“Slovenija je resnično super proti Ameriki”

Nekaj časa je v Evropi veljalo prepričanje, da preko Atlantika leži obljubljena dežela. Mlad nadebudnež, diplomiran ekonomist ter uspešen taekwondoist Luka Kos se je na lastne oči prepričal ali to res drži. Dobre tri tedne po njegovi vrnitvi iz Združenih držav Amerike smo se z njim pogovarjali o njegovi delovni izkušnji in preživetem poletju prek oceana. Delo je opravljal v rustikalnem družinskem kampu s stoletno tradicijo na območju jezera Squam v zvezdni državi New Hampshire.

 

Od kot izvira želja po izkušnji izven domačega okolja?

Že od otroštva sem si želel obiskati Združene države Amerike in delo med poletjem se mi je zdela najcenejša opcija. Res je, da je bil potreben začetni vložek, vendar sem se zavedal, da bom tam tudi nekaj zaslužil, spoznal novo kulturo, spoznal nove ljudi. Tisto leto nisem imel planov za poletje in rekel sem si: “zakaj pa ne?”.

Potoval si preko STA potovanj. Kako si izvedel za ta program in zakaj si se odločil za delo v kampu Rockywold Deephaven Camps?

Potoval sem preko organizacije CCUSA (Camp Counselors USA), ki v Sloveniji deluje pod okriljem STA potovanj. Oglas za delo v tujini sem zasledil na spletnem omrežju Facebook. Brez zadržkov sem se odpravil na agencijo, kjer so mi ponudili različne možnosti dela v ZDA. Odločil sem se za delo v kampu imenovanem Rockywold Deephaven Camps, saj je bila ta možnost vnaprej najbolj dodelana. Nisem si rabil sam iskati delodajalca, potrebna je bila le prijava in intervju z delodajalcem. Vedel sem, da je to najbolj varna odločitev. Tudi v primeru, da se ne bi znašel v tujem okolju, sem vedel, da bo tam dovolj Slovencev, ki mi bodo v pomoč.

 

Za delo v ZDA potrebuješ vizo in zavarovanje. Kako si se spodpadel z urejanjem birokracije?

Vso birokracijo je zame urejala agencija. Sam sem imel s tem res minimalno dela. Moral sem prinesti osebne podatke, zdravniški izvid, … Nadaljne postopke so zame urejali oni. Program je bilo potrebno plačati ob prijavi, znotraj tega pa je bila všteta tudi cena njihovega dela z birokracijo. Program za katerega sem se odločil zajema tudi trimesečno plačano zavarovanje. Le vizo je bilo potrebno posebej doplačati na ameriški ambasadi. 

RDC ponuja kar nekaj položajev na katere se lahko prijaviš. Ali so te pozicije na voljo vsem, ki želijo tam delati ali zgolj Američanom?

Za tiste, ki prihajajo prvo leto sta na voljo poziciji Food Service (delo v kuhinji) in Hoousekeeping (gospodinjstvo). Tisti, ki se tja vračajo že več let zapored pa imajo prednost pri izbiri in ponavadi zapustijo delo na teh položajih. Fantje zasedeje pozicije, ki so na voljo v naravi, punce pa v večini izberejo delo v pisarni ali v Zodiacu (trgovina in igralnica). Tako sem tudi jaz imel prvo leto na izbiro ti dve opciji in odločil sem se za delo v gospodinjstvu. Delo s hrano res ni zame. Drugo leto sem izrazil željo, da bi delal v naravi, vendar sem zaradi določenih okoliščin pristal v kombinaciji voznika osebja ter dela s čolni. Nekajkrat na teden sem razvažal čolne po jezeru z pomola na pomol, ostale dni pa sem vozil zaposlene na izlete v Boston, Portland, Manchester, v andrenalinske in nacionalne parke, v trgovine …

STA obljublja zraven novih izkušenj tudi nova prijateljstva. Ali si tudi ti pridobil kakšno?

Večinoma sem pridobil dobre prijatelje iz Slovenije, saj z njimi veliko lažje ohranjam stike tudi čez leto. Zaradi logističnih problemov, zlasti v študentskih letih, je težje prijateljevati s prebivalci iz drugih držav. Kar pa ne pomeni, da nisem našel prijateljev med tujci. Pridobil sem prijatelje in znance, na katere se lahko obrnem, ko sem v njihovi domovini in mi bodo zmeraj pripravljeni pomagat. Stike z njimi vzdržujem prek Facebooka, Skypa, prek vseh možnim modernih aplikacij … Med Slovenci sem dobil tri res dobra prijateljstva v katera vrjamem, da bodo trajala.

Kakšni pa se ti zdijo Američani?

Nasplošno se mi zdijo Američani veliko manj izobraženi kot Slovenci, kar je najverjetneje posledica plačljivega izobraževalnega sistema. Je pa res, da so kot narod veliko bolj odprti. Prej bodo pristopili do sočloveka in ne bodo si že vnaprej ustvarili predsodkov. Že ko sem prišel na letališče, je do mene pristopil Američan in mi ponudil pomoč, saj je opazil, da sem izgubljen. Ne rečem, da tega ne bi doživel v Sloveniji, ampak menim, da je tega veliko manj. Je pa res, da je bila moja izkušnja zgolj pozitivna in bi imel ob negativni izkušnji naverjetneje slabše mnenje.

