piše Sabrina Zavšek
Mislim si, da je čisto vsakdanja mladenka, ko z mehkobo sede nasproti mene. A njen obraz postane odločen ob argumentih, da folklora ni enaka samo harmoniki in vriskanju. Anja Cizel, sicer umetnostna zgodovinarka, etnologinja in kulturna antropologinja, vodi plesalce kot umetniški vodja in koreografinja folklornikov Folklorne skupine Tine Rožanc, projektno sodeluje z Akademsko skupino Franceta Marolta, v sebi pa močno živi tudi svojo raziskovalko, popotnico in žensko.
Folklornost se v vas gradi že iz otroštva, kajne?
Največ zaslug imajo moji starši. Z njimi sem hodila na razne dogodke, koncerte. Rada sta poslušala takšno glasbo. Veliko smo bili na Hrvaškem in gledali plese. Znala sta se ustaviti, jaz pa sem se ob tem kar naprej zibala.
Človek nato kaj kmalu uvidi, da to ni samo minljiva ljubezen.
Seveda. Ne spomnim se točno, kdaj. Vem samo, da je to bilo v domačem Škocjanu. Na koncertu domače folklorne skupine so gostovali Rožanci. Prav spomnim se, kako so plesali bloške plese. Takrat sem si rekla, da hočem tudi sama plesati kot oni. Res je zanimivo, kako se ti v življenju vse vrne. Takrat sem jih gledala, sedaj pa jih vodim, z njimi sem že 8 let.
Ampak folklora je za nedelje in ob goveji juhi.
A mislite, ker mešajo folklorno dejavnost z narodnozabavno glasbo?
V smislu, da se folklora ne more primerjati z drugimi zvrstmi plesa, ker je bolj narodna, ker vključuje pridih slovenske identitete, ki pa je, roko na srce, tudi harmonika. Dajmo pa še zraven folkloro in zavriskajmo, kajne?
To je zelo dobro vprašanje. Glavna napaka je, da ljudje mešajo folkloro, narodnozabavno glasbo in narodno nošo.
Se pravi, da to ni isto?
Ne, ni isto. Nekako bi začetke domače folklorizacije umestila v čas pomladi narodov. Začela se je z zanimanjem višjega sloja prebivalstva za kmečko kulturo. Folklora je bila povezana z iskanjem lastne identitete, drugačnosti od ostalih narodov. So se pa plesi prepletali, nastale so še druge zvrsti.
Torej hočete reči, da je tudi tango kmečki ples?
Seveda. Plesi so šli vse do meščanstva in nazaj med kmete. Če bi na terenu povprašali vašo staro mamo, bi mi sigurno prikimala, da je plesala tango. Zakaj potem ne bi rekli, da je ljudski ples? Navadni ljudje so ga vzeli za svojega. Je pa zaradi svoje seksualnosti in prepovedanosti postal drugače zanimiv v svojem razvoju.
Foto: osebni arhiv Anje Cizel, meščanska obleka 1910
Pri kmetih se ni obdržal?
Je! Tango je takoj po vojni osvojil meščanstvo in zatem še kmečko prebivalstvo. Kmetje so že od nekdaj imeli težnjo, da so se prilagajali in povzemali po meščanstvu. Najsi bo obleka, hrana, slog. To se je odražalo tudi v plesih. Vsakršne plesne novosti so se zato hitro razširile kot splošni plesni repertoar.
Kmet je res pravi Slovenec.
Točno tako. To so začetki folklorizacije. S tem so ljudje lahko pokazali svojo lastno identiteto, da so se lahko pokazali pred drugimi narodi in cesarjem.
Ampak še danes se folklora drži kmečkega prebivalstva. Mar ne?
To je stereotipno. Poznavalci plesov vemo, da korenine ne moremo najti v enem kraju. Ples je bil kot jezik. Vzel je elemente iz enega in drugega. Zato ne moremo reči, da je to samo za kmete.
Lahko pa vidite, kam se nagiba.
To pa. Večino so plesali kmetje, ampak to so že bili drugačni kmetje, ki so hodili delat tudi drugam.
Je folklora enaka polki?
Samo polka in valček? Ne, niti slučajno. Je tudi štajeriš, mazurka, denček, mafrina, zibenšrit, čardaš. Folklora črpa navdih tudi iz plesov, ki so jih meščani plesali v ljubljanski unionski dvorani. Me razumete?
