vsekakor. Radijska igra je specifična umetniška zvrst, ki jo je potrebno ohranjati. Vsak žanr, ki ima za sabo tako zgodovino, je potrebno ohraniti. Zanimiva je, ker sproža domišljijo na čisto drugačen način, prepušča imaginacijo, ki je dobrodošla. Gre tudi za stvar, ki je zabavna. Zabavni formati so dandanes dobrodošla popestritev. Najbolj pomembna pa je skrb za prihodnost slovenskega jezika, da se ohranja kultura govorjenega slovenskega jezika na visokem nivoju. To je zelo pomembno tudi zato, ker delamo za otroke. Skrbimo, da so otroci prek radijske igre že od majhnega v stiku s pravilno slovenščino, z jezikom, z besedami, da širijo svoj besedni zaklad.