Kaj pa primerjava Amerike z Evropo oziroma Slovenijo?

Na območju kjer sem se zadrževal večino poletja, je kar podobno kot v evropskih državah. Zvezna država New Hampshire je relativno podobna Sloveniji z veliko gozda, morjem … Se pa življenja razlikujejo med sabo. Menim, da v Ameriki prevladuje veliko bolj delovno okolje. Če želiš delati, se zmeraj najde delo. Prav tako je veliko večja možnost za obogatitev. S tem, ko se izkažeš na določenem delovnem mestu, se ti ponudi napredovanje. Ceni se tvoj trud. Če imajo ljudje interes, lahko delajo po tri, štiri službe hkrati. Ljudje se trudijo obogateti in uspeti v življenju, s tem pa otrokom omogočiti šolanje in boljšo prihodnost.

Kakšna pa se ti zdi hrana?

Hrana je tam slabša, veliko bolj umetnega okusa. Kljub temu, da se tudi v Sloveniji pojavlja vse več umetne hrane, smo še vedno navajeni na precej biološko pridelano hrano. Tam pa je vse umetno. Umešana jajca naredijo iz praška, ki ga vsujejo v vodo in zmešajo. Vsi vemo, kakšna je razlika med paradižnikom iz domačega vrta in med tistim, ki ga kupiš v trgovini. Sicer tisti iz trgovine izgleda veliko lepši, vendar v okusu ni primerjave. Razlika je tudi v okusu mesa in mesnih izdelkov. Res ni primerjave z hrano, ki je na voljo v Evropi.

Glede na tvoje dosedanje izkušnje, si predstavljaš življenje v ZDA?

Mogoče bi živel nekaj časa in si poskušal ustvariti kariero. Ne bi pa tam imel družine. Ne glede na to, kakšno mišljenje imamo mi o Sloveniji, je resnično super proti Ameriki. V Ameriki imaš stvari, predvsem zakonsko gledane, ki me motijo – varnost glede orožja, zakoni glede pitja alkohola, zakoni glede vožnje, plačljivo zdravstvo, enormne stroške. Bil bi pripravljen preživeti tam nekaj let, kasneje bi se vrnit nazaj v Slovenijo in si tukaj ustvaril družino.

Meniš, da si s pomočjo te izkušnje bolje spoznal Ameriko?

Letos sem odkril ogromno Amerike. S tem, ko sem opravljal delo voznika, sem bil večino časa izven kampa. Veliko bolje sem spoznal tudi njihov odnos do vožnje, prometne kulture in obnašanja na cesti. Občutek sem dobil, da so ameriški vozniki veliko bolj strpni. Držijo se omejitev hitrosti, redko te kdo prehiteva, kaj šele trobi. Zanimiva izkušnja so bili tudi izleti v Wallmart, saj je to nekaj neznanega za Evropejce. V tej trgovini imaš čisto vse, od pnevmatik do hrane, od kozmetike do oblačil. Res vse. V njem nakupuje večinoma nižji sloj Američanov. Veliko je prekomerno težkih, ki se z vozički vozijo po trgovini.

Vizo imaš na voljo 4 mesece, si jo izkoristil do konca?

Res je, delovno vizo imaš lahko maksimalno 4 mesece, to je viza J-1. Veljavna je od datuma, ko začneš delat, do zadnjega delovnega dne. Ko končaš pa imaš na voljo še en mesec, da potuješ po Ameriki – obdobje imenovano Grace period. Dopuščajo ti, da doživiš še ameriško kulturno izkušnjo. Prvo leto sem potoval na Florido, ki mi ni bila najbolj všeč. Ozračje je bilo izredno vlažno in tam velja stereotipno prepričanje, da je Florida zvezdna država za ostarele. Letos pa sem zapustil Ameriko in odšel na Kubo.

Govori se, da delo v RDC-ju ne bo možno več kot 3 leta zapored. Kakšne se tvoje infomacije v zvezi s tem?

S predsedstvom novega predsenika, so se začeli spreminjati odloki v zakonodaji CCUSA. Z vsakim mandatom pride do določenih spememb in z novim bodo uvedli spremebno, da lahko potuješ in opravljaš delo preko CCUSA le 3 leta. Menijo, da so tri leta dovolj dolga doba, da pridobiš dovolj kulturnih izkušenj. Res pa je, da želi Trump vizo J-1 in s tem program CCUSA čisto ukiniti, saj meni, da mi krademo službe Američanom. Po eni strani ima prav, ampak če Američani ne želijo delat, zakaj pa ne bi mi nekaj zaslužili.

To pomeni, da imaš na voljo le še eno leto. Boš izkoristil svojo zadnjo možnost?

Nisem še čisto odločen, ampak najverjetneje bom. Bomo videli, kako se bodo stvari odvile.

 

 

Prejšnji članek“Velik si, kolikor imaš veliko srce” oziroma kako je islandski nogomet doživel meteorski vzpon
Naslednji članekBomo v prihodnjem letu ostali brez helikopterskega reševanja?