Smo Slovenci zavedni glede tega, da imamo nekaj domačega?
Mislim, da postaneš zaveden takrat, ko se moraš pred drugimi opredeliti, kdo si. Šele potem iščeš razlike, kaj te razlikuje od drugega. A zato, ker jem vsako nedeljo govejo juho, sem pa zaveden?
Folkloro se kljub vsemu drži manjvrednost.
To je samo zaradi neznanja. Še vedno veliko ljudi misli, da je to malo na ”horuk” in da poleg tega še spijemo kozarček.
Pa smo spet pri pitju in Slovencih.
Ja, žal jo povezujejo s tem.
Ampak folklore ne srečamo na veličastnih prireditvah.
Zakaj pa ne?
To je že skoraj dejstvo.
Folklorna produkcija želi prikazati umetnost. Elemente plesov na drugačen način. Ljudje bi si spremenili mnenje, če bi si ogledali folklorno plesno produkcijo. Mi ustvarjamo tudi dogodke na odru Cankarjevega doma.
Pa lahko ljudi premakneš iz okvirjev?
Še vedno so tam. In to zato, ker se ljudskim plesom posveča premalo pozornosti. Na maturantskem plesu vsi vemo, kaj je samba, zakaj pa ne bi zaplesali mazurke ali štajeriša?
Torej ima folklora noto manjvrednosti?
Jaz tega ne morem reči.
Poglejte objektivno.
Ja, v očeh javnosti ima. Ampak vse dokler ne pride gledalec v stik s produkcijo.
Foto: Jana Kirn, arhiv FS Tine Rožanc, Koncert Zeleni Jurij
Je globalizacija pogoltnila ljudskost?
Ne, ni. Še okrepila jo je. Tudi mi, ko gremo gostovat v tujino, smo še toliko bolj zavedni, da smo Slovenci. Ko si ti združen v celoto, še toliko bolj tvoje posebnosti pridejo do izraza. Še toliko bolj se trudiš, da jih utrdiš. Ko sem bila eno leto na Portugalskem, sem se ravno zaradi plesa počutila sprejeto. Je pa res, da si tam kot plesalec bolj cenjen. Pri nas je še vedno vse na neki prostovoljski ravni, a kljub temu dosegamo zelo visok nivo. Tam imajo fakultete svoje folklorne skupine. V sebi nosijo zavednost, plešejo na ulicah.
Se moramo bati izumrtja?
Ne, sploh ne. Jaz mislim, da smo sedaj na folklornem področju, med drugim imamo več kot 300 folklornih skupin, zelo močni. Veliko se dela na razvoju, na izobraževanju kadrov in viziji folklore. Vidim pa izziv v medijih, ozaveščanju. Folklora še vedno nima dovolj priložnosti.
Vaše delo je tehnično zelo natančno, za tem stremite. Ste tukaj tudi konservativni?
Ne, osnova je vedno zgodba. Šele po dobri zgodbi sledi tehnika in potem interpretacija. Drži pa, da nisem dobra v zgodbah. Dobra sem v interpretaciji, ekspresiji, v doživljanju plesa. V tem, da začutim osebni izraz plesalca.
Foto: Rodrigo Cortez – mazurka na večernem plesu v Lizboni.
Kaj vas pri delu dvigne?
Zadovoljstvo publike. Cilj. So pa pritiski na plesalce tudi zelo psihično naporni. Ne smeš iti preko sebe, svoje glave, svoje vizije. Včasih pogrešam več osebne kreativnosti. In to, da bi nam država pomagala.
Vam ne?
Premalo. Samo, kar se tiče določenih prijav na javne razpise. Res ne vem, koliko se država zaveda, kakšno slovensko identiteto nosimo. To se mi res zdi problem.
Ste dovolj trkali na vrata?
Ah, seveda. Pa so ostala zaprta.
Kam želite, da vas še popelje pot?
Rada bi ustvarjala, poučevala plese, raziskovala. Zopet me vleče na Portugalsko, ampak trenutno me zanimajo Slovenci v Ameriki.
Mogoče pa res potrebujemo nekakšno globalno brco, da se zavemo, kaj in kdo smo.
Potrebujemo samo nekoga drugačnega. Da mu potem še toliko bolj lahko pokažemo, kaj je zares naše, edinstveno. Sporočilo folklore je združitev identitete in umetnosti. To pa ji dajo ljudje. Umetnost se vedno preoblikuje preko ljudi.
